Kar pomnim, živim z zgodbami …
Mitja Čander je pretanjen literarni teoretik. Najbolj ga privlači esejistika, ki ubeseduje psihofilozofsko razčlenjevanje človeškega nemira.
Vprašanje, od kod talent za ustvarjanje, se pojavlja, odkar obstaja individualno iskanje resnice v literaturi. Po mojem mnenju je najboljša kombinacija daru in količine prebranega, napisanega. Eno brez drugega ne deluje. Mene še posebej privlači esejistika, za katero je potrebno vse našteto, poleg tega pa še perfekcionistična žilica, veliko sedenja, tuhtanja, mozganja.
Do maternega jezika ima posvečen, zavezujoč, večplasten odnos, pomeni mu svobodno polje, v katerem lahko – kljub majhnosti – ustvarja.
Jezik me definira, zato mora cveteti v vseh oblikah. Meje mojega sveta – so meje mojega jezika.
Več o vsestranskem ustvarjalcu Mitju Čandru najdete v knjigi Vladimire Rejc Čarovnija pisanja – portreti slovenskih književnikov (Študentska založba, Knjižna zbirka Posebne izdaje, 2005, na str.: 25, 26, 27, 28, 29).
