Dragi bralci Ventilatorja besed,
podarjam vam zgodbo v enaintridesetih poglavjih oziroma nadaljevanjih.
Ob pisanju sem si želela, da bi se otroci zabavali in smejali. Zato je škrat Juniper tako neroden in zato je hišna miška Brie (izgovarjaj Bri, kot tisti francoski sir), ki po nesreči zaide v gozd, tako jezikava, nergava in bahava. V prigode osrednjih junakov se vpletajo in zapletajo še srnjak Slednik, šoja Frflja, vevrica Poskočka, polh Drnjohec, kača Serpentina, sova Alfabeta, zajček Čepek, škrat Molj in še kdo. Mislim, da vam ne bo dolgčas.
Gremo naravnost med črke in v gozd!
Damjana Kenda Hussu
Foto: Peter Uhan
- poglavje
Darila za poskusnega zajca
Juniper je pričakoval, da bo miška po stari navadi požrešno planila nad jedi in opustošila njegovo mizo. Toda ne! Odpila je samo požirek čaja, nato pa razvezala culico.
»Tokrat jaz vabim na gostijo,« je slovesno oznanila in na mizo začela zlagati
zavojčke. »Poglej, kaj vse imava: rozine, slane arašide in pistacije, mandlje, suhe marelice, piškote, sladkor, ajdov in pšenični kruh, zelene in črne olive, pravo kavo zate, vrst sirov … Tole je sir brie, po katerem sem dobila ime, in tole, dragi Juniper, je posebno darilo zate: košček gorgonzole in rebro čokolade.«
Škrat je bil darila zelo vesel, vendarle pa je imel pomislek.
»Veš, najlepše se ti zahvaljujem za darilo in vso to človeško hrano, ampak gozdni škrat, sploh če je dober, ne uživa ničesar, kar ni iz gozda.«
»Eh, včasih pa lahko zamižiš na eno oko,« ga je spodbujala Brie. »Saj ne bo nihče vedel. Jaz te ne bom izdala, prisežem.«
»Sam bi vedel in vest bi me pekla.«
»Kajne, ti si zelo učen škrat?« je miška škrata pogledala izpod čela. »Kolikor vem, učenjaki ne prebirajo samo knjig, ampak tudi kaj poskusijo. Ne moreš kar preprosto verjeti vsega, kar piše v knjigah. Znanstveniki imajo v laboratorijih poskusne podgane in zajce, zdaj pa boš poskusni zajec ti.«
»Jaz?« je Juniper debelo požrl cmok v grlu.
»Brez skrbi! Tale miška tukaj,« je Brie s tačko pokazala nase, »je osebno preizkusila že tone sirov in čokolad. No in? Mi kaj manjka? Tudi tebi ne bo nič hudega. Celo užival boš.«
»Misliš?« je dvomeče vprašal Juniper.
»VEM! Poskusi, no, že vendar gorgonzolo in čokolado! V imenu znanosti, Juniper! Si učenjak ali nisi?!«
Škrat se je počutil izzvanega, da dokaže svojo učenjaško radovednost in tudi da se ne boji biti poskusni zajec. Zaradi lepšega je še malo okleval, potem pa si je le odrezal košček gorgonzole.
»Smrdi kot preznojene nogavice,« se je namrdnil, ko pa jo je okusil, je odobravajoče prikimal. »Malce oster okus ima, a se ga hitro privadiš.«
Čokolada ga je popolnoma očarala, a je sklenil, da si jo prihrani za posladek.
Čez nekaj trenutkov sta se z miško veselo basala z vsem, kar je ponujala miza. Brie zaradi hude lakote, Juniper v imenu znanosti.
»O, še nekaj imam zate,« se je spomnila miška.
Iz culice je vzela svetlikajoč se kovinski gumb in velik sinje moder robec.
»Z gumbom si lahko okrasiš kakšno praznično suknjo, robec pa lahko nosiš kot ovratno ruto,« je predlagala. »Zdi se mi, da imaš modro barvo zelo rad in ta je taka kot spominčice. Lepo se ti bo podala k očem.«
Miška se je zahahljala, škratu pa je ob omembi spominčic kot vedno postalo nerodno. Zardel je do kape; malo od sramu, veliko bolj pa od veselja.
»No, in da se boš res lahko prepričal, da ti modra barva pristoji, ti poklanjam še tole,« je Brie na mizo položila majhno ogledalo, kakršna mestne gospe nosijo v svojih torbicah.
Na bleščeči se srebrni površini se je Juniper gledal in gledal, kot da se prvič vidi.
»Dosti bolje, kaj, kot gladina v vodnjaku in lavorju?!« ga je podražila miška. »Predlagam, da ga obesiš na steno. Mogoče k postelji … Ne, še bolje k vratom, da se bom tudi jaz vsakič, ko bom prišla k tebi na obisk, lahko občudovala.«
Škrat je spet imel pomislike, da te človeške novotarije ne sme sprejeti v svoj dom, a ogledalo, še bolj pa sam sebi v njem, mu je vse preveč ugajalo. Ne more škoditi, če škrat konec koncev ve, s kom ima pravzaprav ves čas opravka. Tako se je tudi lažje pogovarjati sam s seboj.
»Tako lepega darila v svojem življenju še nisem dobil,« je nazadnje veselo priznal.
Od sitosti sta kmalu kar stokala.
»Po dobrem obedu ni boljšega kot sprehod po svežem gozdnem zraku,« je dejal Juniper.
»Še boljši kot sprehod pa je po obedu spanec na mehkem,« je zazehala miška.
»Aha, ena od tvojih mestnih navad,« je pripomnil škrat.
»Vidiš, si me že začel prevzgajati,« se je takoj pritožila miška.
»Nič takega nisem hotel,« se je branil Juniper.
»Prav, naj ti bo tokrat! Pojdiva na sprehod, prihodnjič bova pa dremala. Da ne bo vedno po tvoje.«
Juniper je samo zavil z očmi, si oblekel suknjo in odkorakal skozi duri, miška pa za njim.
»Le kaj vidiš v teh sprehodih!? Saj poznaš že ves gozd podolgem in počez,« je žlobudrala.
Kmalu sta se zgubila med praprotjo.
»Ne hodi tako hitro,« se je med šumenjem korakov in stopinjic slišalo Briin glas.
»Saj ne hodim hitro. Ti se obiraš,« je odgovoril škrat.
»Ko je pa po tleh toliko listja. Udira se mi,« se je pritoževala Brie.
»Jesen je pač in listje je odpadlo z vej,« ji je razlagal škrat.
»Prav zoprno,« je zavzdihnila miška.
»Pozimi je drevje golo, spomladi pa spet ozeleni. Se sploh zavedaš, kakšne so zime v gozdu?« je vprašal škrat in se spotaknil ob korenino.
»Ja, ja. Saj si mi že stokrat povedal! Mrzlo je kot v hladilniku in skozi vsako špranjo v tvoji hiši tuli veter in volkovi tulijo in v lačnih trebuhih tuli in ti boš ves čas tulil name …«
Zasmejala sta se, potem pa sta bila njuna glasova vse bolj oddaljena, nazadnje sta se izgubila v šumenju vetra med že skoraj golimi vejami.
KONEC
