»Želim te videti. Upam, da ne bo snežilo«, mi je pred leti napisal v sms sporočilu. Dalmatinski asfalt se ob samem dežju, kaj šele ob snežni nevihti, spremeni v pravo drsališče. Zato je bojda »kriva« kakovost asfalta, ki pa je drugačna od tiste na severu. Nestrpno sva pričakovala vikend in s pestmi v žepu spremljala vremensko napoved. Jaz Trontlja, on Vakulo. Vizualizirala sva sončne žarke in prosila, da se le-te tudi pojavijo. Najini želji sta bili uslišani.
Zrla je vame – platnica sinjega neba s plešočim perescem. Vzela sem jo v roke. Knjigo Lorne Bryne, Angeli v mojih laseh. Slutila sem, da mi bo prinesla odgovor na moja vprašanja. Da me bo izpolnila. Kakorkoli. Verjela ali ne verjela v angele. Toda zagotovo verjela v nekaj več,v nekaj, kar je zunaj materije. Zunaj naših meja. Kar ni otipljivo.
Irska pisateljica in zdravilka Lorna Bryne, za katero pred samim nakupom knjige še nisem slišala, je z izdajo prav te postala svetovno znana. Njeno resnično izpoved je prepoznala ne samo množica ljudi, katerim je nesebično pomagala, temveč tudi številni svetovni mediji. Na enostaven in nevsiljiv način opisuje svoje snidenje z angeli, in to že od svoje rane mladosti. Tedaj se še ni zavedala, da je le ena redkih, ki ima ta privilegij. Da vidi, da občuti angele, se z njimi pogovarja, prenaša njihova sporočila. Želiš, da se knjiga ne bi nikoli končala. Želiš, da bi trajala, kakor občutek metuljev ljubezni, ki te ščemijo v trebuhu.
Vse nenavadne stvari, ki se kdajkoli zgodijo v življenju, dobijo novi pomen. Vse, kar se je za hip zazdelo čudno, v nasprotju z empiričnimi dokazi, v nasprotju z golim razumom postane tako preprosto. Tako Einfach. Toda le, če si to »dovoliš«. Razširiš roke in se odpreš svetu, odpreš vesolju, sozvočiš z naravo. Odpreš energiji, ki se pretaka skozi meridijane in biva povsod, in sicer tako, da postaneš dojemljiv. Dojemljiv za znake, občutke, intuicijo. Prisluhneš.
Ste kdaj pomislili, zakaj ste na križišču pred pomembno odločitvijo zavili levo in ne desno? Zakaj ste študirali pravo, čeprav vas je od nekdaj zanimalo novinarstvo? Zakaj ste se preselili v drugo mesto ali pa v drugo stanovanje? Zakaj niste bili sprejeti na prijavljeno delovno mesto? Zakaj ste se ravno ta dan odločili vrniti domov po drugi poti? Je bil to vaš notranji glas, ali morda glas vašega Angela varuha? Je to, kar ste doživeli na tej poti, bilo nujno potrebno za vas, za vaš notranji razvoj, da bi stopili na višjo stopnico, stopnico proti nebu, da bi lažje razumeli svoje napake, se opogumili, spremenili svoja trdoglava videnja, prišli do spoznanja, spoznali osebo svojih sanj, ali pa osebo, ki vam je ponudila službo, nesebično pomoč? Ali pa ste se morda bolj odprli sami sebi, okolici in začeli verjeti, da je vse možno, le če si to želiš z vsem srcem in seveda delaš v tej smeri. Če si se pripravljen spremeniti. Spremeniti na način, kjer ni prostora za zaprto srce, trdoglavost, pesimizem, zanikanje, sebičnost, egoizem, samoobžalovanje, jezo in prepuščenost usodi, saj se bodo v nasprotnem nemili dogodki ponavljali tako dolgo, dokler se ne boste rešili starih okovov in zadihali s polnimi pljuči. Dokler se ne boste naučili lekcije. Dokler ne prekinete krožnih, ponavljajočih dejanj. Dokler ne izstopite iz kroga in zavedno prekinete stari vzorec ponavljanj, ki se lahko prenaša celo iz roda v rod.
V inbox prejmem »nezaželeno« pošto, ki pa po svoji vsebini nikakor ni bila deležna tega nesrečnega pridevnika. »Ne dovoli, da življenje teče mimo tebe. Ne pozabi živeti danes. Ne pozabi uživati v dogodkih, možnostih, ki ti jih ponuja življenje.«
Le nekaj trenutkov zatem izvem, da Lorna Byrne prihaja v Zagreb. Stavki iz »nezaželene« pošte postanejo še močnejši. Prerekam se s svojim notranjim glasom. Ne želim več slišati izgovorov. Odločim se! Ni mi mar pet-urne vožnje iz Splita v Zagreb in še isto dnevnega povratka. Ni mi mar, da me bo hrbtenica zaradi neudobnosti avtobusnih sedežev najverjetneje bolela še nekaj dni. In to samo zato, da jo vidim, da jo spoznam. Da občutim njeno energijo.
Tik pred prihodom v Zagreb skozi avtobusno okno opazim peresce, ki ga veter nežno pozibava sem ter tja. Peresce iz njene naslovnice. Nasmehnem se sama sebi in občutim toplino. Vem, da je to dovolj dober znak. Pomislim. Znaki, ki nam jih angeli tako razločno pošiljajo, le videti jih moramo. Vsakodnevna sporočila. Lahko so to sanje, sila, ki nas vodi v drugo smer, besede na plakatu, misel, ki nam z vedrega neba švigne pred očmi, pesem, ki jo slišimo… Če bi jim sledili, bi bile odločitve v naših življenjih veliko bolj enostavnejše. Prisluhnili bi sebi, notranjemu glasu, glasu angela, svoji intuiciji. Intuiciji, ki smo jo z našim begom iz narave, s hitrim, bežnim življenjem skorajda potlačili s kramo nepomembnih zadev. Katero smo zanemarili. Intuiciji, ki lahko postane zvezda severnica naših odločitev, izvir sporočil in močno sredstvo osebnega razvoja. Nekateri razumejo sporočila, drugi se jim upirajo, tretji jih ne razberejo.
Čez nekaj let se skupaj voziva po isti cesti. Led je naredil svoje. Avto kljub previdni vožnji izgubi kontrolo in drvi proti gumam nasproti drvečega šleperja. Zaveš se, da je lahko v delčku sekunde vsega konec. Verjamem, da sva vsak pri sebi molila na svoj način, le da bi se zgodil čudež, čudež,ki sva ga tako potrebovala. In prišla je. Kot da je prišla pomoč od zgoraj, pomoč vseh tistih angelov, ki so se trudili, da nadaljujeva svoji življenji, svoji misiji. Zazdelo se je, kot da bi eden od angelov nenadoma upočasnil hitrost šleperja, ga prestavil na drugi pas, drugi pa obrnil avto v zadnjem trenutku tako, da ne trči vanj. Nenavadno, toda vem, da so se trudili. Da so z menoj. Hvaležna sem jim.
