Intervju s pisateljico Vanjo Tajnšek, avtorico knjige Kotaleče frnikole
Kako bi se predstavili bralkam in bralcem Revije Ventilator besed?
Pozdravljeni. Sem oseba, ki jo zanima kopica reči, povsem različnih – ampak pisanje, ja, pisanje pa me spremlja že od malih nog. Pišem za otroke in vse bolj tudi za odrasle. Zadnje čase so me izredno pritegnile t.i. kratke zgodbe. Že nekaj let pa je moj spremljevalec tudi fotoaparat. Sem torej človek, ki združuje besedilno in vizualno beleženje dogodkov.
Se talent – po vašem mnenju – rodi ali to postane? Kdo vas je navdušil za ustvarjanje?
Mene ni nihče spodbujal k pisanju pesmi – tistih prvih, otroških, sem pa bila deležna pohval s strani družine. Že v osnovni šoli sem oboževala pisanje spisov in tvorjenje (pre)dolgih stavkov J Imela sem bujno domišljijo in tako sem ponavadi imela napisanega že tri četrt spisa, ko so drugi šele začenjali z uvodom – hahaha. Morda je stvar v tem, da sem tudi vizualen tip – zgodbo si v mislih dobesedno narišem – vidim jo. Vsekakor pa pomaga, če veliko pišeš IN če veliko bereš. Knjige sem požirala – jih brala celo ob luči, pod odejo. Zgodbe so me očarale, me ponesle v drug svet, in to mi je bilo neznansko všeč. Kasneje, ko sem se odločala za izdajo svoje prve knjige (izdaja knjige je bil namreč eden od mojih življenjskih ciljev), so prišle vzpodbudne besede od ilustratorke Mojce Fo, ki jih je prebrala (pesmi) in so ji bile tako všeč, da se je odločila, da jih bo ilustrirala, čeprav je imela kopico drugega dela. Pohvalila jih je tudi urednica ga. Maja Hartman. Kratke zgodbe so seveda druga zgodba (nasmeh), in ko sem napisala prvo sem za mnenje poprosila dr. Andrejo Jezernik, ki je bila navdušena in me je vzpodbujala k nadaljnjemu pisanju. Ampak, če povzamem, je v bistvu tako – želja po pisanju v človeku je, ali pa je ni. In če je ni, potem je bolje, da se lotimo drugega dela. Če pa je – potem je ta vzgib – da moraš nekaj napisati, itak tako velik, da ga prav nič ne ustavi. Hm, morda bi bilo res bolje, če ne bi govorila o želji, pač pa o potrebi.
Inspiracija za ustvarjanje…
Pri nastajanju otroških pesmi sta mi bili od začetka (Zaspančki – zakaj se ti ni treba bati teme) prav-gotovo velika inspiracija hčerki. Kasneje pa pač življenje samo – z vsemi ovinki, ovirami, zidovi, a tudi srečnimi konci. Pišem zgodbe, ki jih piše življenje, življenje samo, pa je neizčrpen vir idej in neverjetnih zapletov. Največkrat se ideja porodi zvečer. Včasih je samo en stavek okrog katerega potem zgradim zgodbo. Če prej ne zaspim, jo v mislih napišem vsaj polovico. Ne vem zakaj ravno zvečer – na žalost mi je že marsikatera zgodba ušla, pa čeprav sem jo tako živo »napisala« in si zagotovila, da ni šanse, da se je zjutraj ne bi spomnila, pa se je že nekajkrat zgodilo prav to. Še vedno lovim eno, iz katere se spomnim samo ene scene – no, se bo že pojavila, ko bo spet čas za njo. Tisti glavni vzgibi vsekakor prihajajo iz življenja, ki me obdaja – mojega, prijateljevega, neznančevega. Včasih mi zgodbo napiše deklica v parku, včasih prijateljica, ki je zbolela za rakom, morda me navdihne staro mesto, jutranja kava, ki mi jo natakar prijazno postreže, starka, ki prodaja šparglje, krik galeba, račun, ki ga veter odpihne z mize … Ko pride tako daleč, da jo lahko – zgodbo, pošljem lektorirati prijateljici Blanki (Podrekar), pa z veliko hvaležnostjo sprejmem tudi njene praviloma upravičene pomisleke in tehtne predloge.
Sta za vas pomembna kraj in čas ustvarjanja? Kdaj, kje najraje ustvarjate?
Ja, pišem doma, kjer se tudi najbolje počutim. Za ustvarjanje potrebujem mir, tišino, prostor mora bit topel in če še zunaj pada dež, je to – to. Zgodbe pišem na računalnik, medtem ko pesmi še vedno pišem na papir. No, tudi zgodbo si velikokrat narišem na papir, označim glavne akterje, rdečo nit, podčrtujem, črtam, povezujem … ampak to mi služi »le« kot pripomoček. Ko je zgodba napisana, jo pustim počivati nekaj dni, potem pa jo grem zopet brat in – ponavadi – krajšat. Moji vedo, da ko me prime tisti neustavljivi zagon, da me morajo pustiti pri miru. Nemalokrat že je kosilo postalo večerja in včasih si za pisanje celo vzamem dan dopusta
Kako se življenje in umetnost združita, povežeta?
Pri nastanku neke nove zgodbe gre za kupček prebliskov, idej, oseb, poti, krajev in dogodkov iz vseh vetrov, pomešanih v novo, zanimivo dogodivščino. Junake umestim v nov kraj, jim dodelim drugačno usodo, novo lekcijo. Zgodbo napišem sicer na dah, ampak podatke nizam počasi in potrpežljivo in za konec prihranim kakšen zanimiv razplet ali nemara vprašanje v razmislek. Nit je pogosto nelinearna, s pridihom skrivnostnosti, namigov, ki dajo bralcu misliti. Moj jezik je preprost, ritem tekoč, rada pa dokaj natančno opisujem trenutke in nizam podrobnosti, ki bi manj spretnemu bralcu lahko ušle, in tako naslikam situacijo tako, da lahko bralec skorajda vidi prizor, akterje, in se v njem prebudijo čustva, morda celo čutila. Z namigi ga spretno usmerjam, pa vendar mu ne vsiljujem svojega zaključka. Rada imam nenadne, presenetljive preobrate, ki upovedano postavijo v povsem novo perspektivo in bralca prisilijo k razmisleku.
Najprej ste izdali otroški zbirki pesmi Zaspančki – zakaj se ti ni treba bati teme in LililLuli ter ustvarili zbirko za odrasle Kokošnjak. Prav poseben izziv pa vam predstavljajo kratke zgodbe. Kako so nastajale Kotaleče se frnikole?
Nek večer se mi je pred očmi odvil prizor, ki pravzaprav ni imel nobene podobnosti s katerimkoli dogodkom v mojem življenju. Ne vem od kod se je vzel, a odvijal se je tako živo, da sem videla celo barve. Naenkrat sem dobila tisti nor občutek, da moram to zgodbo dati na papir. Da jo moram nadgraditi, končati zaplet. Zadremalo se mi je in vem, da sem si tik pred tem rekla ‘Joj, menda ja ne boš pozabila o čem je tekla zgodba!’ Nisem, saj je bila vse preveč živa, še več – zapomnila sem si celo ime, Jebi se, Švab!. Nastala je moja prva zgodba – do tedaj sem pisala pesmi, uganke in tu pa tam kakšen strokovni članek. In sploh nisem vedela, da se tej zvrsti reče “kratka zgodba” – šele potem, ko sem jo napisala sem šla guglat in našla, da obstajajo zanjo celo pravila. V bistvu se mi je kar posrečila – hahaha. Kljub temu sem jo naslednji dan poslala v pregled in oceno prijazni osebi – doktorici literarnih znanosti, pisateljici, urednici, lektorici, dr. Andreji Jezernik, in dobila tale odgovor: “Vanja, prebrala na dušek. Če je tole tvoja prva kratka zgodba, ti je za čestitati. Očitno imaš to formo v krvi. Piši dalje, vsekakor … piši, ker tole je super.” Rekla mi je tudi, da zgodbo “brez trohice slabe vesti” objavim na svojem blogu zaspancki.si. In tako se je začelo. Napisanih imam preko 50 zgodb, kar precej jih je objavljenih v različnih literarnih revijah, nekatere so celo nagrajene.
Kar pa se tiče zgodb v knjigi Kotaleče se frnikole – v njih se lahko vsakdo najde, saj so glavni junaki vsakdanji ljudje – jaz, ti, ona, sosed, sodelavec, prijateljica, sin … vsak nosi svojo zgodbo, svojo bolečino, spomine, upanje, prepričanje … Skupna nit so torej odnosi, marsikdaj skrhani. Zgodbe so zabavne, grenke, žalostne, a tudi v slednjih poskušam najti svetlo plat, tisto optimistično, ki ogreje srce in zadovolji bralca. Takšno kot si jo je z nekaj truda in pozitivnosti mogoče narediti tudi v resničnem življenju.
Svojo strast do pisanja ste združili z navdušenjem do fotografije. Izdali ste dvojezično VANJA RAW, skozi oči fotografa. Kako je potekalo vaše ustvarjalno delo?
Vrsto let sem fotografirala motive, ki so se me čustveno izrazito dotaknili – to so bili družbeno kritični motivi, ki so pričali o človeški neumnosti, izgubi vrednot, razčlovečenosti, nesramnosti, ignoranci… Teh fotografij nisem objavljala – enostavno sem jih kupčkala v eni od datotek. Potem pa je nekega dne bilo dovolj – fotografije sem pokazala svetu, naredila svojo prvo fotografsko razstavo in šokirala – predvsem tiste, ki so bili navajeni mojih siceršnjih motivov – narava, cvetje, portreti. Izbrani motivi niso le humorno in cinično zajete podobe vsakdana, temveč gledalca popeljejo izven prikazanega okvira. V fotografijah je močno izraženo razočaranje nad današnjo družbo in dejanji ljudi, ki so nekoč veljali za nesprejemljive, danes pa jih na žalost sploh ne sprejemamo več za etično sporne. Hkrati pa fotografije dajejo upanje po spremembah na bolje in ponovni uveljavitvi izgubljenih moralnih in ideoloških vrednot. Fotografije dopolnjujem s teksti, ki gledalca vodijo k dodatnemu razmišljanju in mu podrobneje predstavijo ozadje nastanka fotografije ali pa enostavno moje razmišljanje ob videnem. Fotografije so v veliki večini posnete v Sloveniji, a verjamem, da bi jih z lahkoto našla pravzaprav kjerkoli.
Prebrala sem, da se pripravljate na izdajo erotičnih zgodb. Lahko bralkam in bralcem zaupate kaj o tem?
Tako je – nastaja nova zbirka kratkih zgodb, tokrat z erotično vsebino. Tako kot tudi druge moje zgodbe, je tudi te vzpodbudilo dogajanje okrog mene. Seveda sem si pri tej tematiki (in teh letih – hahaha) dala duška in spustila domišljijo z vajeti, tako da je pričakovati vroče zgodbe, ki pa so kljub temu nabite s čustvi, takšnimi in drugačnimi usodami in prepričana sem, da bo navdušila bralke in bralce. Ne, ne bo smela manjkati na prav nobeni nočni omarici!
Z Vanjo Tanjšek se je pogovarjala Vladimira Rejc.
