Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Iskanje šoje Frflje
Škrat Juniper je skočil iz postelje. To jutro se ni zbudil ob svitu kot ponavadi. Prebudilo ga je šele ptičje petje, ko je postalo že zelo glasno.
V hiški je bilo vse tiho. Miška Brie je trdno spala. Seveda je ponoči spet stikala naokoli in škrebljala po lesenih tleh. Razsajala kot prejšnjo noč pa le ni in Juniperja je zbudila le dvakrat, da jo je pospremil do praga, ker si sama ni upala ven na stranišče. Klub temu se je dobro naspal in zdaj se mu je mudilo, če je hotel opraviti vse, kar je načrtoval. Zajtrkoval je spotoma v gozdu.
Med obiranjem borovnic je k njemu priskakljala veverica Poskočka.
»Slišim, da imaš gostjo. Srnjak Slednik nam je povedal, kako nesramna je do tebe in kako požrešna. Ubogi Juniper!«
»Ah, ni tako hudo. Trše sem jo prijel in se je že malo unesla. Sploh pa imam načrt, kako se je bom znebil. Prav imenitno, da sem te srečal. Gotovo si kje videla šojo Frfljo.«
»Navsezgodaj je frfotala po gozdu in se spustila na drevo polha Drnjohca. Drnjohec je še edini, ki posluša njene obupne štorije.«
»Hi, hi,« se je zahahljal škrat, »zdi se mi, da med pripovedovanjem spi in samo vsake toliko zamrmra – mhm. Frflja pa tega sploh ne opazi.«
»Zakaj pa iščeš Frfljo?« je bila radovedna Poskočka.
Juniper ji je na kratko razložil letalski načrt.
»Bojim se, da bo strahopetna mestna miš potrebovala precej letalskih vaj, preden bo odletela s sovo. Gozdne živali smo se domenile, da ti do takrat pomagamo s hrano za požrešnico,« je veverica nemirno mahala s košatim repom. »Popoldne ti prinesem lešnike.«
»Lešnike?« se je začudil škat. »Saj v tem času še niso zreli.«
»Ah, to je lanska zaloga,« je s tačko zamahnila Poskočka. »Pozabila sem, kam sem jih jeseni zakopala, in včeraj sem jih po naključju našla.«
Potem je – hop hop hop – splezala na bližnjo smreko, škrat Juniper pa se je napotil k polhovi bukvi. Ni bila daleč in kmalu je zaslišal glas šoje Frflje. Poklical jo je, a ga ni slišala, ker je bila povsem zatopljena v pripovedovanje.
Škrat je obupano zavzdihnil in z očmi zavil proti nebu. Na veji nad njim je čepela drevesna rega, ki je prav tako zavijala z očmi in čakala odrešilni konec šojinega blebetanja.
»Dober dan, regica,« jo je ogovoril škrat, »bi bila tako prijazna in mi naredila uslugo? Splezaj k Drnjohcu in reci Frflji, da jo čakam.«
»Z največjim veseljem, Juniper. Bo vsaj nehala vreščati. Joj, ne morem je več poslušati!«
Žabica je švignila po deblu navzgor. Čez nekaj trenutkov je šoja utihnila in kmalu nato pristala na tleh pred Juniperjem.
»Zmotil si me med zelo zanimivo pripovedjo, a predvidevam, da je nujno,« ga je malce zadirčno ogovorila.
Škrat se ji je vljudno opravičil in nato razložil, za kaj gre.
Šoja je bila navdušena. Obetala se je dogodivščina, o kateri bo lahko pripovedovala; že dolgo ni spletna kakšne nove zgodbe.
»Uro pred kosilom priletim k tvojemu hrastu,« je obljubila in poudarila. »Naj bo miš tešča, da ji ne bo slabo. Ne bi rada, da me pobruha po mojem lepem perju.«
»Seveda,« ji je zagotovil Juniper. »Za vsak slučaj pa ji bom dal tudi kapljice proti slabosti.«
