Cankarjev dom – COMPAGNIE MAGUY MARIN – SALVES

0
144

Sodobnoplesna predstava

 

  

Koreografija in oblikovanje: Maguy Marin v sodelovanju z Denisom Mariottom in sedmimi nastopajočimi  

Pomočnik: Ennio Sammarco 

Tehnični direktor in lučno oblikovanje: Alexandre Béneteaud 

Scenografija: Michel Rousseau 

Oblikovanje rekvizitov: Louise Gros in Pierre Treille 

Kostumografija: Nelly Geyres 

Zvočno oblikovanje Antoine Garry

 

Traja 70 minut. Napovednik: http://www.cd-cc.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=0203&Predstava=3376

 

May B, slovita predstava Maguy Marin iz leta 1981, ki je v Ljubljani gostovala sredi devetdesetih, je ljubiteljem plesne umetnosti ostala v spominu kot izjemno doživetje. Salve (premiera 13. septembra 2010 na Plesnem bienalu v Lyonu) kritiki in občinstvo označujejo kot njej enakovreden odgovor, ki je ustvarjalko znova postavil v središče evropskega plesnega gledališča. V njej izpoveduje osebno vizijo apokalipse, obenem pa navdušuje s silovitostjo umetnosti.

 

»Strel v polno … Veliki uspeh, ki te spravi na kolena, obenem pa te popolnoma zadovolji. Z neprekinjenim metežem predmetov in pretokom ljudi politično angažirana koreografinja uprizarja blaznost tega sveta …« (Les Echos)

»Prizori, ki smo jim bili priče, so več kot ples. Več kot umetnost.« (Télérama)

Following the performers of “Salves” [Salvoes]  (18 February 2013)

 

»Ko sem se lotila novega dela, sem v spomin priklicala Lukrecijevo pesnitev O naravi sveta,ki nas je pri stvaritvi Turba tako navduševala: atomi neprestano deklinirajo, vendar v svojem padu krenejo vstran. Lukrecij je ta odklon imenoval clinamen. Dovolj je, da en sam atom nenadoma rahlo odstopi s svoje paralelne trajektorije in že pride do trčenja z drugimi atomi ter posledično rojstva novega sveta, stvaritve novih oblik, ki lahko pripeljejo do nepredstavljivih izidov.

 

Vzporedno Hannah Arendt, naslanjajoč se na parabolo Franza Kafke, na katero smo oprli naše zadnje delo Description d’un combat (Opis spopada), piše, da človek že samo s svojo prisotnostjo povzroča razpoko v časovni kontinuiteti med preteklostjo in prihodnostjo. S tvorbo diagonalne sile, ki spominja na fizikalni paralelogram sil, prihaja do rahle odvrnitve antagonističnih silnic od njihove prvotne trajektorije.

 

Georges Didi-Huberman se v svoji knjigi Survivance des lucioles (Preživetje kresnic) sklicuje na koncept Walterja Benjamina o ‘izgubi izkušnje’, nastale zaradi ponavljajočih se kolektivnih katastrof dvajsetega stoletja, ki so sedanjost preoblikovale vminsko polje ruševin, prikrajšanih za zapis v zgodovino – drugače rečeno, oropanih spomina in prihodnosti. Didi-Huberman predlaga, da »s pretvorbo prav te bede v izkušnjo glede na nauk Walterja Benjamina, ki mu odklon ne pomeni izginotja, v vsaki posamezniokoliščini dosežemo povzdignjenje tega grešnega padca v dostojanstvenost in novo lepoto.«

 

Kot navaja Benjamin, je treba ‘organizirati pesimizem’. Zatorej si bomo prizadevali priklicati te odporne diagonalne silnice, vire neprecenljivih trenutkov, ki preživijo pojemajoči spomin, glasove, ki pošiljajo signale iz globočin časa. Črpajoč iz lastnih pesimizma in bojazni lahko ubežimo vseprisotnim strahovom, ki nas, nesrečnike in mučence, zatirajo in onemogočajo.

Vse to družno s sedmimi nastopajočimi, sodelavci iz prejšnjih uprizoritev.«  Maguy Marin