Dandanes se že devet in desetletnice vedejo zelo pubertetniško, tole obdobje prehoda iz otroka v odraslega se očitno počasi in tiho prenaša že na prehod prvega desetletja življenja. Dekleta, kot vemo, hitreje začnejo kazati znake pubertete, upiranja, sramovanja lastnega telesa, jezikanja in ugovarjanja. Če v te okoliščine razvoja posameznika damo noter še čustveni naboj, ki ga sproži ločitev staršev, dobimo kar močno eksplozivno mešanico.
Seveda tudi fantje doživljajo razhod staršev v močni tesnobi, strahu in so na trnih, kaj vse se bo dogajalo, a so vseeno pri približno desetih letih starosti še malce otročji, pa ne razumejo še povsem vse kolobocije okoli selitve, strganih odnosov, stikov s po navadi očetom, novih okoliščin in vsega, kar neka ločitev prinese. Seveda vsak posameznik doživlja ločitev na njemu lasten način, a običajno je izguba varnosti družinske celice povezana z močnimi strahovi, žalostjo in jezo.
Da, pred nekaj dnevi sem poslušala mamo devetletnice, ki je ob ločevanju staršev postala izredno agresivna in nespoštljiva. Ne želi biti z mamo, a tudi z očetom ne. Ko je pri njemu, hoče po vsej sili k mami, ko pa pride k njej, pa jo hoče brcati in gristi, kriči na mamo in na vse pretege kaže močno notranjo stisko preko zelo agresivnega vedenja. Mama je seveda zelo prizadeta in nemočna, saj ne razume, kaj se z otrokom dogaja, saj je bila do ločitve vzorna učenka in marljiva deklica tudi doma. Ko so se morale odseliti, se je vse obrnilo na glavo.
Kaj se dogaja v srčku mladenke, ki očitno že z veliki koraki vstopa v svet krute realnosti odraslih? Potrebuje pozornost, ki je bila vse prevečkrat v preteklosti usmerjena v med starševsko, se pravi v partnersko obračunavanje, kreganje, loputanje z vrati, odhodi očeta od doma, tihih maš in drugih oblik čustvenega in psihičnega nasilja, ki sta ga izvajala odrasla člana družine eden nad drugim. Sedaj ni pomembno, kdo je bil kriv za kaj temveč imamo tukaj mlado najstnico, ki izgublja vero v svet, v odnose in to, da je sploh željena in varna v krogu ljudi, ki jim je še do nekaj dni nazaj popolnoma zaupala. Mama ji je sicer pogosto dopovedovala, da ni ona nič kriva za ločitev, da pač z očijem nista znala več skupaj živeti, da jo imata še vedno rada in vse ostale floskule, ki jim prizadet otrok pač zelo pogosto ne verjame, ker ga je močno strah prihodnosti. Kaj ga čaka? Kakšen bo novi dom? Kje bom živela? Kdaj bom videla očija? Kako se bo vedla mama, ko bova ostali sami? Taka in podobna vprašanja se križajo v mali bučki in žal seveda nimajo enostavnih in enoznačnih odgovorov.
Zato, dragi starši, ko se razhajate, bodite do svojih otrok in najstnikov iskreni, povejte jim kaj dogaja sproti, da se bodo tudi oni lahko čustveno pripravili na izgubo družine in enega od staršev. Kajti, ločitev predstavlja močan emocionalni šok, pa ne samo za otroke, seveda tudi za nas odrasle. Ko smo do otrok iskreni, jim pokažemo spoštovanje do njihove bolečine in jih tudi lažje iskreno stisnemo k sebi. Nič ne bo narobe, če skupaj jokate in žalujete. Ko otroci vidijo, da je tudi vam težko, bodo lažje razumeli, da ločitev ni bila enostavna odločitev in da vam je vsem dovoljeno biti žalostni. Pa tudi jezni. Najstniki so pogosto jezni na okoliščine in življenjske izzive zato, ker hočejo imeti nadzor, a ga vedno znova izgubljajo, zlasti je to boleče ob ločitvi in ta stiska jih peha v močno jezo, ki jo pogosto, tako kot opisana deklica kažejo navzven kot agresijo. Poiščite strokovno pomoč in nasvet za sebe in za otroka.
