Mi oni dan odpadeta dva sestanka. Hm, presenetil bom ženo z njenim najslajšim sadom. Julij. Borovnice. Skočim v znani gozdič iz otroštva, kjer smo otroci z mamo po vsaj šest ur vzdržali sklonjeni in ločevali zelene in rdeče od onih, ta zrelih. Zaboga, kako nisi več vešč. Pa še same zelene. Do noči me ne bo.
Skok do kmečke zadruge. Tam imajo mlade pridne kmečke ročice nabrano že sredi noči ali vsaj, ko se zdani. Tako se zdi. Vzamem jih v škatlo 3 litre in pest lisičk povrh. Tako zgleda bolj naravno. Hop, pa domov. Kako bo žena stmela!
Na vratih spalnice ostrmim sam. Onemim. Je bila pa žena še z enim tipom v postelji, ki ga sploh nisem poznal. Gledam, kako se mali okrogli sadežki kotalikajo po parketu spalnice, nekaj se jih je zbilo v gručico v kotu, nekaj se jih kot koralde zagozdi v takole na oko bi rekel polcentimetrski špranji sredi parketa. Kolikokrat sem že rekel, da pokličem parketarja. Te fuge so mi nekam znane, pomislim. Veliko sem jih pohodil, nekaj se jih tišči pod podstavek fikusa, a nimajo kam, pod posteljo se prerivajo skrit, večina pa na odprtem, bežijo, se kotalijo, odbijajo, prerivajo …, kot da bežijo od mene, ker sem … Nimam zdajle časa zanje, borovničke … Zarjujem nanj!!
»Kaj si sploh drznete početi na moji ženi?«
Zaripel, gromek glas. Nič nisem pazil. Še to.
Me gleda tip, medtem se je prevalil na mojo stran, mi z očmi tiho dopoveduje, kot bi hotel reči, da ni na njej, da se motim, da naj bolje pogledam … Prav dalo se mi je razpredati z njim, da je bil prej na njej, ko sem bil začel stavek. Tiho je bil kot miška, kukal s svojo majhno glavico in očitno čakal name.
Zdaj ga imam. Stisni ga, si rečem. V delu mene pa se mi fant zasmili. Nič mu ne zavidam. Dejstvo je, da sem v boljšem položaju. O, vem, kako se počuti, iz filmov. Prav nič časa ni za notranje monologe ali celo dvogovor, niti da prespim neljubi dogodek, kot mi je občasno dal nasvet očka. Sliši se modro, a v praksi ne moreš reči:
»Oprostita, imam problem, ga grem prespat!«
Čas je za akcijo. A kar nimam prave ideje, misli mi begajo. Še kisika ni. Kar ne spomnim se česa. Kaj naj rečem? Kaj naj ga vprašam? Kaj rečeš ti ob takih prilikah? Zdaj se spomnim, da so me učitelji redno vedno davili z vprašanji, na katera nisem vedel odgovora. Vprašaj tipa nekaj, česar ne bo vedel. To frustrira. Ja.
»Ste mene kdaj videli na vaši ženi??!« zatulim.
Tišiinnaaa.
Ha, haha, ni me videl!! Res mu ne zavidam.
Zmagoslavno buljim vanj.
»Saj si čisto penast okrog ust«, mi reče.
Poglej ga, sva že na ti. S prsti otipam peno. Ja, to je bes in občutek nemoči. Bral sem o tem. Dobro opazuje.
»Pa cepetaš kot otrok«, opisuje dalje.
Sranje. Kar reče, je res. Prebujeni vzorec togote, občutje krivice, iz otroštva. Cepet.
»Pridi, zlezi k nama, da se pogreješ«, je že bolj prijazen.
Zlezem k njima, v sredo, se dotaknem žene, jo božam po koži. Joj, nežna kot prvi češki žamet. V vrsti smo stali. Kako je narod norel za tekstilom iz češkega žameta. Kjer se je dotaknem, povsod mehko, pravljično, toplo. Tako človeško toplo. Zjokala sta se mi v naročju in mi zaupala, da me ne bi varala, če bi bil doma.
S kakšnim neljubim dogodkom me useka usoda, mene, človeka, da spoznam, da sem v resnici ženo zanemarjal. Stalna naprezanja v službi za še več, boljši ko si, daljša vrsta strank, manj časa … Pa še ta žamet.
In kje je našla tega krasnega človeka? Dipl. ing. agronomije. V majhni Ljubljani ga izvrta. Kar precej mi je hudo ob misli, da bo slej ko prej brez službe. Prikrivam mu svojo tesnobo. Kaj bo agronom v majhni Sloveniji, v času, ko Francozi stran mečejo maslo, Španci zlivajo vino v morje … Rabim v tem trenutku še koga?
Naravnost v srce ga zabodem, če mu povem. Pa saj so še druge službe. Vaje za prožnost v prilagajanju mu bom dal.
Vidiš ga, v prostem času pa le napiše kako pesem. Ko se je stuširal, sede, vidim, kako se srebrna nitka v robu nogavic sklada s sivo barvo deteljic v kravati. S fino kretnjo si s stiskom palca in kazalca vsake roke prestavi hlačnici čez kolena. Urejen človek. Tega žena pri meni ni našla. Pa je iskala. A našla me je na gnoju v salonskih čevljih pred odhodom v gledališče. Samo dve lopatki odmečem. Torej me je z njim le izpopolnila. Hm, agronom. Malo zlobe pa je še v meni. Srkne kavo in takoj:
»Tako slastne kave pa še ne!!«
Tu sem postal čisto njegov. Glede kave sem pa res zelo občutljiv in natančen. S paličico zravnam kupček na žlički, da je v nulo. Vsakič. Kakšen Človek. Z okusom. In toliko lepega, da mu je žena pravila o meni. Hudo mi je zanj. Agronom.
Zdaj bo izdal prvo samostojno pesniško zbirko, v samozaložbi. Lahko vam uredim ceneje, v prednaročilu na e-mail. Več izvodov s popustom. Lahko je tudi kot darilo.
Ga že vidim: Pesnik nudi krajše recitale na domu. Kot Kundera s prozo. Zdaj se spomnim od nekod, da če je pisati poezijo najhujša kazen, je pisati prozo pomilostitev. Visoka stopnja zavedanja, ko kazen sledi takoj ali celo hkrati s prekrškom. A zato se moraš ogromnokrat roditi.
Ko se poslavlja, še rečem:
»Obvezno se morava kaj dobiti. Ti dam telefon.«
»Imam telefon, hvala.« Urejen, organiziran človek.
A lahko bi ga ustrelil. V afektu. Ali ženo ali sebe.
Brez vaj ne bi bil tako sproščen, prožen in razumevajoč. Šahiral bi v kaznilnici na Dobu z nekom, ki se je nehal učiti takoj po osemletki ali še kaj hujšega, recimo, da si ne zna odpustiti, če izgublja.
No, z ženo sva se kasneje razšla, iz ljubečega razumevanja ali iz razumevajoče ljubezni. Kot dve veji istega drevesa, ki imata pravico rasti vsaka k sebi. Kdo bi natanko vedel. Preprosto sva se v Ljubezni razširila na večji prostor.
A z objemom in dobrimi željami. S tiho zahvalo za milost, da sva kreirala telesce za novo dušico, za dane pretekle in prihodnje priložnosti uzreti lepoto, radost ali intimno trpeti.
Hvala za spoznanja:
odlašati z objeti, poljubiti,
razumeti, odpustiti, sočustvovati,
pomeni trpeti in umirati.
Do Ljubezni pelje pot Trpljenja.
A z obema sem si blizu, še bliže in bliže.