Dan začnem z vrtoglavo hitrostjo. Moja mala punčka še spi, iz sobe starejše že slišim prebujanje in odpiranje šolske torbe. Jemanje zvezkov, peresnice. Ni naredila naloge? Tiho vstanem, nogice moje najmlajše se premaknejo, takoj začne iskati moje uho, ki je njeno uspavalo. Prime me za mečico in jo boža. Mirujem, poltiho diham. Zaspi nazaj. Splazim se iz postelje in pristavim kavo. Jutranji ritual. Slišim bose, podrsajoče korake moje tavelike. Gleda me z modrimi, kot nebo modrimi očmi in skuštranimi lasmi. Objamem jo in potisnem nos v njen vrat, da se zasmeji in reče:“Mami, nehaj, no….“
Kopalnica, oblačenje, ličenje, zajtrk. Zadiši po toastu in sveži kavi, pri kuhinjski mizi se mi pridruži mami in naredi prvi požirek kave. Mami čuva mojo malo. Mami čuva naše sončece zlato, ki najbolj ljubko zaviha ustnice v nasmeh in govori kot potok. Z Neli sva že na odhodu, ko se zbudi mala nogica in prikoraka v predsobo:“Mami, v sjužbo geš?“ Stisnem jo k sebi in celo polubčkam. Kmalu se vrnem, ji zagotovim in s mojo šolarko sva že v dvigalu. Ko jo oddam v šoli, že začnem vrteti telefone. Najprej pokličem prijateljico Tamaro, toliko si imava povedati, od najinega zadnjega klica je minila celaaa noč. V službi me čaka kava z Dunjo in vrtenje telefonov, pisanje člankov za spletno stran Vizita.si in priprava prispevkov za mojo, televizijsko Vizito. Vmes klepetanje s kolegi, pošiljanje sms sporočil mami, kako je doma in gledanje na uro. Članki morajo biti zanimivi, predvsem morajo pritegniti bralce, zelo zahtevni so, veliko že sami vedo, ne želijo, da jim prodaš kaj, kar so že slišali. Iščem teme, brskam po iskalnikih z zdravstvenimi vsebinami in hitim z oblikovanjem teksta. Moja novinarka Eva pride k meni, da uskladiva teme in sogovornike za soboto, moja ekipa čaka na navodila glede snemanja.
Rada hodim na teren. Pa čeprav to počnem že dvajset let. Ampak energija, ki jo dobim na takšen način, odtehta vožnje, pripravo in čas. Z Edijem in Ambrožem smo uigrana ekipa, večkrat nasmejemo sogovornike in jih predvsem sprostimo. To je tisto, kar večina potrebuje. Pa hitro nazaj, pregled posnetkov, priprava teksta, sama že grobo zmontiram prispevek in čakam na montažerja, da „sfrizira“ izdelek. Potem me že preganja ura, čaka me preoblačenje, maskerka in studio, posnamem Vizito.Mojo Vizito. Že štirinajst let bo, odkar jo imam.
Doma me pričakajo vedri glasovi micene, ki me komaj dočaka in vse spustim iz rok, da se pocrkljava. Utišam telefon in sedem h kosilu. Zlata mama, ni drugih besed za to. Saj veste…
Pričakamo še Blaža in gremo ven, ali pa z Neli delat za šolo, pa večerni ritual, kopanje, večerja in branje. In ko mala zaspi, se komaj odlepim od nje, da še kaj postorim. Običajno mi na oči leže koprena utrujenosti in stežka zlezem nazaj v glasove večera. Včasih tudi zaspim, priznam.
Ko odpravim spat še starejšo, pobožam po laseh moža in vzamem knjigo, čeprav preberem le nekaj vrstic, ali pa ujamem Horatia, ki lovi kriminalce po Miamiju. Pogledam še neodgovorjene klice, odgovorim na nekaj sporočil in čutim, da je to vse, kar sem zmogla. Čeprav potem zmorem še nekajkratno nočno zbujanje moje male. Imam Vizito tudi ponoči.
In ko Ljubljana tone v trdo temo, tonem v sanje tudi sama. V mislih pa naredim načrt dneva, ki sledi. In se ga veselim. Vsakega posebej.
