Med pospravljanjem sem našla 20 let staro čokolado. Prav nič ji ni manjkalo. Sladkorja ne zmore požreti noben zob časa. Tudi meni ne. Zato sem potrpežljivo (pre)čakala celo (pre)dolgo leto, da sem se končno lahko zrinila pred veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega in se po pasje mrzlem dnevu razveselila dejstva, da so nekateri še vedno za vroče.
Predstava je unikum. Domiselna, inteligentna, režisersko in dramaturško dovršena, scenografsko in kostumografsko polikana, pa še zabavna po vrhu. Ne, predvsem in najprej zabavna. Potrjeno. Sugar – Nekateri so za vroče je postala žlahtna komedija po izboru občinstva, Uroš Smolej pa je z vlogo Daphne postal žlahtni komedijant. V njej izstopa in s svojo odličnostjo meče senco na povprečno Sugar (Jana Zupančič), ki ji manjka energetski naboj seksipilne figure, ter Gregorja Grudna, ki je veliko boljši igralec kot pevec. Med ostalimi akterji izstopa Domen Valič s perfektno odigrano tretjerazredno vlogo postreščka, v katero se je vzorno vživel in jo temu primerno tudi odigral.
Nekateri so za vroče je stara stvar. Najprej je bil film. Po mnenju nekaterih najbolj smešen vseh časov. Leta 1959 ga je režiral znameniti Billy Wilder (po rodu Avstrijec, če je sploh vredno omenjati, saj je vse v življenju ustvaril v Ameriki, kamor se je kot poljski Žid preselil v Hitlerjevem času). Mjuzikli, kot velike uspešnice newyorškega Broadwaya in londonskega West Enda, v glavnem pristanejo na filmskem platnu. Obratno pa se je zgodilo s filmom Sugar. Glasbena predstava, ki jo je navdihnil Wilderjev film, je nastala 13 let po njem. Glavno vlogo je odigrala Marylin Monroe, ki je odpela tudi zelo znano pesem Želim, da bi ljubil me (I Wanna Be Loved By You). Te v izvirnem mjuziklu ni, v MGL pa so jo dodali namesto nekaj izjemnih komičnih vložkov, ki jih bo pogrešal vsak poznavalec originalnega dela, a so se na žalost izgubili v prevodu.
Glasba je bila napisana posebej za mjuzikel. Vsebuje veliko čutne plesne melodike (tipa sving, džez). V Chicagu je džezovska atmosfera tako rekoč domača in bigbendovski svingovski stil odlično pričara vzdušje tridesetih let prejšnjega stoletja.
Predstava je kot stara sladkarija – ne glede na posledice je še vedno vredna greha.
