Spotoma zvem še nekaj. Nikoli ni prepozno za ODPUŠČANJE! Sebi in drugim.
Si predstavljaš, da celo jaz, ena sama napaka in polomija, lepo razvidno iz že povedanega, grem in naredim tako krivico čudovitemu bitju, deklici, ki je bila toliko da ne rečem slepa, da je celo hodila z mano. Družila sva se, skupaj hrepenela. Pisala je krajše pesmi. Kot Murn ali Kette. A še nič tako globljega. Zelo lepo. Bolj narava, zvezde.
A poglejte me, prasca, ne najdem nič drugega, me počasi začne motiti, ker ni imela toliko prsi. No, bolj ploske že še. Skratka, prestrezal sem večkrat pikre, zlobne pripombe vrstnikov. Ni imela prsi, kot bi človek pričakoval. Nič jih ni imela. Imela je pa bradavičke. Tako me je začelo to motiti, da je celo ona začutila in me večkrat spraševala, če se slabo počutim, če me kaj teži. Nisem upal niti pomisliti, da bi rekel:
»Krasna si, kot človek, a prsi bi pričakoval večje in … Bodi srečna. Zdravo!«
Tega nisem zmogel.
Enkrat mi je prebrala pesem v enajstercih, pa sva se rahlo sprla glede rime, zaslutil sem priložnost in sem vozlal naprej, da ne loči troheja od jamba in sem nagnetel še par laži, jo užalil, povesi nos, zajoka, steče domov.
Nisem je več poklical, ona pa je imela to za pogoj. Bog naj mi pomaga. Objokan sem si ob samotnih večerih govoril, da naslednja bo imela petico s košarico C. Pa tudi, če samo to. Narisal sem si jih v glavo, pobarval, povečal, okrasil. Zamižim in eto jih. Kasneje zvem, da je to ustvarjalna vizualizacija. Da če si res dobro v mislih in barvitih notranjih slikah, ob spremljavi tebi ljube glasbe in ob spremstvu ljudi, ki jih imaš rad, kaj do podrobnosti predstavljaš, vidiš, slišiš, občutiš in vohaš, to tudi uresničiš v fizičnem svetu. Pesmi jo bom že naučil pisati.
In res, neverjetno. Srečam jo in hodiva. Spet zaljubljen.
Ponosen, samozavesten, važen, okolica končno zadovoljna.
Ko sva tako že štiri mesece najtesneje skupaj, sem šele opazil, da jih sploh ne uporabljam!!
In s tem spoznanjem mi pride, da vse, kar šteje, je v glavi! Lažne potrebe, bolne želje, čudovite sanje, ljubeči odnosi, dobrohotnost, občutenja vseh vrst, dobro, zlo, nebesa in pekli … In vsa ravnanja se začno v glavi. Celo na začetku vsega je bila beseda in ……! Tako v svetih knjigah.
Zame v moji glavi! Saj se ničesar ne spomnim o sebi, kar ne bi bil spomin. Ničesar drugega ne vem o sebi, kakor to, kar vzamem iz spomina.
Kdo ve, kaj bi našel, ko bi izbrisal iz spomina vso navlako. Vse! Bi se sploh spoznal?
Spreminjal bom v sebi in sebe!
Ker vse, kar zaznavam kot zunanje, je v meni. Vse je miselni konstrukt. To je bil začetek koncentracije, osredotočanja na tisto, kar sam hočem, kar je čisto moja volja. Nočem postati normalen, enak večini. V meni in od mene odsevajo zunaji dogodki, ljudje okrog mene, njihova vedenja, ravnanja … njihovi odsevi njihovega okolja, ljudi, ki njih obdajajo …… O, labirint zrcal!
In kaj je Res????
Obdeloval bom polje, kjer vem, da lahko s svojo voljo spreminjam, kaj dodam, odvzamem, donegujem, obidem, pozabim, na novo zgradim, vplivam.
Torej, na delo najprej v sebi!
Kdo sem Jaz?
Koga bom spoznaval in spreminjal, ko sem rekel Sebe?
Kaj je Duša, kaj Duh?
Kaj Razum in kaj je Um?
Kje je domovanje čustev?
Kje izvirajo Misli?
Kaj je tisto, iz česar nastane Misel?
Ali si Misel izmislim ali jo od nekod sprejmem?
Obdeloval bom svoj vrt!
Občutil pa sem tudi neizmerno bolečino ob krivici, ki sem jo storil tej nežni deklici. Sram v sebi zaradi svojih groznih nepotešenih želja. Občutki krivde. V mislih sem se zlil vanjo, začutil njeno neizmerljivo Lepoto in iz nje opazoval s sočutjem moje nebogljeno nevedno bitjece. Iz višav sem opazoval najini intimni trpljenji, samopomilovanje …
Ko sem zastrl zastor, je trajno ostalo sočutje do trpljenja, ki sem ga sam povzročil iz nevednosti, sposobnost sebi to odpustiti in občutje njene lepote v meni, ki ga negujem še danes.
Okosteneli predsodki, napačne predstave, majava stališča, zamegljeni pogledi, s slabimi čustvi začinjeni in zapečeni doživljaji in odnosi iz preteklosti ………… Pazite se me!
Kako jih spremeniti? Kako se jih znebiti? Čimprej! Takoj! Zdaj!!
Začenjam s pozornim opazovanjem, poslušanjem in občutenjem lastnih misli, besed, čustvovanj, ravnanj.