Nekoč pred davnimi časi,
ko so vedeževalci še prebivali v vsaki vasi,
živel je čuden, že precej star možic,
ki z neznanskim veseljem opravljal svoj je poklic.
Vsak dan je v črni obleki na starem stolu sedel
in vse svoje misli v kroglo sredi mize uprte imel.
Ves čas so k njemu prihajali radovedni ljudje,
ki si svojo prihodnost vedeti žele.
Nekega dne ga na vratih preseneti dekle,
ki si želelo je nekaj posebnega, drugačnega …
Dejala mu je: »Dragi gospod,
želim si nekaj, za kar bi še dolgo vedel ves moj rod.
Nekateri ljudje temu pravijo nemogoče,
toda verjamem, da je mogoče.
Veste, umreti si ne želim,
kljub temu da vsak dan bliže smrtni postelji stojim.
Vem, da mi boste svetovali,
kar le najbolje boste znali.«
Možic se je nad željo dekleta strašno začudil,
saj ni vedel, kaj bi ji lahko ponudil.
Kmalu se je zazrl v svojo okroglo reč,
toda jasno mu ni bilo nič več.
Dekle je obupano vanj strmelo,
oči na pecljih je imelo.
Naenkrat pa se zgodi,
v sobo skozi okno čuden duh pridrvi.
Dekle in možic sta se čudila,
komaj sta čakala, kaj bosta dobila.
Duh se jima prijazno nasmeji in s krepkimi besedami veli:
»Živita le za dobre stvari,
za dobro drugih ljudi.
Vsak trenutek življenja polnita z radostjo
in ne delajta s preveliko hitrostjo.
Čas za vaju naj se ustavi le ob resnih stvareh,
lepih dogodkih in iskrenih ljudeh.
Ob tej čaši nesmrtnosti naj vsak izmed vaju postoji
ter si s tem neumrljivost pridobi!«
