Bilo jim je lažje

0
149

Pomislim, kako neobremenjeno je biti otrok, se igrati v peskovniku, pustiti se nositi, pozibavati, božati, uspavati ter se ne ubadati z MUST HAVE stvarmi in MUST BE položajem ter stanjem, ki jih narekuje današnja družba za določeno življenjsko obdobje. Vendar nekateri še vedno pozabljajo, da je ali drugi vek, drugo stoletje ali pa drugi sistem.

Poskušam si zamisliti, s kakšnimi problemi se je ukvarjal moj prednik, predjamski človek, razen tega, da je razmišljal, ko je postal lačen, kako bo čim prej naletel na divjo svinjo, tekal za njo, se ji vrgel na hrbet tako, da bo svinja pokleknila pod silo teže in šoka, jo pokončal ter si na takšen način priskrbel večerjo, jo pojedel na preprogi, ki si jo je naredil iz svinjske kože. Seveda je moral še ure in ure tolči kamen ob kamen, da bi zakuril ogenj in si tako spekel zadnji del svinjske noge. Potem, ko se je najedel ter podrignil po obilni večerji, se je malo ulegel in zadremal, saj ni imel televizije. Ko se je spočil, pa je iz čistega dolgčasa odšel v svojo jamo, kjer je na stene jame narisal tisti svoj dan ali pa celo svoj naslednji dan, saj je vedel, da je »Skrivnost« v vizualizaciji ter veri.

Socializem. Socialistična republika. Spominjam se ga le delno in kot otrok sem vedela, da nam v tem sistemu ni prav ničesar manjkalo. Prvi dan smo v šoli dobili čokoladnega ježka ter sok Pingo na slamico. Edina okupacija mi je bila preluknjati pretrdo embalažo soka s tanko slamico, katero sem s svojimi malimi prstki zapikala v najbolj napet del embalaže. Generacija mojih staršev je takoj po končani šoli ne glede na stopnjo izobrazbe dobila zagotovljeno službo, ponavadi pri 18-ih ali 20-ih, nato so se poročili, imela otroke, delali 8 ur na dan, skuhali kosilo brez aditivov in zamrznjene zelenjave, odšli z otroki na sprehod ali k družinskim prijateljem, sosedom, kjer se je smejalo, pelo, veselilo, pilo kavo in jedlo piškote. Vsi so imeli stanovanja brez kreditov, Jazbinškov zakon je bil sekira v med, Dedek Mraz je bil organiziran v službah staršev. Usedel si se le v njegovo naročje, zapel pesmico ter dobil svojo vrečo, polno daril. Vsi smo hodili na morje, fičo je zdržal tako dolgo pot, ne da bi zakuhal. Dopust je bil obvezen vsako leto po 3 tedne in vrnili smo se z zagorelo poltjo. V šoli smo bili skorajda vsi enako oblečeni, vsi smo bili na približno istem standardu. V šoli so bile organizirane akcije zbiranja papirja. Kot osemletniki smo se zapodili v takratno trgovino Emona, kjer je na policah mlečnega oddelka ležalo alpsko mleko v vrečkah, vzeli vozičke, ki niso bili na žetone, se razdelili v skupine ter zvonili od vrat do vrat. Vsi so odpirali vrata ter nam dajali stari papir. To je bil zdrav način tekmovanja med razredi, poleg tega pa so nam prebudili ekološko zavest. Danes ni več tako. Borba je postala umazana. In Darwin je imel prav. Mediji in okolica nas »pumpajo« s svojimi ideali, standardi, okviri, ki jih v današnjem času ni mogoče izpolniti na takšen način ter s takšno lahkoto in v takšnem času, kakor je bilo to možno le 25 let nazaj oziroma recimo raje pred četrtino stoletja, kar se sicer sliši ogromno, vendar je razlika tako enormna, da je izraz stoletje zagotovo primernejši.

Kot otroku mi je oseba, ki je napolnila 30 let, bila stara, saj je bila poročena, imela otroke, ki so že hodili v osnovno šolo, službo, stanovanje in avto. Z vrstniki se približujem 30-im ter z nelagodjem ugotavljam, da skoraj nič od navedenega ni realiziranega in da sem materialno, vendar ne mentalno, na istem nivoju, kot sem bila pred osmimi leti.

Vsi tekajo sem ter tja, vsi pod stresom, brez mobitelov nikamor, s prijatelji se je potrebno dogovoriti za pijačo tudi mesec dni vnaprej, nekateri ravno zaradi tega pošiljajo pijačo in objeme kar po Facebooku. Delovno mesto ni več zagotovljeno, tisti, ki so si nekako s pomočjo staršev lahko vzeli kredit za svoj prostor pod soncem, se v večini odrekajo tistim malim stvarem, ki popestrijo naše življenje, naše divje rodeo jahanje.

Pa vendarle to starejše generacije ne razumejo in se čudijo. Nekateri nadlegujejo s poroko, drugi z otroki. Ko jim poveš za svojo zaskrbljenost, le zamahnejo z roko in ti nič kaj vzpodbudno rečejo, da s čakanjem ne boš spremenil situacije ter bolje, da gre tvoje življenje po tekočem traku, kakor narekuje »pravilo« današnje družbe.

Mirjana se s pomirjujočim glasom obrne in reče: »Ne obremenjuj se z ideali, s katerimi nas filajo mediji in okolica. Kdo pravi, da je po takšnem vrstnem redu potrebo živeti in da je takšen način življenja pravilen? Kdo pravi, da se mora živeti točno po tistem vzorcu, ki je za družbo sprejemljiv? Ne varčuj za poroko ali stanovanje, živi življenje, živi s svojo ljubljeno osebo v najemniškem stanovanju, ki bo prav tako oddajalo toplino, »na koruzi«, vsako leto si privošči potovanje, saj potovanja bogatijo človeka, pojdi na izlet, nauči se kuhati indijsko hrano, delaj to, kar bogati tebe, tvoj individuum, hrani svojo dušo ter pusti tiste, ki želijo živeti v teh »idealih«. LET THEM GO.