Blanka in Lev: Balkanska harmonija, 1.del

0
328
  1. Namesto uvoda

Vedno sem si obljubljala, da bom zapisala svoje vtise s poti. A da bom to storila, sem želela ali občutiti poseben navdih ali pa neko kritično distanco v veri, da bi lahko na ta način zadostila načelu verodostojnosti. Najbrž mi ni potrebno posebej poudarjati, da me na koncu niso dosegli ne navdih ne načela. Tako so ostali dobri nameni. Kot najbolj pripraven argument pa mi je služilo prepričanje, da so tisti pravi vtisi vedno v srcu in ne na papirju. Nekaj podobnega sem skovala takrat, ko so mi v Mehiki ukradli fotoaparat. Dolga leta sem se mirila z mislijo, da je pristno ujete trenutke tako ali tako najbolje obdržati v spominu, in sem na ljudi s fotoaparati gledala skoraj pomilovalno. Če sem čisto poštena, so mi tudi prizori, predvsem iz youth hostlov, ko popotniki vneto pišejo v zvezke, na katerih se po možnosti bohoti napis v slogu ”Moj popotniški dnevnik” in so ga kupili v domači trendi knjigarni z namenom, da bodo kasneje svoje pisanje kazali vsakomur, ki ima pet minut časa, malo žalostni. Res je, priznam, da sem od nekdaj čutila odpor napram tovrstni eruditski prizadevnosti vse videti, vse poslikati, vse zabeležiti in ne izpustiti ogleda najbolj samotne in brezvezne kapelice v vasi, kjer je 500 ljudi. Bila sem mnenja, naj vendarle pustijo pisala in se odpravijo na ulico, se prepustijo toku in začutijo utrip, kakor navadno rečejo pravi popotniki. No ja, čas je, da prikličem kritično distanco, opevano v uvodnih vrsticah, in se dvignem nad nekdanje modrovanje ter še sama zapišem nekaj vrstic, ker mi to iskreno ustreza.

 

  1. Turisti ali avanturisti

Verjetno je mišljeno, da je resen popotniški dnevnik zapisan kronološko. Jaz pa si bom drznila začeti z včerajšnjim pogovorom. Za tiste, ki jih zanima časovna uvrstitev, je bil to tretji dan najinega potovanja. Izhodišče debate je bila dilema, ali sva midva turista ali avanturista. Vsi vemo, da se človeška duša samovoljno nagiba k nečemu dobremu, torej sva oba zastavila argumente v prid dejstvu, da sva avanturista. Potem sva se zdrznila in pošteno priznala, da sva tudi malo turista, in logična izpeljava je bila, da sva pravzaprav podturista. Podturista v smislu, da imava najboljše od avanturistov in turistov. Kaj sem že pravkar zapisala o človeški duši? Dejstvo, da je bila za nama deseturna vožnja preko albanskih lukenj velikank na gorskih vzpetinah, je pripomoglo k temu, da sva dobila veter v jadra in si oba glasno zatrjevala, da si več kot zasluživa tale hotelček s pogledom na morje (avanturist bi se gotovo odločil za kampiranje sredi albanske divjine). Resnici na ljubo je bilo lukenj, ki so tekmovale v svoji bizarnosti, kot npr. luknja-otok (to je globoka luknja, sredi katere je krpica skale, ki radovedno kuka proti podvozju avtomobila) ali v svojih merah (globini, širini in obsegu), za dobre štiri ure in so si nedvomno prislužile oznako neskončnosti. Ta pot sredi ničesar je dejansko zadobila filozofsko-biblične razsežnosti.

Ker po poti ni bilo skorajda nobene vasi ali človeške duše, če odštejem nekaj otrok, ki so ob cestnih luknjah (pravzaprav je beseda cesta pretirana) prodajali pečeno koruzo, sva se še toliko bolj razveselila pogleda na zlovešči Gjirokaster, ki je spominjal na Drakulino domovanje. To mesto je bilo prav tako na najinemu seznamu, a sva složno ugotovila, da ga prestaviva na takrat, ko se bova odpravljala v Makedonijo, torej čez pet dni. Dvojna doza lukenj bi po vsej verjetnosti pomenila tudi luknjo v najinem dopustu, saj sva doslej v treh dneh spala 15 ur in vozila po 10 ur dnevno. Tempo so nama dajale oslovske vprege, albanska sopara … Prejšnji večer pa se nisem mogla odločiti, kaj mi bolj para živce: fanatični lastnik kampa, ki na 100 decibelih altruistično seznanja okolico s črnogorsko narodno glasbo, ali pes, ki je imel generalko za tekmovanje za najbolj nadležnega psa. Njegova uvrstitev po mojem ni bila vprašljiva. Vsekakor sem nadležne odjemalce moje žlahtne rdeče tekočine bila primorana šteti za samoumevne, kajti takrat mi je bilo že povsem jasno, da bodo komarji stalnica potovanja.

 

  1. Pamje nga Saranda

ali ne razumem niti besedice albansko! Kot jezikoslovki se mi je dozdevalo, da človek nekako vedno doume, kaj mu hoče drugi dopovedati. Razume se, da sem iz tega konteksta izvzela Madžare, saj me je legendarna oddaja Mostovi Hidak prepričala, da bi bil vsak trud brezpredmeten in po analogiji sem se poslovila tudi od finskega in baskovskega izrazoslovja. Ampak albanščina! V glavi imam že podobo majcenega slovarja v stilu beril iz 1. in 2. razreda. Tam, kjer je ob sličici sonca napisano: ”Sonce je rumeno.” Take fraze bi obvezno razširila na poglavja: V trgovini, Hotel, Frizer – tukaj namreč striženje stane 300 lekov, kar je 2,5 evrov. Obljubljena dežela za frizerski podturizem …

S frizerko sva se domenili v italijanščini in srčno upam, da me ne ostriže na gobico. Kar se tiče drugih cen, je lubenica 30 lekov oz. 0,20 evrov, melona pa za tujce stane 70 lekov, saj namreč z izjemo lubenice drugje ni napisanih cen, ampak jo prodajalec določi kar na oko. Čisto osupla sem bila nad besedo mish, ker se je pojavljala tekom celotne poti, tako da sem bila že prav ponosna na moje sklepanje, da najbrž zaznamuje trgovino ali prodajo. Po poizvedbi (naj poudarim, da je mojemu mačku ime Miš) sem izvedela, da to v albanskem jeziku pomeni meso! Povsem neromantično torej, da je moj ljubi mucek v bistvu meso; tale izraz bi premagala kvečjemu telečja pečenka.

Zahvaljujoč izdatnemu vetru, ki je odpihnil Levčkovo brisačo z balkona na trto, pa sva izvedala tudi, da je ta po njihovo peškiri. Torej sva opogumljena z nekaj albanskimi besedami in peškirijem okoli vratu odšla na plazhe. A tam diel ni več sijal, zato sva rekla falem nderit in se vrnila na najino teraso občudovat pamje nga Saranda – razgled na Sarando, in trebit novo pridobitev v obliki pristne albanske lubenice. Lotila sva se je v umivalniku, kjer sva najino maličico razrezala z razmajanim švicarskim nožem. Ni bila slaba. Malo pred tem sva se pogostila z jogurtom, za katerega do zadnjega nisva vedela, ali je to jogurt ali morda kislo mleko. Sedaj je uradno: jogurtu se reče (samo sekundico, da pogledam na lonček) sopoti. Prav nasmejalo se mi je ob misli, da ata, ki prodaja v enem izmed neštetih minimarketov, pretenciozno povprašaš po lahkem jogurtu.

 

  1. Dežnik, prosim

Malo preden je budilka prekinila sladke sanje, sem še v polsnu dobila vizijo, da se bo vreme zarotilo proti vrlim popotniškim domislicam. In res, ob 7.30 je deževalo v deželi, ki glavno in edino turistično samohvalo dolguje številu sončnih dni (bilo naj bi jih kar 300 na leto). Naj poudarim, da to ni bil nikakršen približek dežja ali zgolj nekaj nedolžnih kapljic, ki te bolj pobožajo po obrazu, kot da bi nagajale pripravljenemu nadvse poletno naravnanemu izboru oblekic, ki so me potrpežljivo čakale na stolu. Ne, to je bil pravi pravcati slovenski dež. Mrko sva gledala v nebo, za katero se je zdelo, da vrača poglede s še večjo intenzivnostjo. Molče sva se odpravljala na zajtrk, ko se je nenadoma pojavil turistični agent, ki nama je priporočil tale domek, ki ga je vodila njegova nadvse skrbna, v črnino zavita mama. Predlagal je, naj se priključiva izletu v Butrint, ki ga čez 50 minut organizira za angleško govorečo skupino, ki se bo z ladjo s Krfa pripeljala do Sarande. Pod močnim doživljanjem, da bova siromašnejša za izkušnjo albanskega javnega prometa, sva čez zobe iztisnila maybe in se posedla za mizo. Med zajtrkom sva sklenila, da pojdeva na izlet, čeprav z dežnikom. Na tej točki pa se je pripetilo nekaj, česar sva se spominjala še ves dan. Mamo, oskrbnico najinega domeka, sva prosila za dežnik. Po stari navadi je prikimala in urno odšla po gosposki dežnik črne barve. Medtem je Lev iz avta izbrskal rdeče obarvani dežnik, ki je počival nekje v skladišču avta pri drugih predmetih za vsak primer. Mama je nemudoma in s kretnjo, ki ni poznala ugovarjanja, odredila, da zamenjava dežnika. Meni vsekakor pripada rdeč, moškemu pa črn. Zadovoljna se je poslovila od naju, čeprav sva nekako razbrala, da se ji najina ideja o raziskovanju starodavnega mesta na deževen dan ne zdi najboljša.

Zložila sva dežnika in se povzpela na škrlatni avtobus, ki je dajal videz sodobnega vozila, a smo bili na sedežih skorajda primorani zopet aktivirati dežno obrambo. Voznik je namreč pustil odprto streho, ponoči pa je deževalo in tako se je voda nabrala v tkanini pod streho ter curljala na osuple obraze. Vodič nas je pomiril z besedami, da je to pač Albanija – dežela v razvoju, v katero pa se zadnje čase precej vlaga. Dokazi investicij so se šopirili ob cestah v obliki betonskih štrcljev, ki nemo čakajo, da njihov investitor dobi denar in jih spremeni v bleščeč hotel. Gradnja poteka tu na svojevrsten način – najprej namreč naredijo okostje hiše, šele nato stene oz. posamezna nadstropja. Zanimiva se mi je zdela njihova navada, da na nedokončane hiše obesijo ogromne plišaste živali ali pa nekakšne lutke, izdelane iz odpadnega gradbenega materiala, z namenom, da bi odganjali nesrečo oziroma zle duhove. Ob teh betonskih okostnjakih sem dobila občutek, da sem izbrala pravi trenutek za obisk Albanije. Predvidevam, da bo tu v roku petih let nepregledna četa hotelov, s tem pa tudi trume turistov. Vsekakor pa za tak razvoj mesto nujno potrebuje letališče, saj si zares ne predstavljam petičnih gostov, kako se prebijajo skozi gorske vence, kot je to storil par slovenskih kaskaderjev.

Vodič je povzel še tipične podatke o površini, številu prebivalcev, etimologiji besede Saranda, o Mussoliniju, ki je mesto poimenoval po svoji hčerki in mu nadal ime Porto Eda (spomnila sem se, da ob plaži stoji hotel s tem imenom). Mussolini je želel, da bi mesto dobilo videz amfiteatra, in zato drži dejstvo, ki ga je neumorno ponavljal vodič: ”Remember that the stairs link the town with the promenade”. Nadaljni zgodovinski pregled se je dotaknil komunizma, diktatorja Enverja Hoxhe in bunkerjev. Bunkerji so vseprisotne betonsko-železne konstrukcije v obliki gobic (baje jih je bilo zgrajenih 700.000), ki so jih po sovjetski vojaški intervenciji na Češkoslovaškem l. 1968 mrzlično postavljali po vsej državi. Glavni inženir je moral svoje trditve, da lahko bunkerji preživijo tankovski napad, podkrepiti z nenavadnim dejanjem. Zaprtega v eno izmed njegovih kreacij ga je bombandiral tank. Odnesel jo je brez praske, tako kot bunkerji, saj je moč te neuničljive opomnike krutega režima še danes moč najti povsod: na hribih, ob cestah, na plažah in vrtovih. Vendar pa jih mladina vidi v docela drugačni luči, saj mnogi prav v njih izgubijo svojo nedolžnost. Nedvomno doda to dejstvo svojevrsten čar mrakobnim konstrukcijam.

Mimo nasajenih olivnih dreves smo se pripeljali v Butrint, ki se razprostira na 29 km2 narodnega parka. Pesnik Virgil je trdil, da so Buthrotum ustanovili Trojanci, ampak o tem ni nikakršnega dokaza. Mesto je bilo naseljeno še preden so se tu ustalili Grki s Krfa v 6. stoletju pr. n. št. Mesto je dobilo obzidje in akropolo ter teater. Posvečen je bil Acelpiusu, bogu zdravljenja, ki je premogel tudi svoj tempelj. Gledališče z 2500 sedeži še danes služi svojemu namenu, saj tu vsako leto prirejajo predstave v sklopu gledališkega festivala. Leta 167 pr. n. št. so ga zavzeli Rimljani, kasneje so sem prišli Bizantinci, nato pa je mesto počasi propadalo. Leta 1927 so ga odkrili italijanski arheologi.

Na mestu nekdanje akropole danes stoji grad, v katerem je razstava o preteklosti mesta. Izvedela sem, da je bil eden izmed prvih slavnih obiskovalcev tudi Lord Byron, ki je trdil, da bo ta kraj, ko bo odkrit, privlačil veliko ljudi. Ob izdatnem navdušenju s strani Levčka sem se tudi sama prepustila romantični predstavi o Lordu in njegovih časih, ko so se pojavili prvi popotniki. Po poti v 24 km oddaljeno Sarando smo se na ozki cestici srečevali s številnimi albanskimi mercedesi, ugledala pa sem tudi poljsko in francosko registracijo. Gastarbajterji? ”Jaz bom malo zaspal,” je naznanil moj dragi sopotnik in sama sem sledila njegovemu zgledu. Zbudila sva se na končni točki izleta – restavraciji Paradise, kjer je imela skupina kosilo, midva pa sva jo peš mahnila v mesto. Vsakič, ko sva šla mimo stopnic, ki so vodile k plaži, sem se namuznila ob: ”Remember …” Pogovor se je odvijal na temo turizma, saj nama je bilo čisto jasno, da sta lastnika restavracije Paradise in Terini toursa, v organizaciji katere sva odšla na izlet, če ne sorodnika pa vsaj poslovna partnerja.

Kar se nadaljnega spoznavanja tiče, sva si čestitala, da sva šla kljub slabemu vremenu zjutraj vseeno na izlet. Sklenila sva, da si privoščiva kebab; malo meska mi je kar prijalo, česar pa ne bi mogla trditi za pečen krompirček, ki mi ga je šefe hotel podtakniti vanj. V mesni dobroti sva uživala na plaži, kjer so me debelo gledali, češ, kaj me je obsedlo, da pri najmočnejšem soncu nosim v roki dva dežnika.

Po osvežitvi z melono na najini domači terasi sva zopet krenila na palžo s plemenitim namenom, da se okopava v albanskem morju. Bilo je res sveže, plaža pa samo najina. Ura je bila namreč že 19.00, midva pa sva pridno izpolnila sveto popotniško dolžnost – pisanje kartic namreč. Dodati moram, da se mi je ta navada vztrajno izmikala ali pa sem v najboljšem primeru oddala kartice na dan mojega odhoda. Skratka, na kartice sva med uradna družinska besedila uvrstila tudi sledeči vprašalnik:

  • Katere vrste turist ste?

a) elitni turist

b) paradajz turist

c) avant turist

d) podturist

  • Katera trditev o Črni Gori je pravilna?

a)Crna Gora je moderna, mala, prekrasna država sa najduljom tradicijom na Balkanu.

b)Crna Gora je zaostala u razvoju, ide se nakakav elitni turizam bez uredžene vode, struje i cesta.

  • Kakšna je tipična cesta v Albaniji?

a) po svežem asfaltu dišeče dirkališče

b) cesta cest kraljevskih serpentin

c) avtocesta

d) podcesta

Ponosna na najine kreativne dosežke sva v stanju evforije hitro nalepila znamke in s pogledom matere, ki opazuje svojega otroka, ki prvič odhaja od doma, sva spremljala, kako je podolgovata reža rdečega nabiralnika pogoltnila najin trud.

Zvečer sva se razvajala v pristni restavraciji ob morju, ki, poudarjam, NI imela prevedenega jedilnika. K tem čarom je spadalo tudi to, da je buteljka vina, ki sva ga naročila, doživela neverjetno transformacijo v obliki vrča, kakršnega poznamo iz domačih gostiln, ko nam v njih postrežejo vodo. Naj omenim, da sva vseskozi v Albaniji pila kar vodo iz pipe, v prepričanju, da domačini prav gotovo ne kupujejo ustekleničene različice.

Hrana je bila odlična; globoko sem se zahvalila intuiciji, ki mi je prišepnila, naj izberem koc. Po skupnem premisleku sva se z Levom zedinila, da je koc pravzaprav orada. Cenila sem, da ni bilo zraven običajnega pečenega krompirčka, ampak kruh. Kako se je sklenil pogovor, ne vem več, najbrž je temu botrovalo lahkotno vince.

 

  1. Ksamili beach

Ob 11.28, natančno dve minuti prej kot je bilo napisano na voznem redu, je avtobus odpeljal proti Butrintu s postankom na Ksamili beachu. Usedla sva se med lokalce in peščico turistov ter se prepustila vožnji. Voznik javnega avtobusa je bil izjemno dinamičen in prav hitro smo puščali za seboj mesto in travo prežvekujoče krave, ki so se leno ozirale po pisani druščini. Morda pa so samo odganjale muhe, težko rečem.

Plačilo vožnje je potekalo na sledeči način: srednje visok in ”mrda” moški, ovešen z zlatimi zapestnicami in lanci, je preprosto iztegnil kosmato šapo proti nama in urno pospravil leke v svoj črni usnjeni ”pedertošl”. Gledal je prijazno in nama z Levom se je zdel iskren in nenaporen. Izstopila sva pri tabli Ksamili Beach – Disko Plazh in se napotila po klancu navzdol. Motrila sva bližnje štiri otočke in računala, kaj bi storila, da bi se prebila do njih. Očitno je ta račun že rešil nekdo drug, saj so nama ponudili pedalinček v obliki dveh delfinčkov. Hipoma sva se navdušila in odpedalirala do prvega otočka, kjer sva bila čisto sama. Okopala sva se, se špricala in ob tem uživala kot majhna otroka. Na drugem sva parkirala poleg čolna domačinov, ki so v bližini kurili žar kar s pomočjo desk bližnjega propadajočega pomola. Dva izmed njih, fant in punca, sta bila čisto črna po obrazu od saj. Počutila sva se čudno, saj sva bila edina nealbanca na tej plaži. Kmalu so naju obstopili mladi moški in naju nagovorili. Razbrala sem, da bi si radi sposodili najinega delfinčka, da poberejo ribe, ki jih imajo nekje blizu. Najmlajši je zagotavljal, da bo to trajalo zgolj dve minuti, a je starejši takoj zvišal na pet minut. Lev je rekel ok, Albanca sta jadrno skočila na delfinčka in kmalu sva ju izgubila iz vidnega polja. Ob vsiljevanju črnega scenarija, da je najin prevoz na obalo za vedno izgubljen in bova primorana plavati na obalo kot žrtvi nepremišljene dobrote, sva se hahljala ob misli, da nama celotna situacija pravzaprav ugaja. Končalo se je srečno, saj so nama delfinčka vrnili, čeprav se je obljubljenih pet minut čudno razpotegnilo vsaj za trikrat. Odbrzela sva do najinega dilerja, kakor sva poimenovala tipa, ki nama je izposodil delfinčka. Hitro je nekaj zablefiral, da smo bili dogovorjeni za večjo vsoto. Seveda, ko je prisotna ženska, zaigrajo na čustveno mačo komponento. Tak način pa globoko preziram in mu res pod nobenim pogojem ne podležem, zato sem občudovala mojega možeka, ki ni popustil prigovarjanju.

Mahnila sva jo proti avtobusni postaji, saj sva za vsak slučaj želela priti tja pred pol četrto, ko je bil predviden odhod. Med čakanjem na žgočem soncu naju je premamil hlad burekarnice. Brez pomišljanja sva zamenjala leke za najcenejši (30 centov), najmanj masten, najbolj hrustljav in zelo špinačen burek. Da je bil deležen najvišje ocene, priča dejstvo, da sva nemudoma naročila še dva. Oči so se napenjale in mežikale v vročini, da bi le ugledala najin prevoz. Ni in ni ga bilo, midva pa sva medtem že navdušila najina želodčka. Skupno nagnjenje k neverjetnim domišljijskim zapletom se je tudi tokrat pričelo s frazo: ”A si predstavljaš, da …”. Napletala sva vse mogoče, od tega, da naju nek ”merdžo” pobere in nato proda v Arabske Emirate za belo blago, kjer mene prisilijo, da sem osebna sultanova plesalka, Levčka pa napravijo za evnuha. Tudi opcija, da bova naposled prisiljena prenočiti v delfinčku, nakar naju bo zasačil diler ter naju primoral, da očistiva delfinčka s slovenskimi jezički, se nama ni zdela pretirana. Najin tok neverjetnih domislic je k sreči prekinil bus, ki je po 40 minutah zamude naposled le prispel na postajo. Veselo sva se zakadila nanj in poznavalsko prikimala šefu s »pedertošlom«. Preostanek dneva je minil, kot bi trenil; kratkočasila sva se z igrico štiri v vrsto –nekajkrat sem zmagala celo s petimi žetončki v vrsti in nato zelo samozavestno prosila Levčka, naj mi zastavi kako logično zanko. To sem obžalovala.

Uganka

Čez Sibirijo, med Moskvo in Vladivostokom, poteka dvopasovna železnica. Vsak dan iz Moskve odrine en vlak proti Vladivostoku ter en vlak iz Vladivostoka proti Moskvi. Vožnja vsakega vlaka med obema mestoma traja natančno 20 dni.

Nekega dne se potnik usede na vlak v Moskvi. Koliko mimoidočih vlakov bo srečal na celotni poti do Vladivostoka?

  • Namig št. 1: Odgovor, da potnik ne vidi nobenega vlaka, ker itak vse prespi, ni veljaven!
  • Namig št. 2: Vlaki se nikoli ne pokvarijo, prav tako so minili časi, ko je Stalin zaradi zamujanja postrelil par strojevodij.
  • Namig št. 3: Prvi dan potnik vidi nasproti sebe prvi vlak – kdaj je ta vlak odrinil iz Vladivostoka?

Dobro, uganka je itak nerešljiva z izjemo državnih prvakov iz logike in podobnih čudakov, morda moram izvzeti tudi upravnika dotičnega sibirskega vlaka.