V Sveti deželi

0
475

Zakaj gre človek v Izrael? Tam se ubijajo, tam je nevarno, sploh pa je poleti še vroče, neznansko vroče. Zakaj naj bi torej človek šel v Izrael?

Večina gre tja zaradi zgodovine: hebrejske, krščanske, rimske, morda tudi sodobne. Midva, moj mož Samo in jaz, greva tja k prijateljem. Večina si gre ogledat tiste tipične židovske in krščanske (včasih celo rimske) stvari, kot so Jeruzalem, Betlehem, Nazaret, Masada, Kumran, polje Armageddon in pa Tel Aviv, Jaffo, Haifo, Akko … Midva sva to že videla in iščeva posebnosti, podrobnosti. Verjetno je v tem vsa razlika najinega doživetja te dežele od vseh ostalih, ki jo obiščejo.

Izrael ni prijazna dežela. Obiskovalce odvrača z negativno reklamo v dnevnih novicah. Obiskovalce odvrača z brezkončnimi procedurami na letališču Ben Gurion v Tel Avivu. Odvrača s pravili, navadami, gnečo, vojaki, ki so povsod, vročino, bombami in zadnje čase ponorelimi bageristi, ki divjajo po jeruzalemskih ulicah.

Pa vendar je Izrael na nek način zelo varna dežela. Ko stopiš z letala, te najprej pregledajo – tebe osebno, tvoje dokumente, tvojo ročno prtljago in nazadnje tudi ostalo prtljago. Povsod so vojaki. Tudi kontrole na letališču pravzaprav opravljajo vojaki. Oziroma vojakinje. Ki so prav tako kot vrstniki moškega spola dolžne služiti tri leta. S puško in vsem ostalim. Res je sicer, da niso ravno na fronti (večinoma ne fantje ne dekleta kot naborniki niso tam), temveč opravljajo razna dela, kot je pregled potnih listov na letališču, a to morajo početi v vojaški uniformi, z orožjem.

Izraelci so tako mešani in raznoliki (ne da bi se preveč potopila v zgodovino, ki jo lahko preberemo marsikje, na primer tudi na spletni Wikipediji, naj spomnim samo, da so v državi zbrani židje z vsega sveta, od iranskih izseljencev do evropskih preživelih holokavsta, od temnopoltih etiopskih židov in vse do ruskih nedavnih priseljencev, ki jih je menda okrog milijon …), da te kot turista nikoli ne zaznajo, vsaj ne, dokler ne odpreš ust. Nekaj pa jim je precej skupnega: večinoma so bolj drobne postave in pogosto temnih barv: temni lasje, temna, čokoladna koža, temne oči. In tiste drobne temnolase deklice v olivnozelenih uniformah, s puško, ki je skoraj daljša od njih, in naboji in kako ročno bombo so tak kontrast samim sebi, ko se pogovarjajo sredi trga kot katerakoli zahodnjaška dekleta. In tisti fantje v prav takih olivnozelenih uniformah, še ne dvajsetletni, brez izkušenj, brez trdosti, kot otroci v peskovniku, le da je njihov peskovnik nevaren in eksploziven, in vseeno si v vročini jeruzalemskega poletja na službenem obisku ene izmed izraelskih znamenitosti – Davidovega mesta, o katerem bom še spregovorila malo pozneje – sezujejo težke vojaške čevlje in potopijo noge v ledeno hladno vodo ob koncu Ezekijevega tunela. Tako, kot bi si jih katerikoli drugi mladeniči po svetu.

Najino letalo je priletelo v Tel Aviv nekaj minut pred četrto uro v soboto zjutraj. Brez najine prtljage. In sobota je sabat, kar pomeni, da se Izrael bolj ali manj ustavi. Vlaki ne vozijo. Avtobusov skorajda ni in tudi če bi vozili, nobeden ne vozi iz letališča v Ra’anano, kamor morava priti. No, to sva vedela že vnaprej, zato sva, ko sva se sprijaznila, da najina prtljaga verjetno pride čez kak dan, poiskala taksi in se odpeljala.

Izraelske ceste so nekaj, kar človek mora doživeti, da si jih lahko predstavlja. Verjetno je stvar povezana z dejstvom, da na površini, ki je skoraj enaka kot slovenska, živi več kot trikrat toliko ljudi, pri čemer je velik del države pravzaprav puščava, kjer (razen redkih beduinov) ne živi nihče. Praktično celotna zahodna meja dežele je Sredozemsko morje, kar pomeni, da se med puščavo in vodo stiska povprečno 324 prebivalcev na km2 (v Sloveniji jih je okrog 100). Velik del tega ozkega pasu puščave zavzemajo omenjene ceste. Tri-, štiri- ali šestpasovne ceste ena ob drugi, od juga proti severu. Ponekod tudi štiri take ceste. Vedno bolj proti vzhodu, vedno dlje od morja, vedno bolj stiskajo palestinsko prebivalstvo v obroč. Pa ne bodimo politični. Na srečo je ura pol šestih zjutraj in ni še prometa. Taksi drsi po skoraj prazni cesti mimo stavb, ki so pred tremi leti, ko sem bila nazadnje tukaj, bile še v gradnji. Vtis, ki sem ga tedaj prinesla domov, moram močno spremeniti: to ni nič več dežela (ali vsaj veliko manj je tako), kjer si gradbišča sledijo eno za drugim tako na gosto, da ne veš, kateri del ni v izgradnji. Nove stavbe so lepe, moderne, tehnološko dovršene in očesu prijazne. Nova država. Mlada država. (Ta vtis se mi bo še potrdil, ko se bom čez nekaj dni sprehajala po Tel Avivu in opazovala neizmerno število trgovin s poročnimi oblekami – očitnim dokazom, da mladih parov tukaj gotovo ne primanjkuje.)

Vožnja do Ra’anane ni zelo dolga in jutro je krasno, nebo čisto, svetloba nežna in vročina še odsotna. Še nekaj korakov in že se pozdravljava in objemava z najino gostiteljico Tami, komaj prebujeno, ki naju pospremi v sobo svoje hčerke in naju pusti spati po tej dolgi, dolgi noči. Vrnitev v to sobo, kjer sva spala tudi pred tremi leti, je kot vrnitev domov. In kljub prijetni zunanji jutranji temperaturi hvala bogu za klimo, kajti razgrete stene tipično izraelske neizolirane hiše so kot steklokeramična plošča: toploto oddajajo še dooolgo potem, ko sonce ugasne …

 Ra’anana je pravzaprav majhno mesto glede na izraelski standard, ima kakih 73.000 prebivalcev. Ni centra, vsaj ne v evropskem smislu; no, je, vendar ga mimoidoči turist verjetno sploh ne bi prepoznal. Pravilne ulice hiš in nizkih blokov povsod. Lepe, urejene gredice, veliko krožnih križišč, zasajenih z eksotičnimi rastlinami z vsega sveta, velik park z gondolo (ja, pravo beneško gondolo; ne vem, kaj točno si je mislil tisti, ki jo je pripeljal …), v katerega vstopiš mimo detektorja kovin in strogega varnostnika, ki mu moraš odprti torbico in pokazati, da notri nimaš ničesar (kake bombe ali pištole, na primer). V Ra’anani ni ničesar drugega. Mirno mesto z nekaj nakupovalnimi centri, širokimi ulicami in vsem potrebnim za komfortno, lagodno življenje. Kolikor je v Izraelu pač mogoče.

Tami in Yossi, najina prijatelja, sta se sem preselila iz Tel Aviva, predvsem zaradi lepšega ambienta, si predstavljam. Vsekakor ne zaradi priročnosti ali bližine službi: Yossi dela kot profesor kitare na glasbeni akademiji v Jeruzalemu, Tami, ki je sedaj upokojena, je delala v Tel Avivu kot manager na banki. Njuna hiša je lepa samostojna vila z vrtom. Samo je praktično del njihove družine, poznajo se že skoraj trideset let, poznajo ga vsi sorodniki in mnogi družinski prijatelji in Yossijevi bivši učenci. To je najin dom daleč od doma.

 Ker sva v Izraelu že bila, najini ogledi letos niso bili klasično turistični. Poleg tega, da sva imela na voljo ogromno časa (14 dni je za to, da si človek ogleda to deželo, kar dovolj), sva se hotela tudi spočiti. In verjetno sva bila v Izraelu med redkimi evropskimi turisti (če ne pravzaprav edina), ki so prvih nekaj dni v Sveti deželi porabili za kopanje. In to ne v Eilatu, na Rdečem morju, temveč v starem dobrem Mediteranu. Na kilometre in kilometre dolgih plažahHerzliye, blizu trdnjave iz križarskih časov, zrasle na ostankih starogrške naselbine, imenovane Apollonia, je kopalcev malo: morje je živahno, valovi ravno dovolj visoki, da je plavanje toplo odsvetovano. In letos nagajajo še velike bele meduze, ki jih morje na desetine valja po svojih valovih, dokler jih ne odloži na pesek, da se izsušijo pod neusmiljenim soncem. Kajpak naju nič od tega ne odvrne od uživanja v čisti, topli vodi in zlatem pesku. Najlepši aspekt izraelske mediteranske obale pa je gotovo dejstvo, da sonce tukaj vedno zahaja v morje. In ponuja neštete priložnosti za vedno drugačne fotografije.

No, pred tem sva tisti prvi dan še iskala osnovne stvari za preživetje, dokler nisva dobila nazaj prtljage. In glede na to, da je bil še vedno sabat, je bila edina možnost kaka tržnica: najbližja in najzanimivejša je bila tržnica v Tiri, nedaleč od Ra’anane. Tržnica ni velika in se v tem kraju dogaja enkrat tedensko. Vrste stojnic z dolgimi nadstreški delajo senco morebitnim kupcem in omogočajo preživetje pri kakih 33 stopinjah Celzija. Sonce tako žge, da je vsak korak naporen. In če to trdim jaz, ki nisem ravno občutljiva, ker me vedno prej zebe kot ne, mi lahko verjamete. In kaj je bilo zanimivega na tržnici? Nešteto artiklov, barvitost, prijazni, pravzaprav nevsiljivi prodajalci, tako židje kot Palestinci, cenen, a lepo izdelan in domišljeno oblikovan nakit, raznovrstna zelenjava, tipične arabske sladkarije, obleka, klobuki, kuhinjski pripomočki, oljke na sto načinov, pa začimbe in kadila in dišave in … Verjetno bi se težko česa spomnili, da tega ne bi bilo mogoče najti.

Ko sva se nakopala, kupila potrebne in nepotrebne malenkosti in končno le dobila nazaj najino prtljago, sva si zaželela malo velemestne izkušnje in se odpravila v Tel Aviv. Mesto, ustanovljeno leta 1909 (!), ima uradno 384.400 prebivalcev, čeprav jih skupaj z neposredno okolico v resnici šteje preko 1.160.000 in čeprav se sem dnevno vozi v službo približno še enkrat toliko ljudi. Občutek vsekakor je, da gre za veliiiko večje mesto, kot je Ljubljana. Veliko bolj novo, veliko bolj moderno (predvsem v slabem smislu) in veliko bolj kaotično. In z izrazito mešanico vzhodnega in zahodnega sveta. Nekdo je rekel, da je to najbolj vzhodna dežela zahoda (ali nekaj podobnega). Tel Aviv je veliko bolj podoben ameriškim metropolam kot velemestom Stare celine, čeprav je nastal na pobudo bolj slednjih. Najini prijatelji pravijo, da je najlepši del mesta splet ulic, ki se odpirajo od trga Kikar Magen David v King George Street, Shouk HaCarmel, Allenby Street in tako dalje. Tržnica Carmel je edinstvena. Tira na peto potenco, v vseh pogledih. Z okrepčevalnicami, malimi restavracijami, ribjim in mesnim predelom in nepopisno gnečo. A brez kričanja prodajalcev, značilnega na primer za italijanske tržnice. Pa Nahalat Binyamin Street, kjer se ob torkih zbirajo umetniki vseh vrst in sami prodajajo svoje izdelke. In nekatere stare hiše, ki jih najdemo tu pa tam: tiste res stare, z zgodovino, s pripovedjo, z legendo. Kot tista, ki nama jo je povedala Diana, Yossijeva sestra, o možakarju, ki je za svojo izvoljenko dal sezidati nemogoče dolgo in veliko hišo v času, ko je bil Tel Aviv malo več kot mokrišče s par barakami. Hiše z dušo, ki se utapljajo med neskončno visokimi modernimi stolpnicami.

Letos sva odkrila novo mestno atrakcijo: staro pristanišče. Kot se dogaja marsikje, stari pomoli izgubljajo svojo funkcijo in namesto da bi še naprej propadali, so jih tukaj spremenili v čudovito zabaviščno območje s trgovinicami, bari in prelepim razgledom na morje. Z lesenimi deskami oblečena tla valovijo tako kot morje, številne raznobarvne luči in vesela glasba pa ustvarjajo magično atmosfero letovišča le par korakov od burnega centra mesta. Ideja je odlična in očitno deluje, saj se sprehajalcev ne manjka.

In ko sva imela za sabo neuradno glavno mesto Izraela, sva se seveda morala vrniti tudi v uradno glavno mesto, Jeruzalem. Glavno mesto najmanj treh izmed največjih ali najpomembnejših religij na svetu, mesto nestrpnosti in bolečine, krivde in zamere, žalosti in smrti. Mesto boga (bogov?), mesto sožitja na tenki nitki, mesto razbeljenih ulic in temnih senčnih kotičkov tržnice, mesto izraelskih otrok na skirojih in palestinskih otrok z ogromnimi vozički zelenjave. Mesto ameriških turistov v žarečih oblačilih (in zakaj imam občutek, da v ZDA poleti ni ostal doma niti en sam žid?) in mesto židovskih ‘skrajnežev’ v črnih plaščih in klobukih, s skodranimi šopi las ob obrazu (ja, eni si jih očitno kodrajo s frizerskimi pripomočki; Yossi, ki je seveda žid, jim pravi pingvini …), ki ob sobotah pogosto mimoidoče avtomobile obmetavajo s kamenjem, ker njihovi šoferji ne spoštujejo svetega brezdelja. Mesto Zidu objokovanja, mesto Kupole na skali, mesto Kristusovega groba. Kdo ima prav? Kako spraviti ljudi, ki jih že stoletja učijo, da se skupaj ne da živeti, medtem ko oni po vsaki noči stopijo novemu dnevu naproti skupaj z vsemi raznobarvnimi sosedi? Odločitve se vsekakor na žalost ne sprejemajo ne tukaj ne kje v bližini.

Letos sva si ogledala Davidovo mesto, kanaansko naselbino, ki jo je kralj David (kdo drugi?) osvojil pred kakimi 3.000 leti, ostanke Davidovega mesta, ki se nahajajo pravzaprav zunaj današnjega obzidja starega Jeruzalema, in Ezekijev tunel, s katerim so 700 let pred našim štetjem povezali izvir zunaj obzidja tedanjega mesta z malim bazenom znotraj mesta in se tako zavarovali pred nevarnostjo pomanjkanja vode v času obleganj. Tunel je pravzaprav čisto navaden rov, večinoma visok okrog 2 m, včasih tudi manj kot 165 cm, širok za enega (ne predebelega) človeka, neosvetljen (na vhodu za 3 šakele prodajajo mini baterije, da si lahko vsak sam posveti) in po njem teče voda. Ravno zaradi te hladne vode in odsotnosti vročega sonca je tunel pravo poletno doživetje.

Druga večja zanimiva zadeva, ki sva si jo izbrala v mestu, je Ha Kotel oz. možnost, da si od blizu ogledaš (bolj ali manj) celotno zahodno steno Herodovega predelanega drugega templja. Znamenito zahodno steno, katere skrajno desni košček (dolg dobrih 50 m) je na odprtem in ob njem molijo židje ter objokujejo dokončno uničenje svojega templja iz leta 70 n. š. Sam zid je zanimiv, ker je resnično impresivno arhitekturno delo, v celoti je dolg 488 m, bloki kamna so ogromni, najtežji tehtajo preko 500 ton, visok je do 32 m, večina pa ga je zakritega za novejšimi stavbami, nastalimi v času muslimanske nadvlade. Skoraj bolj kot sam zid pa je zanimiva zgodovina zidu in seveda templja, ki jo je prijazna vodička povedala obiskovalcem.

Marsikateri Izraelec ne ve točno, zakaj hodi objokovat uničenje templja ravno na zahodno steno (to sta nama potrdila tudi Yossi in Tami); res pa je, da marsikateri Izraelec ni posebno veren, tako kot tudi marsikateri Evropejec, na primer, ni. No, izvedela sva, da na zahodni steni jočejo zato, ker je najbližja kraju, kjer se je včasih nahajal najsvetejši del templja, torej kraju, ki naj bi med drugim nastal prvi, ko je Bog ustvaril Zemljo. Nek entuziastični izraelski arheolog (ali rabin ali morda oboje) je celo poskušal skopati jamo skozi steno pod zemljo, da bi se prebil do tega najsvetejšega kraja, ki se zdaj nahaja v muslimanskih rokah, natančno na mestu, kjer so si Mohamedovi nasledniki postavili Kupolo na skali. Seveda se le-ti niso pretirano strinjali in so izkopani del nemudoma zasuli nazaj.

Preostali čas sva posvetila krščanskim doživetjem: prehodila sva Kristusovo zadnjo pot, znano kot Via Dolorosa, in opazovala okrogle oznake s številkami brez kakršnekoli druge razlage. Za neuke turiste brez vodiča se Križev pot lahko zdi skoraj kot lov na zaklad: zelo zbrano moraš brati opise iz Lonely Planeta, če res hočeš najti vse postaje. Videti ni veliko, bolj gre morda za predstavo o tem, koliko časa je pravzaprav Kristus moral hoditi s tistim križem skozi gnečo neprijaznih ljudi, za versko izkušnjo, ki se ji različno globoko prepuščamo (priznam, da v vročini in masi ljudi nisem doživela nikakršne katarze; niti moj mož Samo). In na koncu Cerkev Svetega Groba. Vse, kar lahko rečem o njej, je, da je velika. Ne veličastna, samo velika. V svojem življenju sem že videla kako cerkev, takega in drugačnega krščanskega prepričanja, na štirih različnih kontinentih, in si upam trditi, da ta kot arhitekturni dosežek ni kdovekaj. Velika, temna, mestoma tudi lepo okrašena – v stilu tiste ločine, ki si lasti dani kotiček (ne, cerkev ni enovita in ne pripada samo na primer katoličanom, temveč se v njej dogaja več različnih obredov, tudi hkrati, in vsak začne pred svojim oltarjem in potem nadaljuje po celotni cerkvi v nekakšni procesiji, kjer duhovniki, menihi in verniki skorajda tečejo od ene postaje do druge) – in na svoj način zanimiva, a utrujena, izpraznjena pomena in globine zaradi razdrobljenosti, množice, težkega ozračja in splošne, ne pretirano pozitivne energije v Jeruzalemu (kako bi le lahko bilo drugače, ko pa se za tisti kamen kregajo že skoraj tri tisoč let!) in neštetih drugih razlogov. Sama nisem posebno navdušena katoličanka, vendar priznam, da me spodnja cerkev svetega Frančiška v Assisiju ni pustila hladne. Ta pa. Še posebno, ko sem se spraševala, zakaj ljudje z vodo močijo lažni grob (kos marmorja, ki so ga postavili pred malo več kot stotimi leti) in taisto vodo otirajo in spravljajo v stekleničke, kot da bi bila sveta. Moja vera očitno ni dovolj globoka.

S podobnimi vtisi sem izstopila tudi iz Cerkve Marijinega oznanjenja v Nazaretu. Spet moderna konstrukcija na več nivojih, znotraj katere najdemo celo malo staro cerkvico, ki se ji ne moremo približati. Na dvorišču mozaiki, ki so jih darovale katoliške skupnosti z vsega sveta. Kako zanimivo je videti, kako si Marijo predstavljajo na Tajskem, na primer! Nisem verjela, da je katoliška cerkev tako fleksibilna. Zanimivo presenečenje.

Nazaret je palestinsko mesto. V njem živi zelo malo židov in še manj katolikov. V trgovinicah s spominki je veliko več križev in svetih podobic, veliko več je tudi žensk z rutami in dolgimi, vse prekrivajočimi oblačili, veliko je otrok, veliko ljudi, ki kljubujejo vročini. Tržnica je majhna, a prepletena, vendar je ura kosila in mesto je skoraj zaspano od hrane in vročine. Deževalo bo spet čez tri ali štiri mesece. Do tedaj bodo ulice ostale prašne in lepljive, bugenvileje bodo še naprej bohotno cvetele in zrak bo prežet z opojnim vonjem začimb, prahom in smogom.

Ne, Nazaret ni pustil pretiranega vtisa v meni. Tja greš, ker pač moraš iti. Bolj kot Nazaret bi priporočala Zippori, staro rimsko mesto nekaj kilometrov od mesta, kjer lahko vidite nekatere izmed najlepših rimskih mozaikov in se sprehodite po dobro ohranjeni antični metropoli ali tudi po ozkem kanjonu, po katerem so si Rimljani pripeljali svojo ljubljeno tekočino naravnost v mesto, praktično na vrh hriba. A midva sva v Zipporiju že bila, zato sva se raje odpeljala na sever.

In to na skrajni sever: na izraelsko-libanonsko mejo, v kraj Rosh Hanikra, kjer sva si hotela ogledati košček stare železnice, ki so jo v začetku 20. stoletja gradili Angleži za vojaške potrebe. Ob gradnji so odkrili tudi zanimive morske jame, ki so danes na ogled.

Zgodba o gradnji železnice je fascinantna in tipična za tukajšnje kraje. Toliko človeške energije, toliko denarja in časa (čeprav so dela menda končali v roku enega ali dveh let) zato, da so zgradili železniško progo med Haifo in Bejrutom, sedaj pa stvar ne more delovati, ker je meja med Izraelom in Libanonom zaprta. In bo še dolgo. Dan ali dva za tem, ko sva bila tam, sta si državi prav na tem delu izmenjevali trupla mrtvih vojakov in zapornike. Dve izraelski trupli za 200 libanonskih in nekaj (prav tako libanonskih) izpuščenih zapornikov. In meja se ponovno zapre.

No, zgodba o železnici in naporih pri gradnji je podana v ameriškem stilu: v z ene strani zazidanem tunelu je mala kinodvorana z zvočnimi in svetlobnimi efekti, ki pomagajo pričarati pravo atmosfero, da neuki razumejo, kako pomembno delo imajo pred sabo. Nato sprehod po jamah, na dnu katerih je najlepši del izleta: smaragdno modra gladina Mediterana v jamah, pod žgočo belino sonca pa razbeljene kredaste skale, ki strmo padajo med živahne valove.

Dežela kontrastov. Dežela peščenih barv in zalivanih oaz (kljub temu, da je puščavska država, Izrael verjetno porabi desetkrat toliko vode kot Slovenija, saj zalivajo vse, od njiv do datljev sredi puščave, do vseh mogočih javnih površin; in nikoli ne prepovejo zalivanja vrtov). Dežela zaslepljujoče svetlobe in neprepustne teme. Dežela dveh identitet, ki se ne znata več priznati. Obljubljena dežela. Sveta dežela.

Zakaj že človek pride v Izrael sredi poletja?

Da si očisti dušo vseh strahov in skrbi, morda: tukaj so vsakdanje skrbi tako velike, da se mi naše življenje spet zdi zelo sprejemljivo. Saj, kot je rekel moj bratranec Igor, če je to kriza, upajmo, da traja.

In da spije arabsko kavo ali palestinsko pivo na strešni terasi grške restavracije Papa Andreas s pogledom na vse, kar kaj pomeni v Jeruzalemu, daleč od mesta, in vendar potopljen v njegovo večplastno bistvo.