ČLOVEK – VSEMOGOČNI BLEBETAČ
»Franci, teci!«
»Kaj pa je?«
»Hrupnik Strupnik je zopet tu! Beži!« (Nekaj trenutkov po begu, mučnem pedanju.)
»Ti si nor! Hitiš, kakor da gori za teboj! Hočeš, da bom ob vse ščetine? Pa saj sva le navadna deževnika!« je sopihajoče končno izdavil Franci.
»Bi raje umiral v hudih mukah, ko bi tvoje lepo rožnato telo razjedala nekakšna smrdeča tekočina?« se je jezil Toni.
»Ne,« je skesano odgovoril Franci, »vendar veš, da imam kakšen gramček več kot ti in da zato ne morem teči tako hitro.«
»No, lepo, da priznaš. Še nekajkrat te bom spravil v takšen dir in tvoje odvečno salo bo za vselej izginilo,« je ironično pripomnil Toni.
»Zakaj si nesramen? Tako te bom ugriznil, da bo joj,« je srepo povedal Franci.
»Ah, daj no. Temu se reče bratska ljubezen. Saj si v redu. Ob tebi mi ni nikoli mraz.«
»Še kaj takega pristavi, pa te tako brcnem v rit, da se tri dni ne boš pobral! Boš videl potem gramčke!« je grozil Franci.
»No, že prav, že prav. Pojdiva sedaj domov, da domače obvestiva o nedopustnih dejanjih, ki se zopet godijo nad našimi rovi.« (Počasi sta odpedala domov in se med potjo še nekajkrat sprla.)
»Živijo, mami!« sta istočasno pozdravila.
»Zopet je tukaj Hrupnik Strupnik,« je hitel Franci.
»Temu se pravi traktor z atomizerjem,« ga je podučil oče.
»No, kakor koli že, kaj bomo naredili?« je zanimalo Francija.
»Na žalost nimamo kaj,« je iz kota sobe prišel prijeten babičin glas.
»Zakaj pa?« je začudeno vprašal Toni.
»Pridita sem,« ju je povabila babica, »povedala vama bom žalostno, vendar še kako resnično zgodbo.«
»Z veseljem te bova poslušala,« sta takoj pristala.
Babica je po požirku čaja tiho začela: »Nekoč, ko je bila moja babica še mlada, so naši predniki živeli nekaj dni pedanja proč od tu. Tam je bila zemlja odlična. Ravno prav vlažna, rahla in hranljiva. Večkrat so z družino pokukali tudi na plano, kjer so preživeli ure in ure. Tam je bilo ogromno izvrstnih odpadlih listov, teh ali onih ostankov in prav nobenemu se nikoli ni mudilo domov. Tako so živeli nekaj let. Nekega dne pa je po zemlji – medtem ko so ravno uživali v svojem kosilu – prihrumela velika pošast, ki je na mah poteptala celo babičino družino. Babica je bila nekoliko vstran in to jo je rešilo. Pretresena ob smrti vseh svojih domačih, je solzava odšla v domači rov. Nikogar več ni bilo. Odpravila se je proti vzhodu in vztrajno kopala nove rove, dan za dnem. Nekega dne je v velikem veselju srečala dedkovo družino. Pripovedovala jim je o nesreči in sprejeli so jo medse kakor novorojenega otroka. Večkrat so še poslušali neznano hrumenje nad seboj in se bali za svoja življenja. Umikali so se v smeri, ki se jim je zdela tisti trenutek najprimernejša, da bi se le znebili tega nemogočega hrumenja. Na plano niso več hodili – preveč jih je bilo strah. Navadili so se živeti samo v svojih rovih pod zemljo in navadili so se celo hrumenja, ki je vsake toliko prihajalo od zgoraj. Čez čas so spoznali, da vse skupaj le ni tako hudo. Človek, velika žival, ki živi zunaj, na zemlji, se je odločil obdelovati svoja polja in vrtove s pomočjo različne mehanizacije (traktor, multikultivator, mulčer …). Zemlji je tako storil veliko dobrega in v življenje deževnikov je vnesel sprejemljive spremembe. Nato pa se je začelo dogajati nekaj veliko hujšega.
Kmalu potem, ko sta se babica in dedek poročila, je začela skozi zemljo pronicati neznana smrdeča tekočina, ki je ubila slehernega, ki je prišel v stik z njo. Ta se je imenovala škropivo. Bilo je zelo zahrbtno, kajti nikoli nisi vedel, kdaj bo začelo kapljati s stropa rova ali pa pridrlo kar naravnost po njem. Dedek in babica sta se torej vedno bolj umikala proti vzhodu, kjer sta upala, da bosta varnejša. Varnosti pa na žalost nista nikoli dosegla in tako ostaja tudi danes. Človek brezglavo rovari po zemlji in zanima ga le profit. V želji po večjem zaslužku, ki ga dobi s prodajo pridelkov, zastruplja svoj planet, ta pa mu povrača s številnimi stiskami, celo katastrofami.
»Človek je zloben!« jo je prekinil Franci.
»Ne vem, če je res, Franci. Pusti se zapeljati denarju, preveč govori in premalo ukrepa,« je svoje mnenje izrazila babica.
»Kdaj pa se bo zavedel, da uničuje planet in življenje na njem?« je jokavo vprašal Toni.
»Mislim, da odgovor pozna sam,« je pogovor zaključila babica.
Marjana Lapajne
Del natečaja, objavljenega na naši strani.
