Ko sem prvič videla sosedovega mlajšega, sem najprej pomislila na nevzgojenost. Danes, ko družino poznam, pogosto poslušam, kako njihova skrbna mama toži o križih in težavah učiteljev, ki se morajo ukvarjati z nepozornim, pogosto odsotnim učencem, ki vsake toliko zmoti pouk z nenadzorovanimi izpadi. Učne težave so zato neizbežne. Postavljena diagnoza: hiperaktivnost.
Kljub strokovnosti podane presoje imam včasih občutek, da smo površni (in zmeraj polni predsodkov) ravno odrasli. To, kar je od devetdesetih let naprej tako modno imenovati hiperaktivnost, je bila v šestdesetih nezmožnost za učenje, deset let prej pa enostavno neuspešnost. Kar tako radi pozabljamo, je, da pouk za vse učence traja od šest do osem ur, kako intenzivno mu vsak posameznik lahko sledi, pa je odvisno od vsakega posebej. Učenčeva storilnost je marsikdaj odvisna tudi od intenzivnosti motivacije, zato res ne vem, zakaj bi najprej pomislili na tako pogostega krivca, t. i. ADHD-sindrom.
ADHD (ang. attention-deficit/hyperactivity disorder) je sindrom motnje pozornosti s hiperaktivnostjo, ki naj bi ožigosal približno 2–5 odstotkov otrok. Lepo, da znanost in medicina napredujeta, da so učitelji seznanjeni z vzroki za težavno vedenje svojih učencev ter opremljeni z ustreznimi vzgojnimi prijemi, s katerimi jih lahko vsaj za silo umirijo, vendar ne verjamem, da je metanje vseh »težavnih« otrok v isti koš prava rešitev. V prvi vrsti zato, ker se mi to do njih ne zdi pravično. Za otrokovo neuspešnost je tako lahko kriv kakšen od šestih motivacijskih dejavnikov (Reiss 2009). Razloge lahko iščemo v pomanjkanju (intelektualne) radovednosti, ko otrok ne razmišlja rad, ali za starše še hujšemu zlu, neambicioznosti – za slednjo se skriva šibka želja po moči (ni stremljenja po dosežkih in vplivu zaradi njih). Če ste prepričani, da mora biti kaj drugega, vaš otrok morda išče težave. Nikar ne glejte tako jezno v ekran – nekateri otroci nosijo v sebi močno željo po maščevanju, ki se kaže v hitri užaljenosti, slabem obvladovanju jeze, nasilnosti; njihovo tekmovalnost je mogoče omiliti z metodami za obvladovanje jeze. Pomanjkanje motivacije prav tako lahko izvira iz strahu pred porazom (prepoznamo ga pri nervoznih učencih, ki jih pogosto označijo za lene, ker se ne potrudijo dovolj, v resnici pa se borijo z nizko samozavestjo), iz preračunljivosti (kar pomeni, da se izogibajo šolskim obveznostim, moralnost jim ne pomeni veliko, zato jih lahko vidimo kot nelojalne in neodgovorne) ali spontanosti – ti se neorganizirano lotevajo preveč stvari hkrati, podrobnostim pa, navidez tako brezbrižni, ne dajejo posebne pozornosti.
Seveda je staršem včasih lažje sprejeti dejstvo, da ima otrok podedovano motnjo, ki se bo sčasoma pozdravila s pomočjo zdravil (najverjetneje ritalina), sploh, če vsega hudega naveličani v šoli znate udariti po mizi ali celo izsiliti svoj prav – da otroci niso primerno obravnavani in vodeni. Lepo vas prosim! Namesto da svojo otroku prepotrebno energijo trošite za samodokazovanje, pomislite, da nemiren otrok – iz kakršnega koli razloga je že tak – v šoli najverjetneje doživlja neuspehe, odklanjanje in posledično različne stiske; potrebuje torej zdravo mero opore in zaščite, in to tako s strani starša kot učitelja, ki morata imeti skupen cilj. Zagovarjanje nedopustnih dejanj in neopravičljivih vedenj pa mu na drugi strani lahko le škoduje. Sploh če je šolar morda le razvajen (česar noben starš ne sliši rad) in mu umski napor predstavlja izrazito neugodje. Najtežje je zato določiti, kje je meja med (nedolžno) nepotrpežljivostjo in pomanjkljivimi delovnimi navadami ter impulzivnim vedenjem, ki hočešnočeš kaže na psihično motnjo.
Teorija šestnajstih osnovnih želja (Reiss 2009) – teorija razkrivanja človeške osebnosti, se zdi prepričljiva zato, ker osebnostne motnje posameznika obravnava kot normalne (in ne kot patološke!) motive, prepoznava pa jih kot zelo individualne variacije – pač glede na posameznikove različno močno izražene potrebe oz. želje. Šele ko se zavemo, kaj je tisto, kar otroka motivira, bomo lahko našli pot do njega. Če vas učitelji, socialni delavci in psihologi, morda celo osebni zdravniki še vedno ne bodo prepričali, da vaš otrok nima težav, ki jih je mogoče zdravstveno potrditi, se spomnite naslednje zgodbe. Učenec zadnjega razreda osnovne šole je bil zaradi pomanjkljivega opravljanja šolskih obveznosti in med poukom pogosto sklonjene glave s strani psihologa diagnosticiran kot depresiven oz. čustveno moten. Ponovna diagnoza po prešolanju je razkrila, da ima učenec močno potrebo po družini in telesni aktivnosti, šibko pa po radovednosti in moči. Fant enostavno ni bil ambiciozen in ni maral intelektualnih aktivnosti – predvsem pa je bil zelo daleč od čustvenih motenj. Niti ne želim razmišljati, kaj bi zanj kot osebnost pomenilo etiketiranje ter zdravljenje depresivnosti, ki je nikoli ni imel.
Morda bo kdo po vsem zapisanem pomislil, da otrok, ki imajo resne čustvene (in vedenjske) motnje, torej skorajda ni. Kar pozabite! In ravno ti vas kot vzgojitelje, strokovnjake in predvsem kot starše najbolj potrebujejo. S težavami se spopadite brez strahu. J. Paget je trdil, da je razvojna starost otrok odvisna od spodbud okolja, v katerem živijo. Starši, pomagajte jim z urjenjem samoobvladovanja in potrpežljivosti, učitelji jim po potrebi omogočite več gibanja v razredu. Poskusite tudi z »možgansko telovadbo« (brain gym), ki prebuja speče nevrone in pomaga pri integriranosti leve in desne možganske hemisfere. Nikoli pa jih ne sodite; že tako je dolga pot do samega sebe.
Viri:
S. Reiss: Zdrava osebnost. Nov pogled na ljudi. Maribor: Mettis bukvarna, 2009.
O ADHD. Dostopno na: http://www.hospitalteachers.eu/timsis/index.php?id=1369&L=116
K. Kesič: Hiperaktivnost. Dostopno tudi na: http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=586
V. Ščuka: Šolar na poti do sebe. Radovljica: Didakta, 2007.
Brain Gym® Exercises. Dostopno na: http://esl.about.com/od/englishlessonplans/a/braingym.htm
Brain Gym. Dostopno na: http://www2.arnes.si/~mbdas/Pdf/Brain%20gym.pdf
