Ribja restavracija
Kosilo ob ribniku z Milenino prijateljico in njenima slovenskima gostjama je minil brez posebnosti. Izpostavila bi le okus čokoladnega sladoleda, ki je bil na meji mogočega, saj je zapeljal celo zagrizeno sovražnico tega okusa, mene. Z Levom sva se družno posladkala s tremi kepicami. Po dolgotrajnem obedovanju smo se po nekaj stopničkah povzpeli do majhne cerkvice na hribčku, nato pa čez reko po visečem mostu, ki je nehote vsiljeval podobo mostu na reki Kwai, do dveh nojev! Do avta nas je ločila še gugalnica, pomanjšana ladja, kletka z zajci in ograda s konjem, srnico in lamo. Pravi živalski vrt v malem je vzpodbudil debato o legitimnosti zapiranja živali v kletke. Nikola pa nam je v avtu postregel z novim presenečenjem: radar detektorjem. To je mala črna plastična šatulja z dvema lučkama, ki se v primeru bližnjega radarja prižgeta v rdeči barvi. Neverjetno, res, kaj vse izumijo ljudje. Največji trik pri tem pa je, da mala napravica počiva v predalu pri kopilotu, saj je brez baterije. Očitno Nikola goji neko obliko vraževerja, saj trdi, da ga od takrat, ko ima to napravico, še ni ustavil noben radar. Bo že držalo.
Vračali smo se mimo Kokina, za katerega je naš vrli antiradarski voznik vedel povedati samo, da se v tej vasi nahaja observatorij. Predstavljala sem si betonsko strukturo s teleskopom (ja, spomin na albanske bunkerje je bil še jako živ). Nič kaj posebno razburljivega, čeprav bi veljalo, da trojica fizikov pač že mora tja v vsakem primeru. Zvečer sem na internetu prebrala, da je to pomembno arheološko najdišče megalitski observatorij, star približno 3800 let. Odkrili so ga šele leta 2001 in zaseda 4. mesto na Nasini lestvici pomembnosti:
1. Abu Simbel, Egipt
2. Stonehenge, Velika Britanija
3. Angkor Wat, Kambodža
4. Kokino, Makedonija.
Sama lokacija je že s svojo oddaljenostjo od vsega, globoko skrita med gorami, naravnost čarobna. Obvezna plastenka vode nas je spremljala na poti v klanec, kjer smo v senci košatih dreves za masivno mizo ugledali varuha parka. Za 30 denarjev oz. pol evra nam je prodal barvito zloženko, s pomočjo katere smo neumorno iskali zareze, ki so v kamnih označevale položaj sonca ob sončnem vzhodu na dan poletnega in zimskega solsticija in pomladnega ter jesenskega ekvinokcija. Prav tako smo šli na lov za zarezami, ki so nakazovale maksimalen naklon lune v zimskem in poletnem obdobju, saj je tukajšnji koledar temeljil na gibanju Lune. Obstoj koledarja, ki je poznal 19-letni cikel, je velik dosežek za takratni čas in priča o dobri organizaciji ter duhovni kulturi. Živo sem si naslikala prizor čaščenja svete unije med Soncem in Zemljo, ki so ga opravljali na zadnji julijski dan. Na ta dan je namreč sonce vzšlo natančno za obredno zarezo v kamnu in njegovi žarki so obsijali le eno osebo, ki je sedela na prestolu v bližini zareze. Mi smo bili v tem starodavnem svetišču ravno na predzadnji julijski dan. Varuha ob našem sestopu okoli 14. ure že ni bilo več, mi pa smo iz duhovnega ozračja kar poleteli domov na kosilo.
Hitro smo pojedli, saj smo bili v Skopju dogovorjeni z Mileno, a nam je nek protest omogočil enkratno izkušnjo v obliki enournega cvrenja v razgreti pločevini. Ujeti med izpušne pline in nadležno hupanje ter vrivanje z vseh strani smo začudeni opazovali disidente, ki so odločno zapeljali na kolesarsko stezo in si tako najverjetneje prihranili kako križišče ali dve. Med omenjenimi ”pustolovci” smo uzrli tudi policijski avto.
Sledila je zaslužena kava ob mestnem stadionu in po še dveh Cezarjevih solatah smo se namenili do cerkve Sv. Spasa, kjer je pokopan tudi makedonski heroj Goce Delčev. Oskrbnik je najprej zatrdil, da je že zaprto, a sta ga naša makedonska gostitelja prepričala, da nam je odprl. Gospod se je nato izjemno vživel in se tako razgovoril, da smo pod njegovim vodstvom preživeli dobro uro in odšli, ko se je že dokončno zmračilo. V večernem ambientu smo se sprehodili po Kalah, trdnjavi oz. bolje rečeno obzidju nad Skopjem. Prekrasen pogled, nekaj fotografij, dve cestnini in že smo večerjali za masivno mizo, pogrnjeno s škrlatnim prtom.
Petek je dan za metek, Nescafé frappe in banjice
Dan se je začel s čakanjem na zajtrk v obliki pečene polente s špinačo, zraven pa smo kot po navadi pili jogurt s 3,6 % maščobe. Odšli smo v mesto, kjer sva z Levom iskala rojstnodnevno darilo za dedka in domače. Pravi izziv, iskanje darila za upokojenega moškega, ki ne ribari. Nazadnje sva se odločila za lokum in kavo. Dedek Dilček je v nedeljo pri večerji priznal, da je darilo pričakoval, in nadaljeval: ”Majhno, a od srca.”
Popoldan smo šli natočit vodo za na pot, a ob naravnem vrelcu je bilo že kar lepo število kandidatov z enakimi nameni. Nekateri so si čakanje krajšali kar z namakanjem nog v bližnji ”zdravilni” mlakici. Fuj! Neka babica je odvlekla vnuka, ki ji je pobegnil v rjavkasti bazenček, z besedami: ”Nemoj, da tu pereš noge, voda je prljava”. Največjemu ljubitelju lubenic so se kmalu zasvetile oči, ko je pred seboj zagledal rajsko podobo – cel pločnik, ki se je šibil pod težo sočnih velikank. V nadušenju je kupil dve orjakinji s kupno kilažo 28. Doma naju je Nikola na Levovo izdatno prigovarjanje naučil, kako se naredi Nescafé frappe, ki ga predano obožujem.
- Nescafé frappe
V visok kozarec usujemo žličko Nes kave, dodamo malo mrzle vode in vse skupaj pomešamo z mešalko (kasneje sva doma ugotovila, da je palični mešalnik še najboljša izbira). Malo počakamo, da se penica ustali, in previdno nalijemo mleko po želji. Dodamo slamico in navdušenje gostov in njih osvežitev je zagotovljena!
- Banjice
Zvečer sva pod vodstvom Nikoline mame pripravila banjice. Nikolin oče je kasneje zatrdil, da so to najboljše banjice, kar jih je jedel, pa tudi ostali niso zaostajali s pohvalami. Sestavine: zavitek vlečenega testa, ogromen šop blitve, riž, kvas, malo mineralne vode, malo olja, maslo. Blitvo operemo in sesekljamo ter jo damo kuhat. Kuhamo tudi riž, ki ga dodamo blitvi in vse skupaj popečemo. V posodico damo pol kvasa in mu dolijemo mineralno vodo ter malo olja. S to mešanico premažemo posamezne liste vlečenega testa, nanje potresemo mešanico blitve in riža ter jih zvijemo. Večji pladenj premažemo z maslom in nanj nalagamo posamezne zvitke ter vse skupaj prelijemo s preostankom maže za testo. Pečico ogrejemo na 200 °C in pečemo približno 15 minut.
Ponoči me je zbudil Lev, rekel, da mu je slabo, in šel bruhat. Skrbelo me je zanj, a ker je bilo jasno, da bom tokrat sama za volanom, me je miril in mi velel, naj spim naprej. Čez dve uri sem ga našla v spodnjicah in majički na mrzli terasi. Ves bled je nemo srkal kamilični čaj, ki mu ga je skuhal izkušeni Nikola, ki se je predtem vrnil z letališča, kamor je navsezgodaj odpeljal Luko.
4 Meje
Mahanje in poljubčki za Mileno, Nikolo in mucka. Nato po 10 minutah makedonsko-srbska meja: 1 ura. Vozim 20 minut, Levči spi, jaz pa mu pojem nežno melodijo. Nato ustavim, Lev bruha in je občutno boljše volje.
Kdorkoli je rekel, da je Niš blizu Beograda, se je pošteno zlagal. Vmes sva se ustavila na kavi in sladoledu, mojemu sopotniku pa sem dovolila, da je spil par požirkov hladne vode. Srce se mi je paralo, ko sem uzrla njegov ljubosumni pogled na moje okrepčilo. Rekel je, da bi sladoled najraje pojedel kar z lončkom vred. Odmor se je moral hitro prevesiti v vožnjo, jaz pa sem bila na dobri poti osebnega rekorda vožnje. Po glavnem mestu Srbije, skozi katerega se vije avtocesta, sva prispela na srbsko-hrvaško mejo. V avtu s prenosno klimo – pahljačo, po 7 urah vožje, v skrbeh za najdražjega in v koloni, ki ji ni bilo videti konca, sva oba obupovala. Nudila se nama je odlična priložnost, da se sporečeva in si izkopljeva oči, a nič kaj takega se ni zgodilo. Levči je celo dobil dva oboževalca v avdiju s slovensko registracijo, ki ju je poimenoval Mohor in Erazem. Napletel je celo življenjsko zgodbo o njiju, jaz pa sem umirala od smeha. Tako sva po dveh urah in pol le zapeljala na hrvaško ozemlje. Zadnjo uro do Kutjeva je vozil Levči, jaz pa sem se na sovoznikovem prostorčku počutila kar malce čudno.
Kutjevo
”Slavonija, žitnica Jugoslavije,” sem nekoč prebrala v knjigi Jugoslavija danes. Kutjevo – mesto, kjer so prebivali Levovi predniki in kamor je na počitnice hodila tudi njegova mama, je delovalo spokojno in osvežilno v večernem hladu. Lev se je počutil občutno bolje in pri večerji (zanj le zeleni čaj in prepečenec) vneto pripovedoval o potovanju: kako sva prvi dan pridno štartala ob peti uri zjutraj in si po nasvetu njegove babice ogledala Dubrovnik, mesto, kjer je skoraj vsak kamen spomenik, mesto, ki se bohoti v mediteranskem rastlinju, in mesto, ki se ponaša s trdnjavo vseh trdnjav, Minčeto. Jaz sem pridno večerjala, Levči pa je tešil svoje dehidrirano telo in razlagal o tem, kako sva v Črni Gori iskala kamp. V tej državi namreč oddajajo kar svoje vrtove in v sezoni se zapolnijo s prikolicami in ljudmi, ki hodijo tja že desetletja. Tako je ta vrtna kamping scena nadvse ”insajderska”, v katero lahko vstopiš le po goli sreči. Ta naju je privedla najprej na trajekt in na drugo stran obale Kotorskega zaliva, kjer je za prvim ovinkom čakal kamp, zasebni seveda.
”Ja, ravno še en prostorček je bil, sicer tik pod teraso, s katere je pol s svojo muzko utrujal lastnik, ampak nama je bilo čist vseen. Pa Levči je prvič v življenju postavil šotor in se je ful izkazal,” sem dodala.
”O, bravo, bravo. Kaj sta pa jedla?” vprašanje s strani Levove mame, očeta, babice in babičine prijateljice Mice, pri kateri smo bili v gosteh.
”Domačega zajčka in pečene bučke,” se je radostno oglasil Lev, ugriznil v prepečenček in se potolažil z mislijo na najino večerjo ob svečkah.
”Aha, kaj pa naslednji dan?”
”Zjutraj sva hitr pospravla šotor, k u tistem kampu je blo kul čist sam za prespat,” je začel Lev, jaz pa sem ga prekinila: ”Lev je reku, da je na wc-ju isto kot u živalskem vrtu.”
”Šla sva mimo Budve in table za Cetinje, jaz sem vozil in dobil idejo, da bi bilo fajn videt še Cetinje, Blanka je bila pa takoj za,” je nadaljeval dehidriranček.
Med čakanjem na Micino torto sem se znova vključila v pogovor: ”Na gorski poti proti Cetinjam naju je na vsakih 100 metrov spremljal napis AUTO ŠLEP. Skoraj sva ga poklicala iz heca.”
”K sreči midva nisva rabila šleparskih uslug in sva šla brez problema do nekdanje prestolnice, kjer sva takoj dobila za parkirat in to v centru!” je zvenelo cestno poročilo iz Levčijevih ust. ”Pa avtobusna postaja nima busa.”
”Šla sva vsaj štirikrat mimo postaje, ker sva iskala turistični urad pa tam nisva videla enega busa, sam velik ljudi, ki so sedeli in se pogovarjali,” sem pojasnila.
”Ambasade so pa zelo lepe, prav vidi se, da so bile nekoč veličastne, zdej pa vse razpadajo. Notri so neki uradi, v francoski je recimo knjižnica, v italijanski pa Cobiss center – edino ta je obnovljena, no, pa Plavi dvorec, kjer sva govorila s snažilkami in so rekle, da bodo tu razni sprejemi,” se je razgovoril Lev. ”Potem sva šla še do rezidence črnogorskega predsednika, kjer sva videla množico ljudi.”
”Kaj so pa delali tam?” je zanimalo Levovo mamo in babico.
”Ja, jaz sem se odločila to raziskat in sem kar vprašala tamkajšnjega policaja pa je povedal, da so to tihe demonstracije, ker so pred nekaj meseci zaprli neko tovarno, zdaj pa bivši delavci stojijo pred rezidenco vsak dan med 10. in 14. uro. To moram izpostavit, da so eni prav organizirani in s prinesejo male stolčke, da jim ni treba stat.”
Vsi so se namuzali, češ, Črnogorci se pa res znajdejo.
”Policaj je bil pa pravi orjak, ene dva metra visok in trup je imel tok močan pa široka ramena,” je obnavljal Lev. ”Čist se je razgovoru, tko da sva mu komej ušla. Sva rekla, da se nama mudi na Lovčen, ker se hočeva povzpeti do Njegoševega mavzoleja.”
”No, sej to je bilo čist res, sam jaz sem si blazno želela kavico in sem izbrala en prijeten vrt pred nekdanjo bolgarsko ambasado, kamor je kasneje prišel tudi avstrijski kancler Gusenbauer s svojo četico sumljivcev s črnimi očali. K eni mafijci so bli,” sem povzela.
”A je on tud pil kavo?” je bila radovedna Levova babica.
”Ja, kaj jaz vem, nisem ga šel vprašat,” je smeje odvrnil Lev.
”Kako je bilo pol na Lovčenu? A to sta šla z avtom?”
”Lovčen velja za črnogorski Olimp pa baje je Bernard Shaw izjavil, da se je zgoraj počutil kot v raju. Res je lepo, z vrha se vidi Boka Kotarska, z desne Cetinje, če se obrneš, pa peneči se obris obale,” sem utegnila reči, preden sem se predala slastni tortici.
”Parkirala sva pod stopniščem, pol pa še po 461 stopnicah do mavzoleja in grobnice,” sem slišala Leva.
”Meštrovičev kip je lep, a ne, a sta se slikala?” sta spraševali babica in mama.
”Ja, gor so bili eni Srbi, pa so naju oni slikal,” je Lev potešil radovednost.
”Kaj sta pa pol?” ”A kopala se pa nista nič v Črni Gori, pa tako lepo morje je tam …?” ”A v Kotorskem zalivu pa nista bila, Kotor ima res lepo ohranjeno staro mestno jedro …?” so se nizala vprašanja ena čez drugo.
”Šla sva do Sv. Štefana pa sva se okopala v prekrasnem čist čistem morju. Na otok pa nisva mogla, ker so ga baje eni Singapurci zakupil,” je na plaz vprašanj odgovoril Levči.
”Aja, kako pa to veš?”
”To je povedal en gospod, k nama je oddal apartma v Sutomoru, mal naprej od Sv. Štefana. Naju je čist posvojil in z Levom sta imela hude debate.”
”Aha, o čem pa?” vsi z velikim zanimanjem.
”O politiki pa o zgodovini pa tko,” je bil skop Lev.
Odložila sem vilico in v duhu uzrla tisti večer, ko smo na terasi s čudovitim razgledom razpravljali o vsem mogočem, lastnik pa nama je vztrajno dotakal pravo črnogorsko rakijo. Kasneje sva na čistih rjuhah presrečna zaspala.
”Kam sta šla pa naslednji dan?” se je nadaljevalo zaslišanje.
”Zgodaj sva se zbudila pa sva šla pogledat še Ulcinj, ki je bil itak na poti do albanske meje. Sam nama ni bil všeč, pa še časa nisva imela velik, skratka mesto bi se lahko imenovalo kr Turcin, k je zgrajen čist v turškem stilu pa ob 9. uri zjutraj sva naletela na pravi prometni kaos, tko da sva se kar hitro pobrala,” je pripovedoval Lev.
”Kakšna je bila pa meja?”
”Hja, plačal sem 2 evra takse za oba, čeprav so nama drugi rekli pa tud pisalo je v Lonely Planetu, da moraš za vstop plačati 10 evrov po osebi,” se je pohvalil Lev.
Mica je pospravila mizo, midva pa sva povedala še to ali ono anekdoto s potovanja.
Sončno jutro je prišlo hitro. Z babico in mamo smo odšli na grob, kjer počiva Marija Mavec. Medtem ko je Lev zalival dišeče cvetice, je mama obujala spomine na Levovo prababico Marijo, ki jo je Lev v želji, da bi ji rekel Baba, kot si je pravila sama, klical kar Aba, saj še ni znal izgovoriti črke b. Nato smo zapustili pokopališče in si ogledali Kutjevo, nekdanjo jugoslovansko kobilarno oz. po njihovo ergelo. V vili barona Turkoviča nas je pričakal prekrasen pogled na vinograde, ki jim oko ni videlo konca, v daljavi pa so se dvigali štirje osamelci.
Iz dura v mol
Poslovili smo se od Mice in štiri urice do Šmarne gore so minile kot bi mignil.
V domači Levovi posteljici sem si želela, da se ta čarobni občutek nikoli ne konča.
Na ravnem morskem polju slave
še množica čolničev plove
pod hladnim dimljenjem oblakov
najvéč mornarjev pôt izzove
ta siva noč na horizontu.
Solzá soli polzi po ostrem kopju
zabode, zlije se s krvjo narave
meso potone vse do dna globine
v temno domovanje duše prave.
Za njim se meša kri, ko nit vrteča
rahló poboža sonca žejne trave.
In plovi zdaj, morján, zagrabi vesla
obrusi kopje rdeče hrepenenja
valovi penijo toneča trupla
že skrita vetru in glasú gromenja.
Izpód gladine voda meglo dvigne
obris za lokom zlatim slô prebudi
morják napeto ramo v zrak razširi
zabode sulico v dušeče grudi.
Med belimi oblaki pljusk udari
ko padeta oba po isti poti
sladkó zabodena v globino tiho
meso ponikne ravnim tlom nasproti.
Pod žarkom svetlim so nikdar enaki
krvi dišeče madeži ostali
razliti mešajo se po gladini
in jih valovi nesejo k obali.
