Izpod peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle.
1 Resnica desetih
Mnogo je bilo že napisanega in mnogo ljudi se ni strinjalo o tem, ali palčki zares obstajajo, ali pa so povsem izmišljeni.
Recimo, za zmaje je že znanstveno ugotovljeno, da so bili zaresni, da so bili neke sorte dinozauri, ki pa so žal že izumrli.
Obstaja cela vrsta pisnih dokumentov o palčkih, če samo omenimo tisto pravljico o sedmih palčkih, ki so bili prijatelji od neke deklice in še in še bi lahko naštevali, ampak, na koncu koncev to ni naš problem. S tem naj se ukvarjajo znanstveniki.
Dejstvo je, da je bil stari želiščar Aljaž povsem prepričan v njihov obstoj, ker je imel čast enega osebno spoznati.
Bilo je nekega jesenskega popoldneva, takšnega, ko sonce ne peče ampak blago boža, ko tople sape dišijo po zrelih plodovih vseh sort, še posebej lep vonj pa oddaja brinovo grmovje.
Stari zeliščar Aljaž se je namenil nabirati brinovih jagod, da bi iz njih pridobil brinovo olje, ki je v ljudskem zdravilstvu zelo cenjeno in uporabno zdravilo. Previdno je smukal jagodo za jagodo, kajti brinove iglice so kot šivanke, ki neprevidnega hitro kaznujejo.
Ko je naenkrat zagledal, da nekdo spi spodaj pri deblu.
Takoj je vedel, da gre za palčka, ker mu je o teh možicih že njegov ded veliko pripovedoval. Samo, da so bili v njegovi pripovedi precej lepši.
“Hej, ti tam spodaj, kaj pa sredi belega dne vlečeš dreto,” ga je pobaral in narahlo dregnil s koncem čevlja.
Palček se je predramil in debelo pogledal.
Že kar takoj na začetku je nastopilo prvo presenečenje.
Eno oko je imel sinje modro, drugo pa temno rjavo. Velik je bil kot otrok nekako med četrtim in petim letom, torej precej majhen, zraven pa še debelušen z okroglim trebuščkom. Oblečen je bil v zelene hlače in jopič, obut v hecne črne škornje, ki so izgledali precej preveliki za njegovo postavo in so bili na konicah ostro zašiljeni.
Neka čudna palčkasta moda.
Tudi rdeč klobuk mu ni prav nič pristojal. Da bi bilo vse še huje, pa je sredi gosto poraščenega obraza kraljeval velik okroglast nos. Čeprav je stari Aljaž vedel, da to ni vljudno, mu je vseeno ustnici potegnilo na smeh.
“Sto kosmatih, pozabil sem se narediti nevidnega,” se je palček popraskal pod klobukom, “zadnjih tristo let je vse slabše, spomin mi popušča.”
“To se meni neprestano dogaja,” je prijazno odvrnil Aljaž, “mislim na to, da veliko pozabljam. Jaz sem želiščar Aljaž.”
“Vem, vem, vsako jesen te opazujem. Prej sem tvojega očeta, pa deda, pa pradeda, pa kaj bi našteval. No, ko je že tako naneslo, da sva se spoznala, jaz sem Brin, ker živim pod brinovim grmom. Odpravil sem se po svetu iskat pravo resnico, pa sem se ravno vrnil in utrujen zadremal. Nisem si mislil, da bo naloga tako težavna.”
“Pa si jo našel?”
“Figo sem jo našel,” se je nejevoljno nakremžil palček Brin, “s to vašo človeško resnico mora biti nekaj hudo narobe. Pa je v bistvu tako enostavno. Pri nas vsak otrok ve, kaj je resnica, ker je pač samo ena, vse drugo je laž, kajne. Pri vas pa vse pomešate, tisto, kar mislite, da je, tistega ni in obratno. Kdo bi vas razumel, če se še sami ne. Mimogrede je sto let naokoli, napredka pa nobenega …”
Aljaž se je nasmehnil:
“No, tako hudo pa spet ni. Tudi pri nas vsak otrok ve, da je resnica ena sama. Mene bi vprašal, zato ti pa res ne bi bilo treba bloditi po svetu.”
“Misliš, da se mi je ljubilo. V to sem bil prisiljen, če ne bi izgubil dodatek za znanstveno raziskovanje.”
“Kakšen dodatek,” se je začudil Aljaž.
“Vsakih dvestopetdeset let moram oddati članek z znanstveno raziskavo, ki ga potem objavijo v našem medplanetarnem časopisu. Če ne, gre dodatek rakom žvižgat, plače so pa že tako skromne, da se jih naj vaš bog usmili. Pa sem si rekel esej o resnici bom napisal takole z levo roko, ni bolj resnične stvari, kot je resnica. V resnici sem se pa zafrknil, da se bolj nisem mogel. Ker nimate pojma o pojmu resnice.”
“Ja, kje si jo pa iskal, da si tako črnogled,” je zanimalo Aljaža.
“Veš,” se je palček zaupno nagnil naprej,” lahko ti vse povem, ker bom potem samo tlesknill z prsti, pa boš vse takoj pozabil. Mi potujemo tako, da jezdimo oblake. Zelo udobno, samo na veter se je treba spoznati. Meni je bilo pa vseno, kam grem. In zaneslo me je v deželo, ki ji vi pravite Afganistan …”
“Uf, tole pa postaja zanimivo,” ga je prekinil želiščar Aljaž, “počakaj toliko, da sedem na kamen, kolena me dajejo.”
“Seveda, obraba hrustanca,” je nadaljeval Brin, “spomni me ob slovesu, da ti ga obnovim. Torej v Afganistanu sem začel, kjer je bila ravno vojna. Krasno, sem si rekel, kot nalašč za raziskavo.
Udobno sem se namestil na kumolusu, zavedati se moraš, da so tam oblaki redki, in opazoval desetino do zob oboroženih vojakov, kako v bojni formaciji previdno marširajo po skalni dolini. Tam ni tako kot tukaj, ko je vse zeleno, tam je vse skalno sivo. Pa zagledam arabskega fantiča s kalašnikovko, puška je bila skoraj večja kot on sam, kako skrit za skalo meri na prihajajoče vojake.
Potem se je zaslišal rafal, ki je pokosil desetarja. Vojaki so jo ucvrli nazaj v zavetje visokih skalnih gričev, zadnja dva sta pograbila desetarja in ga odvlekla na varno.
Deček na drugi strani pa je bežal v drugo smer.
Tole pa bo lekcija o resnici, sem si zadovoljno mel roki in jo ubral za vojaki.
V vojašnici so se zbrali starešine, celo en general je bil zraven, da bodo vojaki podali raport o dogodku, v katerem je njihov poveljnik izgubil življenje.
Naredil sem se nevidnega in se spremenil v plinasto stanje, da sem lahko natančno spremljal potek zaslišanja.
Prvi je bil na vrsti tisti mali iz Arizone.
“Padli smo v zasedo,” je začel, “vse kaže, da je nekdo izdal koordinate našega gibanja. Znašli smo se v navzkrižnem mitraljeskem ognju. Ni nam preostalo drugega, kot da se čim prej umaknemo s čistine…
Opa, sem se začudil, tole pa nima nič opraviti z resnico. Še bolj, ker sem njegov govor proučil in ugotovil, da je prepričan, da govori po pravici.
Črnec iz Alabame je poleg navzkrižnega mitraljeskega ognja slišal tudi brnenje motorjev najmanj enega tanka, tisti iz Indiane je bil pa prepričan, da je videl tankovsko cev, kako je izza skal iskala svoj cilj. Samo velika sreča in nesposobnost arabskih borcev nam je rešila življenje, je končal.
Izpoved naslednjega je bila hecna. Iskreno je izjavil, da se nič ne spomni. Ko je zapokalo je postopal samodejno, kakor so jih učili v vojaški šoli in ni nič razmišljal.
Potem so bili trije, ki se niso mogli zmeniti ali so poleg navzkrižnega mitraljeskega ognja slišali brmenje motorja tanka, helikopterja ali letala v nizkem letu. Bolj, ko so razglabljali, dalj so bili od resnice.
Poslušal sem in nisem mogel verjeti svojim ušesom.
Kot zadnji je bil na vrsti komaj osemnajstleten fant z juga. Rekel je nekaj nezaslišanega:
“Meni se je pa zdelo, da sem slišal samo en rafal.”
Poskočili so njegovi soborci in poskočil je oficirski zbor. Razložili so mu, da je zaradi mladosti in neizkušenosti vse pomešal in pozabil. Na koncu je bil prepričan, da je tudi on slišal navzkrižni mitraljeski ogenj in brnenje tanka, helikopterja in aviona.
Vod je bil pohvaljen, onadva, ki sta odvlekla mrtvega desetarja pa celo odlikovana.
Veš, mi palčki smo zelo čustvena bitja, radi se smejimo in veliko jokamo. Malo drugače kot pri vas, jokamo z rjavim očesom, smejimo se pa z modrim. Zaradi tega, da to lahko počnemo ob istem času.
Tudi takrat sem se zjokal na rjavo oko, ker nisem imel kaj napisati o resnici v svojo znanstveno razpravo, smejal sem se pa na modro oko, da ste že iznašli računalnike in atomsko bombo, ne znate pa z enim stavkom povedati najpreprostejše resnice.
“Hudimana,” si je želiščar Aljaž obrisal potno čelo, “res si imel smolo s temi soldati. Ampak gotovo si imel drugje več sreče, kajne?”
“A misliš,” se je Brin zasmejal na modro oko, tako od srca, da se mu je utrnila solza.
