Upanje v meni tli, odkar pomnim.
Pomirja me, ko bi najraje zakričala.
Boža me, ko bi me bolečina sicer raztrgala na pol.
Ljubi me, ko je srce skrhano in utrujeno.
Neguje me, ko je življenje stkano le iz tresočih se trenutkov.
Upati pomeni živeti.
Upanje krepi mojo dušo, odkar pomnim.
Jo neguje in hrani,
skrbi, da niti v najtežjih trenutkih ne omaga.
Z nežnimi dotiki ji vrača moč,
dokler ni vnovič sposobna stati na svojih nogah.
Upati pomeni živeti.
Upanje daje mojemu telesu moč, odkar pomnim.
Vliva mu vere, ko te samo ne premore.
S komaj slišnim šepetom mu prigovarja, da je zmožno več.
Da zmore več, kot si je kadarkoli zamišljalo.
Telesu ne pusti, da ga kakršnakoli bolečina skrha.
Upati pomeni živeti.
Upanje mojemu umu dodaja vero, odkar pomnim.
Ne odneha, četudi se znajde v najtemnejšem oblaku.
Vztraja, tudi ko svetloba beži.
Upanje umu pomaga živeti.
Upati pomeni živeti.
Upanje določa moje življenje, odkar pomnim.
Brez slednjega bi ne bila, kar sem. Kdor sem.
Brez upanja bi ne dosegla, kar sem.
Brez upanja bi se že davno vdala, odnehala, obupala.
Brez upanja bi mojemu življenju vladal brezup.
A upati vendar pomeni živeti.
Želim živeti.
S polnimi pljuči, s polnim srcem, z napolnjeno dušo.
Živeti želim upanja polno življenje.
Upati namreč pomeni zares živeti.
Upati pomeni življenju dodajati smisel, tudi ko slednjega v resnici ne vidimo.
Upati pomeni živeti v vsakem trenutku.
Želim uživati v vsakem trenutku.
Želim upati.
Upati namreč pomeni zares živeti, ne življenja zgolj preživeti.
