Urška Lunder: ODPRTO SRCE
Knjiga predane zdravnice o Tanatosu – izkušnjah in spoznanjih ob umiranju in smrti, je pričevanje, ki bi ga morali prebrati vsi odrasli ljudje. Da bi nas ne bilo strah bolečin in trpljenja ob umiranju, da se ne bi tako presneto bali smrti, in bi jo vrnili tja, kjer je tisočletja udomačena bivala – v naše domove, med ljudi, ki skupaj živimo, se ljubimo, umiramo in smo.
»Smrt in umiranje sta dandanašnji sterilizirana in tabuizirana; potrošniki življenja se obnašamo, kot bi bili večni, smrt izrinjamo daleč od oči in srca; zato nas podzavestno tako muči in preganja,« je zapisal pesnik Boris A. Novak in se poklonil avtorici: »Urška Lunder vrača umirajočim njihovo dostojanstvo.« Kajti, kot sem o knjigi zapisala sama: »Kadar je v svetem prostoru umiranja ob odhajajočem zdravnica Urška Lunder, specializirana za paliativno oskrbo v San Diegu, se prostor poslednje skrivnosti napolni s sočutjem, milino in dobroto. Ker je Urška ob umirajočih nežnih rok, ranljiva učeča se priča v usihajočem telesu rastoče duše, globoko povezana z bolnikom, njegovimi svojci in milostjo, ki vse preveva. Take knjige, kot je Odprto srce, na Slovenskem še ni bilo. Ker to ni (le) knjiga o umiranju in smrti, temveč je knjiga o žareči ljubezni. O ljubezni, ki nas hrani z upanjem, da je vredno izkušati polnino bivanja sleherni trenutek, zdaj in tukaj, vse do zadnjega izdiha, ko se zapro veke, pod katerimi zaspi enkratno človeško vesolje. Pomembno duhovno delo, spisano v času minevanja kot dialog z večnostjo. Z jasnim sporočilom: delo na sebi je do smrtnega konca naše glavno opravilo. Brez zavesti o tem in brez občutenja presežnosti lepote ga ne moremo dobro opraviti.«
Odprto srce (Mladinska knjiga 2010) hrani in zdravi naše duše z zgodbami življenja, ki jih pionirka (edina specializirana zdravnica) paliativne oskrbe na Slovenskem zapisuje v času odhajanja svojih pacientov, najbližjih in znancev. Z odprtim srcem razbira sporočila tega svetega časa in nam jih predaja z milino in ljubeznijo. V knjigi tovrstne izkušnje prepleta z s svojim osebnim življenjem, govori o lepoti, ki jo fascinira, o ljudeh, ki jo navdihujejo, o delavnicah komuniciranja, ki jih vodi, o izkušnjah pri predmetu Umetnost zdravljenja, ki ga predava na medicinski fakulteti kot (žal še vedno!) izbirni predmet, vključuje pisma prijateljici Ifigeniji in dragemu Josipu, ter tako utripa radost bivanja v polnini. Pravi, da se tako uči. Uči živeti. Kajti bolj ko se pripravljamo na odhod, bolj ko poznamo to dejstvo, »bolj smo modri v podpori naši rosni mladini … več spoznanj o resničnem namenu življenja ponotranjimo, več pravih sporočil in ogledal lahko nudimo…« In bolj ko se odpiramo lepoti, bolj širimo svojo zavest. »Zakaj je pomembno v vrtincu močnih doživetij ob hudo bolnih poskrbeti za umetniški navdih? Zakaj tako težim k dogodkom lepote, glasbe in giba?«, sprašuje Urška Lunder. In nam pove: »Prepričana sem, da za pomoč drugim, za razvijanje sočutja in prijaznega odzivanja v težavnih časih pomaga širjenje zavesti. Kako naj jo širim? Tudi z razširjanjem svojega izraza. Zato me vleče na vse preizkušnje čutenja v galerije, koncertne dvorane, na pisateljske in pesniške večere, na ogled izbranih filmov. Pravo veselje mi je joga, kjer povežem gib in svoj dih v zavedanje v sebi, ki je spet povsem druga pokrajina in radost.«
Hoditi s knjigo Odprto srce po teh pokrajinah je neprecenljivo. Doživljanje, kakršnega zmore ustvariti le delo človeka, ki je dober, lep in resničen. Tak, kot je zdravnica Urška Lunder.
