Bruno Šimleša: Pripadam ljubezni

0
219
Bruno Šimleša, hrvaški pisec duhovne literature in knjižnih uspešnic, dvanajst let uči jezik polne in iskrene ljubezni do sebe in bližnjih. Ljubezen, pravi Bruno, si zasluži glavno mesto v našem življenju, a o njej moramo govoriti brez patetike, izhajati iz življenja. Bistveno je, da je ne iščemo le v partnerskem odnosu, temveč tudi v ljubezni do življenja, otrok, narave in prijateljev …, začne pa se pri ljubezni do sebe.
Po izobrazbi ste sociolog, a že od konca študija pišete duhovno literaturo, predavate in učite ljudi zdravega odnosa do sebe in drugih. Kaj vas je pripeljalo na to pot?
Ko sem napisal prvo knjigo, nisem niti slutil, kaj me čaka v prihodnosti. Ta knjiga je imela težko pot, ker je ni želel objaviti noben hrvaški založnik. Zdela se jim je »prepametna za neumne hrvaške bralce«. Nekateri so me celo obtožili, da sem vse prepisal, ker so menili, da tako mlad človek ni sposoben napisati take knjige. Nato sem knjigo objavil v samozaložbi in je vseeno zaživela. Dokazal sem, da je lahko knjiga s področja duhovnosti in samopomoči popularna, pa čeprav ne poenostavlja resničnosti in ne nudi enostavnih rešitev. Vesel sem, da imam privilegij deliti svoje ideje in da pustijo takšno sled pri ljudeh. Vsak dan prejmem veliko odzivov ljudi, ki so jim moja knjižna dela ali predavanja pomagala ustvariti spremembe, in to je tisto, kar me motivira, da bom tudi v prihodnosti še naprej tako dejaven.
 
V vaših knjigah ima eno od osrednjih vlogo ljubezen. V Šoli življenja učite ljubezni do sebe, v Ljubeznoslovju pa ljubezni do drugih. Kaj je za vas »znanost o ljubezni«, kot namiguje naslov knjige?
Naslov namiguje, da bi morali o ljubezni govoriti tako, kot si zasluži. Brez patetike, z izkušnjami iz stvarnega življenja, ne iz romantičnih komedij, in z željo, da razbijemo vsaj nekaj zablod o ljubezni. Želel sem poudariti, da si ljubezen zasluži glavno mesto v vsakem življenju, s tem pa ne mislim le romantične, partnerske ljubezni. Mislim, da ljubezen prepogosto enačimo s partnersko ljubeznijo in predpostavljamo, da brez partnerja v življenju ne moremo imeti ljubezni. Polno, vseprežemajočo ljubezen lahko čutimo tudi prek ljubezni do življenja, otrok, narave, prijateljev …

Knjiga Ljubeznoslovje je nastala tudi z namenom razbijanja mitov, ki veljajo o ljubezni. Med drugim poudarjate, da je ena ključnih zablod tista o kompromisih …
V vsaki zvezi moramo pristajati na neke kompromise, ne smemo pa pristati na nekaj, za kar mislimo, da si ne zaslužimo, na vse tisto, kar je pod našimi minimumi. Vsak od nas mora definirati te minimume in se zavedati, kdaj to mejo prestopi, pa čeprav to življenje dela težje. Največja škoda je, da živimo svoje življenje, kot da je samo generalka!

Koliko so spoznanja, ki jih delite kot avtor in predavatelj, tudi odraz vaših preteklih izkušenj, vaše osebne rasti?

Odkar pomnim, se trudim v življenju napredovati. Morda je k temu pripomogla tudi težka bolezen, ki sem jo prebolel v otroštvu, zato sem se trudil izkoristiti svoje potenciale. Kot otrok sem želel najti odgovore na vsa mogoča vprašanja, želel sem si biti čim bolj pošten, moder, hvaležen za vse, kar imam … Seveda je še veliko področij, na katerih želim napredovati v sebi in okrog sebe, a kljub temu sem srečen. Vsak dan se trudim proslaviti stare uspehe in ustvarjati nove. Povsem normalno je, da so moje življenjske izkušnje vtkane v vse, kar pišem, in seveda je to pomembno. A še bolj pomembno je, da že dvanajst let delam z ljudmi »ena na ena«. Tako sem pridobil številne izkušnje. Lahko rečem, da sem s stotinami ljudmi predeloval njihove najpomembnejše življenjske trenutke in zmage, pa tudi poraze, ki smo se jih trudili spremeniti v zmage. Skupaj z njimi sem preživel na stotine ločitev, izgub ljubih oseb, a sem jih spremljal tudi ob velikih spoznanjih … Vsako izkustvo je enkratno, in to zavedanje mi pomaga h globljemu razumevanju raznolikih izkušenj ljudi.

Kakšna je torej pristna, polna ljubezen? »Ljubezen je doživetje naše najintimnejše biti, arija zavedanja,« ste odgovorili v nekem intervjuju … Kako se razlikuje od zaljubljenosti ali »neprave« ljubezni?
Ljubezen nam, v nasprotju z zaljubljenostjo, ne ugasne možganov. Zaljubljenost nas obnori, ljubezen pa nam omogoča zdrav in priseben um, ki je tako pameten, da ve, da je treba tudi srcu prepustiti prestol. Zaljubljenost nam izmakne tla pod nogami, ljubezen pa nam da krila, da se dvignemo v višine. Zaljubljenost ustvarja metuljčke v trebuhu, ljubezen pa orle po vsem telesu! Ko zares ljubimo, vemo, da ne pripadamo osebi, ki jo ljubimo, in da tudi ona ne pripada nam, temveč oba pripadava ljubezni.

Česa torej ne smemo čutiti, kadar gre za pravo ljubezen?
Vemo, da lahko živimo brez te osebe, ampak si tega ne želimo. Ni patološke navezanosti in ni občutka, da bomo kaj manj vredni, če se ta odnos konča. Zaradi ljubezni, iskrene ljubezni, nikdar ne moremo občutiti pomanjkanja.

Je ljubezen nujno povezana samo s pozitivnimi občutki? Je eden od obrazov ljubezni tudi bolečina?

Bolečina je nujni del vsakega odnosa, saj je normalno, da ne zadovoljimo potreb in pričakovanj partnerjev v vsakem trenutku in da se bodo zato lahko čutili prizadeti. Poudariti pa je treba, da bi se to moralo dogajati le izjemoma.

Kaj bi odgovorili dvomljivcem, ki pravijo, da prava, brezpogojna ljubezen ne obstaja, da je nedosegljiva?

Izjemno težko je ljubiti brezpogojno, ampak je mogoče. Tistih, ki tega ne verjamejo, ne morem prepričati o nasprotnem, saj so običajno njihova prepričanja trdna in jih ne želijo spreminjati. Zamajejo se lahko takrat, kadar jim pokažeš primer. In če imam priložnost, jim poskušam pokazati s primerom. Sam sprejemam ljudi takšne, kot so, brez obsojanja in brez predsodkov. To ne pomeni, da se bom z vsemi dobro razumel, temveč da bom vsem dal priložnost, da so takšni, kot so. Na nikogar ne bom pritiskal, naj se spremeni. Kažem lahko le zgled prek odnosa do njih in do drugih. Sam sem srečen, ker imam nekaj odnosov, v katerih je mogoče videti, čutiti in otipati brezpogojno ljubezen. Ljubezen do moje triletne hčerke je morda najboljši primer. Mislim, da vsi, ki takrat vidijo moje srce, čutijo, da je mogoče brezpogojno ljubiti.

Ljubezni je več, partnerska, starševska, prijateljska, sestrska, bratska … Ampak temelj, da jih lahko izkusimo v polnosti, tako poudarjate v knjigi, je ljubezen do sebe. Kako ljubimo, če ne znamo ljubimo sebe?
Ljubiti sebe pomeni, da cenimo to, kar smo in kar lahko nudimo. To nikakor ne pomeni, da smo sebični, arogantni ali prepotentni, temveč da ne pristajamo na odnose, v katerih nas drugi ne cenijo. Če nimamo radi sebe, potem od drugih pričakujemo, da zapolnijo vrzeli v naši samopodobi in nam nudijo trdnost, ki bi jo morali dajati sami sebi. Zato je nemogoče zares ljubiti druge, če nismo v dobrem odnosu s seboj.

Kako pa se lahko naučimo ljubiti sebe?
Najpogosteje smo tako osredotočeni na reševanje težav, opravljanje obveznosti in ukvarjanje s svojimi napakami, da pozabimo, da je bolj modro iti v bitke šele potem, ko se napijemo svojih vrlin in uspehov. Seveda ne trdim, da bi morali svoje hibe in probleme zanemariti, temveč da bi se z njimi morali boriti šele, ko imamo dovolj samozavesti in ko se zavedamo vsega dobrega v nas in okolici.

Zakaj mnogi vztrajajo v nezdravih, neljubečih partnerskih, prijateljskih ali poslovnih odnosih? Zakaj znižujemo kriterije? Se to dogaja, ker se ne zavedamo svoje prave vrednosti?
Absolutno – in tega ne govorim zato, ker želim obsojati. Zapletamo svoje življenje, ker ne znamo drugače in bolj modro živeti. Zato je ključno, da se začnemo zavedati svojih vrlin, ker bomo le tako vedeli, kaj bi nam drugi morali dajati.

Kako lahko to dosežemo? Mnogim namreč tega starši niso znali pokazati …

Res je, številnih ljudi starši tega niso znali naučiti, niso znali ljubiti sebe, nas imeti radi in nas sprejemati takšnih, kakršni smo. Ni treba, da jih obsojamo, saj nam niso mogli dati tistega, česar niso znali. Sami se moramo posvetiti učenju jezika ljubezni do sebe. In kot velja za vsak tuj jezik, se moramo tudi jezika ljubezni učiti iz osnov, ne glede na to, koliko smo stari. Nikoli ni prepozno, da vzamemo življenje v svoje roke in se začnemo učiti jezika ljubezni do sebe. Najprej tako, da začnemo ceniti svoje vrline, da slavimo uspehe in smo hvaležni za vse, kar že imamo v sebi in okrog nas. Šele takrat lahko sprejmemo tudi svoje slabosti in šele takrat imamo moč in samozavest, da te slabosti tudi premagamo!

Je zveza, v kateri se partnerja dopolnjujeta v tistih lastnostih, za katere sta prepričana, da jih sama nimata, nujno obsojena na propad? Kdaj sta po vašem mnenju partnerja kompatibilna?
V dolgoročno uspešnih zvezah partnerja delita mnogo skupnih lastnosti. Ni treba, da smo si povsem podobni, pomembno pa je, da imata enaka ključna prepričanja in podobne življenjske prioritete in vrednote. Tako ustvarjata medsebojno spoštovanje, kar je najpomembnejše za ohranitev ljubezni. Vsak ljubezenski odnos je treba negovati, zveza pa stoji na dobrih temeljih, ko sta partnerja kompatibilna.

Kaj je še – poleg kompatibilnosti – pomembno za srečno zvezo?

Močno sem prepričan, da je pomembno uravnoteženo dajati pozornost, razumevanje, toplino, podporo, navdih …, pa tudi prejemati vse to od partnerja. Če smo mi tisti, ki dajemo več, potem se lahko zavemo, da smo v zvezi s svojim mlajšim bratom, otrokom ali sostanovalcem, ne pa z enakopravnim partnerjem.
 
Je pot učenja »lastne ljubezenskosti« kdaj končana?

Mislim, da se lahko učimo vse življenje, četudi lahko po nekem času zagotovo spoznamo, da smo mi sami ljubezen in da bi ji morali posvetiti svoje življenje. To pa delamo iz dneva v dan, ko usklajujemo odnose, ko se pomirimo s preteklostjo, ko se osredotočimo na tisto, kar lahko ustvarimo v danem trenutku …, to počnemo vse življenje.

Kaj menite, da je največje darilo, ki ga lahko damo svojim najbližjim?

Občutek, da so ljubljeni in sprejeti takšni, kakršni so.

 
Vir:www.viva.si