Dim Zupan: Resnica devetih (LAŽNIVA RESNICA)

0
32

 Izpod  peresa Dima Zupana; pisatelja za otroke, mladino in odrasle.

2 Resnica devetih

Obožujem pasate. Vlečejo enakomerno in so ravno prav vlažni in topli. Prava palčkovska klima, bi rekel. Torej sem zajahal oblak in se prepustil pasatnim vetrovom. Zaril sem se v bele meglice kot v pernico in zadremal. Zato, ker mi je bilo v bistvu vseeno, kam grem. Če nisi namenjen nikamor, ne moreš zgrešiti.

Jutro me je našlo nad deželo, ki ji vi pravite Tajska. Pa naj bo Tajska, sem si rekel in izskočil.

Moje zanimanje je pritegnilo bučno dogajanje v leseni baraki. Izkazalo se je, da je bila šola z eno samo učilnico. V krogu je sedelo devet učencev s črnimi tablicami v naročju. Suh učitelj z krivimi tenkimi nogami in plešo, ki je razkrivala njegovo štirikotno lobanjo, je v rokah vil dolgo tanko šibo. Bil je strašno razburjen. Nekdo je ukradel in očitno pojedel njegovo malico, ki jo je kot običajno hranil med podboji vrat, ker je bilo tam najhladneje.

Ni šlo samo za malico, čeprav je bil pečen piščanec z obilico zelenjave, ki ga je naravnost oboževal, ampak predvsem za veliko pomanjkanje spoštovanja, ki ga je izkazal tat in požeruh.

Kaj takega se na tej šoli še ni zgodilo, je rohnel, nepridiprav naj se ta trenutek sam javi in ga bo doletela polovična kazen. Ker samo vprašanje časa je, kdaj ga bom dobil. Če ne bo šlo drugače, vas bom zadržal toliko časa, da boste morali na stranišče in bom raziskal vaš kakec. Bodite prepričani, da poznam svojega piščanca.

Ni kaj, Tajska šola je temeljita in sloni na znanstvenih raziskavah.

“Da si slučajno malo ne izmišljuješ,” ga je nejeverno prekinil Aljaž.

“Le zakaj, če ti bom pa na koncu opral možgane,” je bil Brin kar malo užaljen.

Dogodek je prišel kot naročen, je nadaljeval palček Brin. Z učiteljem bova poiskala resnico, oba sva vedela, da je bila malica na prepihu med podboji, zdaj je pa ni več. To je bil en del resnice. Ker malice ponavadi ne dobijo nog, je bil drug del resnice, od kod je dobila pomoč za gibanje.

Učenci so s široko razprtimi prestrašenimi očmi gledali učitelja in sumničavo drug drugega. Bilo je očitno, da so si vsi želeli resnice, posebej ob pogledu na učiteljevo šibo, ki je vsake toliko časa opozorilno zasikala po zraku.

Na veliko učiteljevo presenečenje, lahko bi rekel celo žalost, ga ni bilo junaka, ki bi bil sposoben priznati gnusno dejanje.

Učitelju je zakrulilo v želodcu, ki je bil vajen obroka ob tisti uri, kar ga je še dodatno raztogotilo.

Iztegnite dlani, je ukazal, vsak bo dobil udarec s šibo, kot pomoč pri odločitvi. Zavedajte se, da tisti, ki ve, kdo je krivec in molči, je enako kriv kot tat in požeruh. Zagotavljam vam, da me boste pri desetem udarcu lepo prosili, če lahko poveste resnico.

Čeprav palčki nimamo pravice sočustvovati z ljudmi, mi je bilo vseeno kar nekako žal tistih petih fantičev in štirih deklic, kako zelo so si želeli resnice. Ker je vse kazalo na to, da bo pot do nje hudo boleča.

Kadar Tajski učitelj deli pravico s šibo, to stori z vso odgovornostjo, še posebej, če ga poganja tatinsko pohrustana malica. Vsak udarec je na dlani pustil rdečo črto.

Deklice so glasneje zaihtele, vsem pa so na oči stopile solzice.

Odgovora pa od nikoder. Še sam sem se čudil, kako trdovraten je bil storilec.

Krivonogemu učitelju ni preostalo drugega, kot da oddela še en krog.

Otroci so poslušno ponudili tresoče ročice in z grozo pričakovali, kdaj bodo prišli na vrsto.

Ko je učitelj prišel do zadnjega, je ta v obupu iztegnil roko in pokazal na najmanjšega fantiča:

“Vsi smo bili v učilnici, samo on je izginil.”

“On je edini, ki prihaja v šolo brez malice,” je dodala deklica poleg njega.

“Jaz sem videl, da se je oblizoval, ko se je vrnil,” je zaklical tretji.

“Ne more biti drug kot on,” so v zboru pričeli ponavljati vsi po vrsti in z grozo v očeh škilili na šibo, s katero se bodo kmalu ponovno srečali.

“Ne, ni res,” se je branil mali fantič, “šel sem nabirat jagode na rečni breg.”

Učitelj se je razkoračil pred njim:

“Jagode na rečni breg, kaj?! Kot da tam ne bi kraljeval krokodil!”

“Povedal sem resnico, nikoli ne bi niti v sanjah ukradel vašo malico,” se je razjokal fantič.

Vsi ostali učenci so se nabrali okoli ubožca in vpili nanj:

“Ti si bil, pokvarjenec! Zaradi tebe smo jih fasali!”

Nekateri so ga brcnili, nekateri pa boksnili.

“Sramota šolska in narodna,” je bentil učitelj, “iztegni roke, bomo videli, če se ti bo povrnil spomin.”

Po šestem udarcu je deček klecnil in hripavo zavekal:

“Jaz sem bil, priznam, jaz sem bil.”

“Če bi takoj priznal, bi ti bilo pol odpuščeno, tako boš pa do konca šolskega leta sam sedel tamle v kotu. In res bo pravi čudež, če boš izdelal razred.”

“Vidiš,” je z grenkobo v glasu rekel Aljaž, “pa si le prišel do svoje resnice. Upam, da si bil zadovoljen.”

“Figo sem bil zadovoljen. Resnica je že bila, samo najedal me je dvom, če je resnična. Ni mi dalo miru, pa sem zgodovino obrnil nazaj v čas malice. In imel sem kaj videti. Mali deček je tako kot je povedal obiral jagode na rečnem bregu, iz grmovja pa se je priplazil krokodil, pograbil učiteljevo malico izmed podbojev vrat in jo ucvrl naravnost v kalne vode.”

“Ojoj,” je zastokal želiščar Aljaž, “pa ne, da so ubogega dečka obsodili po krivem.”

“Pfej,” je palček mastno pljunil, “takšna je vaša resnica. Iz mojega rjavega očesa je kar lilo, modro pa je bilo suho kot poper. Pa ne samo zaradi tega, ker spet nisem imel kaj napisati.”

“In kaj si storil potem?”

“Kaj pa naj bi storil? Palčkom je prepovedano vtikati se v človeške odnose.”

“To je pa res velika škoda,” je otožno rekel Aljaž.

“Ne smemo se vtikati v človeške odnose, ni nam pa prepovedano biti hudoben. Spotaknil sem tistega učitlja, da si je zlomil kost na krivi nogi. Potem sem zajahal prvi oblak in zapustil Tajsko deželo.”