Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Škratove zaloge za zimo brez zdravila za žalost
Poletje se je bližalo koncu, škrat Juniper pa o miški Brie ni vedel nič novega. Sova Alfabeta ni letala v mestno knjižnjico. Izgovarjala se je na revmatizem, a v resnici ni hotela srečati miške. Ni imela dovolj močnih živcev, da bi prenašala takšno zgago.
Jesen je bila v gozdu radodarna in Juniperjeva shramba se je veselo polnila. V zabojčku, ki je bil miškina posteljica, so bili nagrmadeni debeli gozdni gomolji, špansko steno s posušenimi spominčicami pa je uporabljal za sušenje zdravilnih zelišč, gob in medvedjih hrušk. Čez dan jo je razprostrl na sončnem prostoru, zvečer pa zložil in odnesel v duplino. Kdo bi si mislil, da mu bo tako koristila.
Škrat je prav pretiraval s kopičenjem zalog za zimo in za kurjavo je pri vodnjaku nagrmadil tudi precej več vejevja kot običajno.
»Zima bo zelo huda,« so se pomenkovale gozdne živali. »Juniper si pripravlja ogromne zaloge hrane in kurjave. On bo že vedel.«
Pravzaprav pa škrat ni vedel, zakaj to počne. Ko sta s pozabljivo veverico Poskočko popisovala njene shrambe, da bi jo pozimi lahko spomnil nanje, ga je ta kar naravnost vprašala, zakaj se tako obilno z vsem zalaga.
»Ah, kar tako,« je zamahnil z roko in se tudi sam na lepem vprašal, zakaj to počne. »Bolje preveč kot premalo. Pozimi me pogosto kdo obišče, poleg tega pa vedno komu zmanjka zimskih zalog in mu bom lahko odstopil del svojih.«
»Aha!« je zaškrebljala veverica, a ni bilo slišati, da jo je razlaga prepričala.
Med popisovanjem zalog sta prišla pod bukev polha Drnjohca in zaslišala šojo Frfljo.
»… Ko sva bili visoko v zraku, sem ji rekla, da mora odpreti oči, če se hoče znebiti strahu pred letenjem. Potem sem ji razkazala Praprotni les. In kako je znala poslušati moje zgodbe! Celo ti nisi tako dober poslušalec, niti Alfabeta ne. Povabila me je, naj se oglasim in ji povem še kakšno zgodbo. No, Drnjohec, si ti mene že kdaj prosil, naj ti povem še kakšno? Nisi! No, vidiš, zato pogrešam miško Brie …«
»Pojdiva naprej!« je predlagal škrat, ki ni mogel več poslušati šojinega obujanja spominov na Brie; preplavila ga je otožnost.
Kot bi veverica Poskočka prebrala njegove misli, je nenadoma dejala: »Kadar bodo pozimi jasni dnevi, pridem pote, da se bova valila po snegu in mogoče naredila sneženega medveda. Velja?«
»Velja! Ob turobnih dnevih pa se pridi k meni pogret,« jo je povabil škrat.
Vse živali v gozdu so že mislile na zimo, čeprav se je poletje komaj dobro poslovilo.
Nekega popoldneva je Juniper sedel na klopci in se grel na soncu, ko se je s hrastove krošnje v vetrcu zavrtinčil prvi porjaveli list in žalostno obležal na tleh. Dnevi so se začeli krajšati, noči so postajale hladnejše. Med dnevom in nočjo ni bilo več dolgih večerov; nebo nad krošnjami se je stemnilo, kot bi upihnil svečo. In tako je noč zajela Juniperja pred hišo, ko je kar sedel in sedel zunaj, srebal čaj in vlekel pipico. Skozi dimni kolobarček je na nebu, ki ga je srebril lunin krajec, nenadoma opazil temen obris sove Alfabete.
»Uhuuu, te nič ne zebe?« se je začudila. »Meni ta hlad že leze skozi perje do kosti. Kmalu bom potrebovala zalogo mazila proti revmi. A nisem prišla zaradi tega. Prinašam ti sporočilo škrata Molja. Staro je že več dni, a nekako nisem utegnila …«
To je bil izgovor. V resnici je Alfabeta na sporočilo pozabila.
»Povej, povej že!« je nestrpno vzkliknil Juniper in se nevede oklenil sovinega vratu, kot bi hotel novice izdaviti iz nje.
»Ne davi me, saj bom vse povedala,« se je sova izvila iz njegovega objema. »Torej. Škrat Molj je končno uredil svoje zapiske. K sreči so bile človeške knjige za tvojo mišjo pokveko pretežke in jih ni razdejala, drugače bi bil Molj v hudi kaši. Najbrž bi se moral preseliti. To pa bi bila neznanska škoda za škratjo znanost in za mojo seveda tudi. Saj veš, koliko učenosti poberemo iz človeških knjig!«
»Seveda vem. In kaj mi še sporoča brat Molj?« je bil Juniper neučakan.
»Sporoča ti, da ti do konca škratjega življenja – to bo še najmanj kakšnih devetsto let – zameri, da si mu naprtil tisto grozno miš.«
Sova je obmolknila, kot da je to vse, kar mu mora povedati.
»In nič drugega?« je v sovo drezal Juniper.
»V glavnem je to vse,« je sova že hotela odleteti.
»Čakaj, nisem ti še dal zdravila proti revmi,« jo je ustavil škrat. »Najprej pa mi še povej, če je Brie že našla nov dom.«
»Dom? Kaj ti ni jasno, da ga ne potrebuje?« se je razburila Alfabeta. »Ko jo je miška Tintica odpeljala v trgovino, je Brie odkrila raj! Hrane kolikor hočeš, za vse drugo se ji pa tako ali tako fučka.«
»Najbrž imaš prav,« ji je razočarano pritrdil škrat.
»Uhuuu, veš, čudno se mi zdi le to, zakaj miš še vedno zahaja k škratu Moju in Tintici. Nič več tudi ne razsaja po knjižnici. Prav prijazno se pomenkuje, veliko sprašuje glede marsičesa in tudi knjige bere.«
»Res čudno,« si je Juniper zamišljeno čohal in potem vprašal. »Me je kaj omenila?«
»Ne, da bi vedela.«
»Nobenega pozdrava?« je vrtal škrat.
»Nobenega,« je zauhala sova.
Juniper je žalosten, kot sploh zmore biti žalosten dober gozdni škrat, stopil v duplino po mazilo za sovino revmo. Zdravila za svojo žalost pa ni imel – Brie ga je čisto pozabila. Fučka se ji zanj, bi najbrž rekla Alfabeta.
