Tokrat sem odšla na tržnico po drugi poti. Še sama se nisem dodobra zavedala, zakaj me noge nosijo prav v to smer, dokler pred seboj nisem zagledala nove knjigarne. Mojo strast. Prostor, ki ga je dolga leta krasila znana splitska zlatarna, je dobil novega lastnika. Lastnika, ki prav tako prodaja zlato, vendar je le-to „pretočeno“ v črke, ki tvorijo besede. Besede, ki tvorijo stavke. Stavke, ki bogatijo vsakršno dušo. Zvonček na vratih zdrami gospo na oddelku beletristike. Za prodajalnim pultom opazim možakarja v izprani črni majici, ki cepetajoče poskuša prodajalki razložiti svojo teorijo o nastanku črnih lukenj. Le-ta se ga želi na hitro rešiti tako, da prične ponovno zlagati že zložene knjige. Naredim krog okoli sredinske police. In še enega. Dva kroga. In nato jo zagledam. Dekle z naslovnice, objeto z dvema krogoma, stoječ na tirnicah. Aleph, Paulo Coelho. Prodajalka mi nameni nasmeh. Pogovor steče še v istem hipu. »Vesela sem, ko sem zaidejo tudi »normalni« ljudje,« prišepne prodajalka. »No, ne me narobe razumeti!« Želim ji olajšati pogovor, predvidevajoč, da se to najverjetneje nanaša na možakarja, ki jo je gnjavil s svojo teorijo. »Da, verjamem, včasih je resnično težko delati s strankami,« dodam. Spomin mi odtava na dogodek izpred nekaj mesecev. Nič hudega slutečo uslužbenko za steklenim okencem ljubljanskega kolodvora je osorna stranka, ki je stala v vrsti tik pred menoj, verbalno napadla. Njene barbarske besede so kot noževe ostrice prebadale uslužbenkino notranjo integriteto. In uslužbenki je bilo takrat žal, da ni doštudirala veterine. Raje bi delala z živalmi kot pa z ljudmi.
Prodajalka iz knjigarne nadaljuje: »Veste, nedavno sem prebrala knjigo, v kateri avtor – psiholog opisuje profil ljudi, ki zahajajo v knjigarno. Le-ti bojda ne zdržijo predolgo brez vonja knjig, ki deluje na njih omamljajoče … Saj veste, nekako tako kot droga. Takrat potonejo v svoj svet in tod ždijo ure in ure. Še enkrat, prosim, ne me narobe razumeti.« Blago se nasmehnem, vendar pomislim – mar nisva tudi midve eni od njih? Ona, ki že dvajset let dela v knjigarnah, in jaz z Alephom v rokah.
Aleph me je zdramil. Njegova enostavnost je tako navdihujoča, da te prevzame. Še posebej, če si tudi sam doživel kaj podobnega. In zagotovo si. Vprašanje je le, ali si dovolil notranjemu jazu, da sledi temu občutku. Ali pa si se ga morda ustrašil ter si tik pred nosom zaprl vrata? Dovolj je že zavedati se, da so nekatere stvari, ki se ti dogajajo, izven meja tvojega uma. Pa tako domače se ti zdijo. Tako blizu. Tako znane. Deja vu?! Sanje, v katerih se srečuješ s svojimi strahovi, morda iz prejšnjih življenj. Sanje, ki ti narekujejo jutrišnji dan. Je v osnovi tvoje življenje že vnaprej določeno? Reinkarnacija – pot, ki jo tvoja zavest samovoljno izbere? Kaj nas veže in razdvaja z določenimi osebami? Koliko življenj je potrebno živeti, da razrešimo vse konfliktne odnose in nesporazume? Da se združimo s frekvenco vesolja. Da zrastemo v popolna, čista bitja. Je sedaj pravi čas, da si odpustimo, odpustimo drugim in povemo svoje občutke? Povemo brez besed, z odprtim srcem. Povezuje nas energija, katere se marsikdo ne zaveda. A vsi vemo, da energija nikoli ne umre. Tik taka. Tik taka. Tik taka …
Paulo opisuje Aleph kot točko, ki v sebi združuje celotno vesolje in nas vodi v druge dimenzije. Je priložnost, da odkrijemo svojo usodo. Aleph je paralelno vesolje, v katerem sta čas in prostor stalno prisotna. Je edinstvena točka v vesolju, v kateri so zbrane vse druge točke, sedanje in pretekle, majhne in velike. Naša življenja so vagoni. Preskakujemo iz enega v drugega.
Prepustila sem se občutku, ki me je po drugi poti vodil do tržnice. In prejela sem več, kot sem mislila. Novo spoznanje! In ne samo to. Po tednih iskanja sem naletela na eko jabolka, čisto na drugi strani tržnice. Jabolka nepravilnih oblik, s pikami in črtami, a vendarle tako popolna.
