»Ne bom več hodila v gledališče, ker je vedno bolj bolano. Dovolj imam tega, da mi nenehno mahajo z jajci pred ksihtom,« se je pritoževala priletna gospa v dvigalu, ki nas je peljalo nazaj v realnost – ne tako zelo drugačno od tiste, ki si jo lahko ogledate v predstavi Žrelo na malem odru ljubljanske Drame.
Zdi se, kot da smo Slovenci zadnje čase čedalje večkrat izzvani k ogledom svoje podobe v ogledalih, ki nam jih nastavijo »bratje« mlajših generacij. Vojnović v Čefurjem rausu, makedonska dramatičarka Žanina Mirčevska pa v Žrelu, če omenim le dva.
Kar ne opazimo sami, nam mora pokazati kdo drug. Žalostna farsa. Ogledamo si lahko, kako zgleda suicidalni gobarski narod posameznikov, ki se izgubljajo v pogoltnem breznu pohlepa, čustvene otopelosti in prezira sočlovekovaga dostojanstva ter izgubi moralnih vrednot. Kam gre ta svet? Kje se bomo ustavili?
Izvirna scenografija. Izpovedna kostumografija. Odlična igralska zasedba. Dobra zgodba. Žalostna resnica. Vredno ogleda. In tega, da se zamislite. Ter da ukrenete kaj, preden žrelo pogoltne še vas.
