Težko če bom zmogla… tako si govorim, ko se spodbujam, ko se v naprej pripravljam na poraz. Lotevam se zahtevnih reči, vse je prvič, vse je neznanka, vsega me je strah, imam tremo, bojim se razočarati… a brez teh občutkov bi ne vedela, da sploh kaj počnem.
Najbolj me teži skorajšnji izid knjige o delu in življenju Vitomila Zupana. Izšla bo 14. januarja. Delala sem dve leti, pripravila 400 strani, ki sem jih morala skrčiti na 100, zdaj pa je vse v tisku in ne mrem ničesar več popraviti, dopolniti, izčrtati. Imam izkušnjo z izidom pesmi, ki jih je Zupan pisal v zaporu in kasneje, ki sem jih dolgo pripravljala, na koncu pa odkrila 100 napak… ki jih ne bi smela zagrešiti, saj za časa mojega življenja gotovo ne bo priložnosti, ko bi lahko objavila popravke. Hkrati tudi pripravljam razstavo, ki bo odprta 16. januarja v Narodni in univerzitetni knjižnici. Vse je pripravljeno, jaz pa odkrivam nove reči, ki bi jih rada vključila. Imam 10 kvadratnih metrov prostora na stenah – koliko reči lahko natlačim na panoje, da bo obiskovalec zdržal koncentracijo branja v stoje? Kakor da spet delam izbor. In vsak izbor je krivičen. Imam na voljo štiri vitrine. Kaj lahko dam notri, kaj od večmetrske vrste arhivskih enot moram pokazati! Dolgo ne bo nove priložnosti. Zagotovo bom dala na ogled zvezke iz zapora, kapo iz zapora, knjige. Odločila sem se, da bom pripravila bralni kotiček, dva stola, mizico, kup knjig, da si bo obiskovalec lahko ogledal kakšno, se zamislil tudi nad količino objavljenega gradiva, ne le nad bogastvom arhiviranih rokopisov.
Je ne regrete rien, si mrmram – a to je laž. Sladka in kratkotrajna.
V Sodobnosti, decembrska številka, je Milena Mileva Blažič objavila negativno kritiko Zupanove pravljice z naslovom Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo. Napisala je, da gre za sodobno pravljico, postavljeno v čas pred drugo svetovno vojno! V resnici gre za pravljico, napisano pred drugo svetovno vojno, postavljeno v arabski svet, morda še v svet pred evropsko novoveško civilizacijo, verjetno v svet pred krščanstvom in muslimanstvom. Morala sem se odzvati. Upam, da bojo objavili moj prispevek. Res pa je, da je ta kritičarka zelo spoštovana med teoretiki literature, zavzema tudi nekaj vplivnih položajev, je blizu forumov, ki odločajo o tem, kdo kaj je, kdo je zanemarljiv. Drezam v gnezdo, iz katerega mi bo gotovo kaj priletelo – in me neprijetno prizadelo. A brez tveganja ne gre. Treba je izražati občutke. Za to se vendar zavzemam. Tudi tej kritičarki ne oporekam, da je napisala, kaj misli, gre mi samo za to, da bo kak bralec vendarle podvomil v njen prav – no, tudi v mojega naj podvomi, seveda! Gre mi zato, da bi kdo kupil knjigo, čeprav Bčažičeva misli, da ni vredna branja.
Odzvala sem se tudi na pritožbe novo-feministk, pisateljic, ki mislijo, da se jim dogaja krivica, ker ne dobivajo toliko nagrad kot moški. Sem za politično korektnost, nisem pa za iskanje dlak v jajcu in za prepiranje – čeprav je na koncu moj odziv izpadel kot navadno prepiranje, one pa so iz afere splavale kot neokrnjene intelektualke. Jaz sem cinična, vihrava, zmedena, nekonsistenčna, one pa dobro vejo, za kaj gre. Po moje ženske po naravi nismo tekmovalne, v literaturi pa se tekmovati itak ne da. Besedila naj bi bila različna, preveč različna za primerjavo. Priznavam vpliv, priznavam inspiracijo, ne priznavam pa plagiatorstva – samo enakovrstno se lahko primerja. Tekmovanje v literaturi bi bilo tako kot tekmovanje med pešcem in motoristom. Tekmovanje je nekaj moškega, tekmovalne ženske pa se pravzaprav podrejajo moškim principom »uspešnosti«. Predlagala sem, da začnemo podeljevati več prešernovih nagrad, eno za moške, eno za ženske in za homoseksualce posebej, pa za masturbatorje in transvestite. Dobila sem jih po glavi, seveda. Nekaj žensk mi je dalo prav. Pa Tone Partljič. In kako sem bila hvaležna! Ko zakričiš, zakričiš iz sebe, krik pa doseže druge in na sprejem krika ne moreš vplivati. Krika ni mogoče potegniti nazaj tako kot smrkelj. Tak krik je kot pasja bombica – smrdi, pa če je v še lepšem papirju.
Brez izpostavljanja ne gre, pa tako rada bi bila tiho, pridna, poslušna, kimajoča. Tako so me vendar vzgajali, jaz pa kar nekaj po svoje…
Bo že kako! Če ne bo hujšega! Na srečo dandanes nikogar ne zaprejo zaradi pisanja! Če pa mi kdo pljune v obraz, se bom pač obrisala.
Medtem se je zgodilo še marsikaj. Manca Košir je uspela ljudi po celi Sloveniji svečano osvestiti o pomembnosti Hospica in paliativne oskrbe – večer pohoda z lučkami od Waldorske šole do hiše hospica je bil procesija nežnih, toplih, ljubečih, sočutnih ljudi. Na Golniku so praznovali deseto obletnico paliativnega oddelka. Povadali so, kako so prišli do prvih dveh postelj za paciente, ki jih niso več zdravili, temveč samo še negovali. Kako prestopiti mejo med zdravljenjem in lajšanjem umiranja? Kljub statistično overjenim podatkom sem bila ganjena od širokosrčnosti vseh, ki se zavzemajo za celostno spremljanje umirajočih in podporo ljudi, ki se poslavljajo od ljube osebe (tudi od neljube osebe se je treba posloviti, če ne ob smrtni postelji, pa prej ali slej nekje drugje. Premišljevala sem, da nisem jaz samo kot goli jaz, temveč sem tudi to, kar sem jaz v razmerju z drugimi – tudi z mrtvimi. Manca večkrat reče, da živimo na avtobusu prednikov … skratka, ne zmanjka tem za razmišljanje.
Rada padem v ritem dihanja in notranjega monologa – to je dobro za moje ravnovesje, ni pa najboljše za pisanje – priznam, da dolgovezim. A ne znam pisati hitreje, kot mislim, ne znam pisati, ne da bi premišljevala. Ničesar ne vem, vse se mi samo dozdeva, da je tako, kakor se mi pač v danem trenutku in v danih okoliščinah kaže. Se mi kaže prav, v pravi luči, nepokvečeno? Kako naj vem? Resnica se nenehno dogaja, a samo čas jo izčisti. Pogled nazaj, samospraševanje. Pisanje je dogajanje. Pisanje je poskus razjasnjevanja trenutka od trenutka do trenutka.
Prebrala sem novi roman Toneta Peršaka – o strašno žalostnem otroštvu dečka, rojenega po drugi svetovni vojni v revnih Slovenskih goricah. Ženska samohranilka, dekla pri kmetih, dninarka, ki živi v najetih čumnatah brez podnic, pripetih na hlev. Otrok doživlja ponižanja v šoli in doma. Je žrtev materinih čustvenih nihanj in izpadov. Nenehne selitve, nenehna podhranjenost, neizčustvovanost. Pa vendar tudi spomin na drobceno prijaznost deklice, ki ga stisne k sebi…
Vinko Möderndorfer je napisal in režiral igro Jaz Batman, ki jo to sezono uprizarjajo v Prešernovem gledališču v Kranju – spet otroci, ki jih nerazumevajočnost in zloraba odraslih prisili, da postanejo nasilni, da potencirajo vse najslabše, kar so prevzeli od odraslih. Od nekje iz ozadja prihaja v njihovo zavest občutek, da je vse, kar je tako narobe, morda možno obrniti na prav. Zaslutijo ljubezen in prijateljstvo. A so izigrani. V tej igri se ne zmorejo postaviti na noge, vsi so zavoženi, vsak po svoje skrene na stranpot. Odrasli so osmešeni, osramočeni. Kot gledalka sem bila pretresena, bala sem priznati sama sebi, da sem tudi jaz zagrešila marsikatero brezbrižnost, gluhost do otroka v stiski. Pa ne gre le za otroke, seveda. Vsak naj bi z vsakim človekom ravnal človeško. In ne morem reči, da sem to vselej zmogla.
To je igra, ki bi jo marsikomu priporočala, vsakomur pravzaprav, ki dela z otroki, ki ima otroke, ali pa otroku, ki je v stiski, in otroku, ki sam ni v stiski, a opaža stisko sovrstnikov in je ne razume… a to je igra, ki jo mora vsak sam najti, najti trenutek, ko bo sposoben pogledati resnici v oči in reči bobu bob. To pa je nekaj najtežjega. Zato so preproge, zato so zavese, zato so skrivalnice vseh vrst, laži, zahrbtne in prosojne.
Naj zaključim z nečim svetlim. Najbolj prijetno mi je bilo na otvoritvi razstave o delu in življenju Urbana Kodra, glasbenika čezslovenskega kalibra (NUK). Bilo nas je toliko, da smo se tlačili. Delila sem si stol z Milico, kakor dve sošolki sva se stiskali – obe sva vdovi, obe sva bili potrebni objema in sva se obdarovali. Urban je povedal, da je njegov dedek prišel k slugi, ki je stanoval v neki čumnati nekje na dvorišču. Zakaj pa spiš gol, ga je vprašal. Ah, saj ne bo nikogar, je ta odgovoril. Zakaj pa potem spiš s klobukom na glavi, je vprašal Urbanov ded. Za vsak slučaj, če kdo vendarle pride, je odgovoril sluga. Tako sladko sproščeno se že dolgo nisem zasmejala.
Bila pa sem tudi odrezava. Nekdo je povedal neokusen vic. Ta je pa visokokaloričen, sem rekla. Končno! Postajam duhovita! Mogoče bom na stara leta le napisala komedijo in popevko.
Pa srečno Novo leto! Nikomur ne želim niš slabega, nikogar ne sovražim. To je pa že kar nekaj.
