Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
V višini leskovega grma, do breze in nazaj
Ko je škrat Juniper začel odštevati – tri, dve, ena, zdaj – je miška Brie zaprla oči in skočila na šojin hrbet. Začutila je vetrc Frfljinih peruti …
»Daj me na tla, daj me na tla!« je zacvilila.
»Kaj pa tuliš, saj še vzletela nisem!« se je razjezila šoja. »Hočeš nazaj domov ali ne? Letela bom samo ped nad tlemi, da lahko kadar koli skočiš z mene.«
Brie jo je nezaupljivo pogledala, a vendar skočila na njen hrbet. Peruti so zaprhutale, miška pa je miže začela žlobudrati nekaj podobnega mišji molitvici.
»Daviš me,« je zahropla šoja.
»Ti pa mene, hi hi, žgečkaš s perjem,« je miška od smeha razklenila tačke.
Med drsenjem po šojinem hrbtu je odprla oči in v grozi spoznala, da že letita. Prepozno! Pok – je štrbunknila na tla. A ni bilo hudega, ker je Frflja držala obljubo in letela čisto nizko.
»Tako ne bo šlo, ni varno,« je preudaril škrat Juniper in nekam odhitel.
Kmalu se je vrnil s košarico.
»Brie, zlezi v košaro, Frflja, ti pa s krempeljci trdo primi ročaj.«
»Za nič na svetu ne grem v košaro,« se je uprla miška. »Kaj če šojo zgrabi krč ali ji otrpne noga, a? Ali pa košaro izpusti namenoma, da bi me ubila?«
»Ročaj lahko za vsak primer privežemo ob tvojo nogo, Frflja. Kaj meniš?« je vprašal škrat Juniper.
»Zaradi mene,« je zavzdihnila šoja, ki se ji je zdaj že mudilo na kosilo.
Miška je budno opazovala, kako je Juniper privezoval košarico šoji za nogo. Potem je preverila, če je vrv dovolj močna in če je vozel trdno zavezan. Končno je skočila v košarico, se prihulila čisto k dnu in zamižala. Začutila je, da je košara zanihala.
»Hura, letiiiiiiiš!« je slišala škratov glas, ki se je oddaljeval, čez nekaj trenutkov, ki so se ji zdeli neskončno dolgi, pa je košara spet zadela ob tla. Odprla je oči in vsa tresoča zlezla iz nje.
»Kako, kako vi … visoko … sem lete … letela? In … in kako daleč?« je vprašala brez sape in suho pogoltnila.
»V višini tistega leskovega grma pa do breze tamle in nazaj,« ji je veselo kazal škrat.
»Omedlela bom,« je zavzdihnila Brie, a v resnici je bila nase ponosna kot še nikoli.
»Tudi jaz bom omedlela, in sicer od lakote. Zamujam na kosilo.« je pripomnila šoja Frflja in ko je Juniper z nje odvezal košaro, takoj razprla peruti.
»Adijo! Se vidimo jutri ob istem času,« je še zaklicala in že izginila med drevesi.
