Slovo, grajski netopirji in diktator
Zjutraj sva vstala in pozajtrkovala. Mamo sva prosila, naj se slika z nama, ona pa mi je ob tej priložnosti podarila bele uhane in rumeno elastiko za lase. Slikanje je bilo prežeto s čustvi. Prizor, ko nama mama s svojim vnučkom v naročju maha v slovo, se je vtisnil v najin spomin kot brezčasna podoba. Zavzdihnila sem, misleč, koliko sloves od pristnih in meni ljubih ljudi je še pred menoj. A hitro sem bila primorana preusmeriti energijo v navigiranje proti zloveščemu Gjirokastru. Kakor stara poznavalca cestice, ki se vije in spušča proti severu Sarande, sva si že zjutraj pripravila plastenke, ki sva jih ob gorskem potočku, nekje na pol poti proti Unescovi dediščini, napolnila z osvežilno hladno tekočino. Ta nama je lajšala vedno žejna popotniška usta pod neusmiljenim soncem in v avtu brez klime. Zgodovinsko mesto bi lahko s svojim gradom služilo kot verodostojna kulisa vampirskim filmom, saj je vse, prav vse v kamnu: kamene so ulice, hiše in strehe, grad; celo okoliške planine kažejo svojo kameno goloto, le na nekaj mestih prekrito z nizkim grmičevjem ali samotnimi zgrbančenimi drevesci. Pravzaprav kaj dosti od srednjeveškega gradu nisem pričakovala, saj je bil pogled nanj že dovolj impozanten.
Takoj za vhodom sva se izognila razstavljenim topovom in skrenila s poti ter zavila na desno; skrivnostno in zapuščeno naju je klicalo v temo. S pospešenim utripom zahodnega turista, ki mu načeloma ni dano, da pokuka v stranske rove in se na lastno pest spusti v neznano, mimo vseh napisov in predpisov, in da pod pretvezo ohole arogance spregleda oštevilčena mesta z razlago in čisto po balkansko krene tja, kamor ne bi smel. Na predrznem pohodu naju je najprej šokiral mercedes, ki ga je lastnik pral s cevjo za zalivanje vrta, kasneje pa sva naletela še na sinje modro hiško, stisnjeno ob propadajočo grajsko steno. Radovednost naju je gnala naprej, v zatohle rove z malo svetlobe, kjer sva slišala cvileče netopirje. No, pravzaprav ne vem, ali obstaja beseda za oglašanje netopirjev, toda tisti predirljivi zvok je bil še najbolj podoben civiljenju. Bilo je res srhljivo, a najine noge so samodejno vodile naprej, vse do zadnje stene, kjer je oglušajoč zvok pričal o pravi koloniji krilatih nočnih krvosesov. Mirila sem se z dejstvom, da se večina hrani z žuželkami, kasneje pa sem prebrala, da znajo nekateri netopirji celo loviti ribe! Pod oboki so beli robčki pričali, da se je tu olajšala že lepa množica ljudi; morda so jim netopirji nagnali strah v kosti ali pa sva bila le nemi priči nove oblike elitnega turizma – lulanja na Unescovo dediščino. Že sem si predstavljala slogan, ki vabi k tovrstni izbiri: ”Prišel, videl, lulal.” Zmajala sem z glavo in si priznala, da moram nemudoma na svež zrak, zakaj tole podzemlje očitno vpliva na bistrost misli.
Po zarjaveli lestvi sva se povzpela na teraso in pobeg netopirjem nehote kronala z vpadom v kraljestvo sršenov. Leteče žuželke so kazale očitne znake nepredvidljivosti in so živčno letale sem ter tja, naprej in nazaj, gor in dol. Brenčalo je okoli najinih glav, rok trupa in pod nogami, zdelo se nama je, kot bi se bila znašla v tesnobni Hitchcockovi situaciji, ki jo nekdo sproti riše. Bilo je namreč docela neverjetno, kak roj je vladal na razžarjenem betonu. Ti leteči vragi pa so imeli iz nepojasnjenega razloga posebno radi rob terase, kamor sva se uboga nevednika zatekla. Zgroženo sva zapustila morebitno prizorišče morilskega klanja in osuplo opazovala, kako se dva starejša moška pneta po lestvi z neko belo stvarjo v rokah. Brez pomisleka sva zaključila, da je očitno napočila ura hranjenja smrtonosnih avijončkov, ki so evforično pričakovali izpirjena lastnika, da jim prineseta če ne pečenega vola, pa vsaj kakšnih 70 kil zrezkov. Jadrno sva jo ucvrla na originalno pot, sršeni pa so nama pridno sledili, čim sva se približala obzidju.
Da, prav res, grad me je z nepredvidenim adrenalinom močno zaznamoval. Ko govorim o zaznamovanosti, ne morem mimo osebe, ki je pustila pečat celotni državi. Seveda, to je v tem mestu rojeni (l. 1908) Enver Hoxha. Diktator, ki je ostal na tem položaju od konca 2. svetovne vojne vse do smrti l. 1985, je nosil vse možne nazive: premier, generalni sekretar AKP (Albanske komunistične partije), predsednik DF (Demokratske fronte), zunanji minister, obrambni minister … Njegov program za Albanijo je bil sledeč: on na čelu komunistične partije, partija na čelu države in v vseh nivojih življenja, modernizacija države po leninistično-stalinističnem modelu Sovjetske zveze in varovanje neodvisnosti in zemeljske celovitosti. Zaradi tega načrta je v različnih obdobjih prihajalo do konfliktov z Jugoslavijo, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in ostalimi komunističnimi državami.
V Hoxhejevem času je bila Albanija najslabše razvita država v Evropi, ljudje so bili odrezani od ostalega sveta, niso imeli televizije (dobili so jo 1971) ne telefonskega sistema, prav tako pa je bilo prepovedano potovati v državo in iz nje; potne liste so pričeli izdajati v devetdesetih letih, kar je imelo posledico v množičnem izseljevanju. Nasprotniki režima so bili oklicani za ljudske sovražnike in so jih ali obsodili na zrežiranih sojenjih ali pa jih zaprli v delovne tabore oz. jih poslali na prisilno delo na državne farme, njihovo lastnino pa zasegli. Smrtna kazen je grozila vsem, starejšim od 11 let, ki bi uničevali državno lastnino ali vohunili proti državi. Posebnost ideološke in kulturne revolucije pa je bila ukinitev državne cerkve leta 1967 in razglasitev Albanije za ateistično državo. Verska propaganda, širjenje in distribucija ter posedovanje verske literature je bilo kaznovano s 3 do 10 leti zapora. Ženskam so bile dane enake pravice in so bile spodbujene k plačanem delu. Hoxha je izjavil, da bo tisti, ki bo skušal ovirati žensko enakopravnost, vržen v ogenj. To obdobje je torej prineslo tudi nekaj prednosti. Glavni cilj vlade je bilo namreč izboljšanje izobraževalnega sistema in zmanjšanje visokega odstotka nepismenosti. Ocenjuje se, da je bilo leta 1946 okoli 85 % Albancev nepismenih, leta 2000 je bilo takih zgolj 15 %.
Vsa ta dejstva sva premlevala na poti do rojstne hiše ”Velikega učitelja”. Hiša je velika in bela, v njenih prostorih pa je sedaj etnografski muzej, ki ga nisva obiskala zaradi pomanjkanja časa. Medtem ko sva opazovala cvetočo okolico, so okoliški otroci brez sramu strmeli v naju. Zob za zob, haha. Zanimiva vzporednica se mi je zdel podatek, da je Hoxha s pomočjo albanske državne štipendije študiral na Univerzi v Montpellierju, prav tam se je namreč francoskega jezika učil tudi moj radovedni sopotnik. Hoxha se je nato preselil v Pariz, kjer je na Sorboni študiral francoščino. Ta jezik je ob vrnitvi v Albanijo tudi poučeval na svoji nekdanji šoli. Pravzaprav njegov naziv v navednicah ni daleč od resnice!
Zaključila sva z ogledom in si med hojo po uličicah vznemirljivega otomanskega mesta prebirala misli Ismaila Kadare. ”Bilo je čudno mesto, …” tako najvidnejši albanski literat opisuje svoje rojstno mesto, Gjirokaster.
Obmejna kravica
Točno ob 12. uri in 17 minut sva se odpeljala proti albansko-grški meji. Čakala sva na neznosni vročini, Lev pa je izkoristil izjemno priložnost in vstopil v najbolj ogaben WC v svojem življenju. Slikovito je izrazil svoj gnus takole: ”Sploh si nisem upal not, ker že pred vhodom tolk smrdi, po tleh pa vse plava in je čist zasvinjano. Školjko sem ciljal kar z razdalje slabih 2 metrov.” Poslovila sva se od kravice, ki je mirno mulila travo in prek grških gora prispela na drugo mejo. Na tej sva imela priložnost čisto od blizu in čisto zares videti, kako policaji temeljito pregledajo avto s policijskim psom, ki išče drogo. Zagrenjeno sem na glas razmišljala o tem, da je živahni nemški ovčar, ki pomaga policajem, pravzaprav odvisen od droge, saj ga tekom treninga navadijo na beli prah, da bi tako uspešnejše iskal prepovedane substance. Vozniku belega clia in velikemu ljubitelju psov se je ob tem kar zmračil obraz. Slovenske registrske tablice so nama gladko odprle pot v Makedonijo, smer Ohrid, česar pa ne morem reči za bolgarskega karavana, iz katerega so morali potniki znositi prav vse stvari.
OH! Ohrid
S prvo posebnostjo tega mesta sva se srečala kar ob cesti, kjer sva parkirala in po bežnem pogledu parkirne ure ugotovila, da plačilo ob osmih zvečer ni več potrebno, kar se nama je zdelo povsem logično. Nikakor pa nisva razumela tečnega in glasnega najstnika, ki je vpil za nama. Ustavila sva se, ker sva pravzaprav hotela izvedeti, kje je hotel Palace, kar je čudaška figura izkoristila za svoj nagovor. Izkazalo se je, da naj bi parkirnino pravzaprav plačala njemu. Tako pa sva sledila samo njegovim napotkom in se spoprijela z neverjetno gomilo pločevine, za katero se je zdelo, da bo povozila sama sebe. Vsi trobijo, se prerivajo ali brezbrižno parkirajo sredi vozišča. Ta stil vožnje bo kasneje poimenovan za makedonskega. Po divjem voznem parku sva nekako le prišla do Hotela Palace. Moram reči, da me je s svojim obupnim stanjem, razbitimi okni in propadajočo fasado neprijetno presenetil. Še ena lastniška razprtija najbrž. Med čakanjem na Levovega makedonskega prijatelja Nikolo in fizika Luko, ki je tudi prišel na obisk v Makedonijo, sva preganjala čas ob šaljivi misli, da je za temi brezobličnimi stenami najina posteljica. Skozi tri zapornice in nepregledno množico capljajočih turistov smo se odpeljali proti apartmaju, ki si je na vseh nivojih zaslužil Nikolovo hvalo, da je to ”najbolji apartman u gradu”. V starem mestnem jedru, streljaj od amfiteatra je s svojo teraso in pogledom na morje vabil k uživanju. Kaj sem napisala? Morje?! Mislila sem seveda jezero, Ohridsko jezero. Zares, kultura kopanja v jezeru nama je, kot je rekel Lev, docela tuja.
Večerjali smo v imenitni restavraciji in vsak zase ob svoji postrvi in vincu Alexandria ugotavljali, kako dobro se nam godi in kako utrujeni smo. Kljub temu smo se vsi ponižno odzvali na Nikolovo brezkompromisno ”aajdee, idemo na kafu” in mu sledili v priljubljen lokal, oči pa so se mi zapirale navzlic vsem mogočim in nemogočim oblačilnim kombinacijam, ki so se premikale po promenadi in katerih skupni imenovalec je bil: ultra kratko+globok dekolte+zlat nakit+bojne barve na obrazu, znane kot večerni make up, ki ga je prenekatero dekle ponovilo tudi podnevi+visoke pete.
Srčno sem si oddahnila, da se je moje iskanje sklenilo in sem lahko ob mojem gospodiču z razdalje modrovala nad tovrstno samopromocijo, ki je mestoma silila na smeh.
Kako smo na poti do Svetega Nauma dvakrat doživeli točo
Za zajtrk sva pripravila Mercatorjev zlati prepečenček in tuno, za dimno zaveso pa je poskrbel Nikola, ki je sedaj bojda zmanjšal kajenje. Za časa našega zajtrka je pokadil pet cigaret. Pogovarjali smo se o tipičnem makedonskem zajtrku in z Levom sva se navdušila nad tako imenovanimi mekicami. Jaz malo bolj nad zvočnostjo imena kot za primerjavo s slovenskim flancatom. Lev me je nato poklical Mekica, jaz pa sem prav tako z velikim veseljem prevzela ta izraz, saj sem do tistega trenutka iz zasede oprezala za duhovitim in obenem lepim imenom zanj. Potem smo se spravili še do mesta, ne vem več, zakaj, a sprehodili smo se vse do tržnice. Točno! Nikola je rekel, da iščemo mekice. No, nismo jih našli, pač pa nam je na Nikolino veliko ogorčenje neka ženska pod krinko mekic želela podtakniti piroške. Prosim!?? Med potjo do avta smo skovali plan o zgodnjem kosilu v restavraciji Evropa, ki vabi z ogromnim parkiriščem (to je v Ohridskem prometnem kaosu nadvse osrečujoč podatek) in solidno kulinarično ponudbo. Uspešno smo se prebili do hotela Palace in parkirali v senci košatega drevesa. Prava avtomobilska idila. Nikola je uvedel novost, in sicer kavico pred kosilom. Složno smo se odločili za skupni pladenj mešanega mesa na žaru, ki sem ga čutila v želodcu vse do poznega večera.
Svojevrstna spremljava po poti do Svetega Nauma pa so bile ledene kroglice, ki so neusmiljeno podile zbegane kopalce s plaže. Z Levom sva se v mislih globoko zahvalila popotniški previdnosti v obliki posredovanja mojega očeta, ki je zamenjal prednji brisalec. Toča je polagoma prenehala in mi smo se že veselili s soncem obsijane cerkvice. Previdnost se je naju z Levom kar dobro prijela in nama prišepnila, naj vendarle za sicer kratko razdaljo od parkirišča do cerkvice Sv. Nauma vzameva dežnik. Ta je kasneje ob ponovni toči in poletno oblečenih telesih, ki so v japonkah lovila ravnotežje, zadobil vrednost suhega zlata, čeprav smo bili vsi premočeni do gatk. Namerno sem opisala konec izleta, da bi se sedaj lahko posvetila osrednjemu delu – cerkvi. Imam samo eno besedo. Energija! Zares, ta kraj je, kot je po sms-u sporočila Levova mama, eden od energetsko najbolj močnih točk. Intimno spoznanje, ki sem ga tokrat lahko delila z ljubljeno osebo, je bilo identično mislim nekoga, ki ji je podarilo življenje. Presunljivo.
Lov na arheologa
V amfiteatru v starem Ohridu smo šteli sedeže in nikakor si nismo predstavljali Lennyja Kravitza, ki naj bi tu nastopal čez teden dni. Okolje je fantastično, toda premajhno za takega glasbenika, ki vsekakor računa na več kot 2.200 obiskovalcev. Verjetno bo nastopal na stadionu, smo pametovali. Nikola pa je tožil zavoljo bolečin v mečih, ki jih je sprehajal v hrib včeraj, ko smo po Sv. Naumu obkrožili še grajsko poslopje, baziliko Sv. Klimenta in Sv. Jovana. A mi se nismo dali: na grad gremo in pika.
Naš makedonski poznavalec je za vse kupil karto za domačine, saj je cenejša. Povzpeli smo se na obzidje in uživali v prekrasnem razgledu na jezero. Popadla me je ideja, da izzovem družbo in jih postavim pred vprašanje, kdo izmed delavcev na grajskih izkopaninah je arheolog. Najbolj neverjetna možnost je bila oblečena v vijolično rumeno šumečo trenirko z dolgimi rokavi in v rokah je vozila samokolnico, polno kamenja in zemlje. Da zmedem ostale, sem podprla pravkar opisanega kandidata, ki je bil v posmeh poletno napravljenim turistom, se pravi tudi nam. Ugibanje sta prekinila dva goloba, ki sta se na obzidju nastavljala sončnim žarkom in objektivom. Leva sem namreč pregovorila, naj ju slika, tej ideji pa so kaj kmalu sledili posnemovalci, ki so prav tako ovekovečili golobji starleti. Z Levom sva ugotovila, da posnemovalci ne poznajo meja, saj sva prve predstavnike doživela že v Butrintu, kjer sem nagajivo nastavila glavo na torzo, oblečen v žensko albansko narodno nošo. Par je najin prizor ponovil še isti trenutek, ko je Lev pritisnil OFF.
Po neznosni vročini smo se prebili do plaže. Okopali smo se, z Levčkom pa sva po osvežilni izkušnji odbrzela v mesto po spominke in menjat denar. Zmenjeni smo bili na stari lokaciji, v Restavraciji Europa, kamor sta Nikola in Luka prispela kar z vodnim taksijem, da jima ni bilo treba pešačiti v klanec. Drugače pa Nikola zagotavlja, da bo oktobra pričel hoditi v fitnes. Kosilo smo nepredvideno podaljšali s sprehodom do sladoleda, saj nas je Nikola spontano napovedal sestrični na kavo. Tista urica, ki nam je tako ostala med kosilcem in kavo, je Luki vzpodbudila živčno reakcijo v stilu: ”Kaj bi že lahko videli v tem času, ne pa da tuki neki čakamo brezveze,” medtem pa je Nikola zagotavljal, da gre vse po planu. Te teorije se je oklepal tudi, ko se je na štiri popotnike v cliu, ki je premagoval razdaljo do Kumanovega, spustila že noč. Po Prespanskem jezeru, ki je bil prijetna protiutež prenatrpanem Ohridu, smo imeli namreč namen obiskati tudi Kruševo – staro mesto, sicer znano kot rojstno mesto Tošeta P. Lev se je hecal, da bomo prisiljeni Toševo gledati z baterijo, Nikolina sestra Milena pa je kasneje pojasnila, da je bila dejansko dana resna pobuda, da se Kruševo preimenuje v Toševo.
V Kumanovo smo prispeli po 23. uri, pojedli večerjo in popadali v postelje, iz katerih smo se dvignili naslednje jutro ob 11. uri.
Kumanovo
V udobni in razkošno opremljeni meščanski hiši smo bili deležni vrhunske oskrbe, mene pa je še posebej razveseljeval enomesečni tigrasti mladiček, ki smo si ga podajali kot mačjo štafeto. Po kosilu, ki je zamujalo zaradi enournega izpada elektrike, smo se odpravili proti Skopju. Ob 18.00 smo z mojo prijateljico že sedeli na udobnih sedežih iz rafije in s Snežano sva neumorno klepetali vse do 23. ure, ko smo se poslovilil. Med tem časom smo obhodili dobršen del Skopja: trgovski center, kjer je zanesenjaški računalniški mojster Nikola preveril nove modele, mi pa smo se slikali in naše nasmejane obraze pustili na omizju tamkajšnjega belega iMac lepotca. Vendarle smo bili tudi malo turistično naravnani in naše ritkice smo posedli na betonski zidek pred staro železniško postajo z uro, ki še vedno kaže čas, ko se je 26. 7. 1963 zgodil katastrofalni potres v Skopju. Snežana nam je povedala, da je v potresu z močjo 6.1 po Rihterjevi lestvici umrlo 1000 ljudi. Naše oči pa so vztrajale pri proučevanju lege kazalcev na uri; nazadnje smo se zedinili, da je bil potres ob 18. uri in 17 minut. S Snežano sva med klepetom dinamično korakali po mestnih ulicah do kipa Matere Tereze, nakar sva dojeli, da sva izgubili ostale. ”Verjetno že načrtujejo, kam se bomo usedli na pijačo,” sem v smehu razložila prijateljici, zamudniki pa so imeli čisto upravičen razlog za zaostanek: ogledovali so si namreč Hotel Bristol, kjer je bil atentat na takratnega predsednika Makedonije Kira Gligorova.
Šli smo tudi v turški del mesta, kjer sem pred petimi leti jedla izvrsten kebab in lastniku obljubila, da mu pošljem fotografijo, ki smo jo posneli pred vrati njegovega lokala. Tega nisem storila, ker me je vmes prešinila ideja, da bom kmalu odšla v Makedonijo in mu jo lastnoročno predala. Seveda se je ta ”kmalu” zavlekel do letos, torej do l. 2008, ko sem se v nestrpnem pričakovanju s slikico v žepu Levovih hlač ozirala po imenih ulic, a je bilo žal že vse zaprto.
Snežana mi je z besedami ”Aj, to moraš da probaš” kupila pollitrsko Gazozo, tipično makedonsko pijačo. Nagajivo je opazovala mojo reakcijo na sladko lepljivo gazirano tekočino z okusom hruške. Ogabno! Takoj me je potolažila, da ni pričakovala, da jo bom spila, in naj jo kar mirno vržem stran; no, korenjak Luka jo je naslednji dan spil do konca. Povabila nas je v rodno Bitolo in se z dvema pečenima koruzama poslovila od slovensko-makedonske naveze. Prav lep večer je bil to.
