Egipt (3000–500 l. pr. n. š.)

0
152

Stari Egipt je bil na zelo visoki kulturni stopnji. Ko pomislimo na Egipt, vidimo piramide, ki so izraz trdnosti in popolnosti. Egipčani so bili izredni arhitekti, kiparji in slikarji. Ukvarjali so se tudi s književnostjo, plesom in z glasbo.

O plesu je precej podatkov v hieroglifih in poročilih starih pisateljev, kot so: Diodor, Platon in Plutarh. Navajajo, da so v tej deželi ob različnih svečanostih uprizarjali sijajne virtuozne plese. Egipčani so bili izjemni astronomi, s pomočjo računanja so vedeli, kdaj bo sončni in lunin mrk; razvil se je tudi poseben astronomski ples.

V razkošnih templjih so imeli šole za duhovnike in tempeljske plesalke; na ohranjenih risbah vidimo plesne poze plesalk in plesalcev in tudi akrobatske elemente, ki so se tu brez dvoma razvili v umetniško formo, vendar še vedno na območju magije in ne samo telesne dejavnosti.


Iz te slike je razvidno, da ni bila golota pri Egipčanih nikakršen tabu. Za nastopanje so imeli kostume, vendar so jih zelo omejili, da niso omejevali plesalcev pri gibanju. Občudovali so lepoto giba. Nekakšno krilo je bilo zavezano med nogami, imenuje se ledveni predpasnik. Med nogami ima velik razpon. Tkanina, iz katere so izdelovali to oblačilo, je bil bombaž. Bila je večbarvna ter zelo lepo poslikana. Opazimo tudi nakit, ki pa ni bogat – malce večje okrogle uhane v zlati barvi.

Egipčanski bog plesa je bil pritlikavi Bes. Mit pripoveduje, da je rešil s plesom sonce, ko je bilo v veliki nevarnosti.

Na dvoru so vladarja in dvorjane zabavali plesalci, ki so bili sužnji. Plesalci so bili iz tujih dežel, najbolj priljubljeni so bili Pigmejci. Plesali so za zabavo, pa tudi v religiozne namene.


Pri plesalkah se hlačke še zmanjšajo, ženske še vedno nimajo pokritega gornjega dela telesa. Pojavi se več nakita (zapestnice na rokah, naglavni okras). Ker se pojavi naglavni okras, lahko sklepamo, da se tudi plesi umirijo, sicer pade okras z glave. Ženske plesalke imajo tudi značilen egipčanski ovratnik, okrašen z dragimi kamni. Plesalke imajo v znak spoštovanja vedno razpuščene lase, faraoni in svečeniki pa pokrite lase (ali pa so jih odstranili). V Egiptu poraščenost ni bila lepotni ideal.

Poleg plesalk pa opazimo dva glasbenika in pevki. So občutno bolj oblečeni kot plesalke in imajo tudi spete in pokrite lase. Pri pevkah opazimo nakit, velike okrogle uhane. Oblečene so v obleko kalaziris, pevci imajo ledveni predpasnik šenti. Razvidno pa je tudi, da imajo osebe zelo močno poudarjene oči s črno barvo.

Oblačilna moda pa se je pri Egipčanih spreminjala od starega do novega kraljestva, razvoj tekstilnih materialov je zelo napredoval. Poznali so volnene, bombažne ter svilene tkanine, ki so jih obdelovali do najfinejših kvalitet, in tudi barva jim ni bila tuja, vzorci so vsebovali vedno več barv.

V starem kraljestvu je bilo osnovno moško oblačilo kratek bombažni ali laneni predpasnik šenti, ovit okoli bokov in prepasan s pasom na zanko. Ženske so nosile ozko, do gležnjev segajoče krilo z eno ali dvema naramnicama, lahko je segalo do pazduhe ali pa razkrivalo prsi. Lase so moški in ženske imeli najprej pristrižene na paža, kasneje sta oba spola podaljšala lase in jih razdelila s prečko. Okoli l. 2000 pr. n. š. so se pojavile lasulje.

V obdobju srednjega kraljestva so moški nosili po več šentijev hkrati, število šentijev je označevalo družbeni sloj. V novem kraljestvu pa so se pojavila krojena in sešita oblačila, opazen je močan vpliv Azije. Faraona so običajno gladko obrili in mu privezali umetno brado. Na obriti glavi so nosili klaft, ki je izza ušes padal na ramena.

Veliko praznovanje, pri katerem so uprizarjali smrt in vstajenje boga Ozirisa, so izvajali skoraj tri tisoč let. To je prvi primer, ko se združi profani in sakralni ples. Plesali so vsi, celo sužnji ter preprosto ljudstvo, in ne le svečeniki. Ples se je razvil v nekakšno mitološko dramo.

Glasbene melodije so bile točno določene. Svečeniki so bili tisti, ki so določali, kaj je primerno in kaj ni. Egipčani so imeli veliko različnih instrumentov: harfe, lutnje, različne piščali in rogove.

Okoli leta 1500 pr. n. š. se je razvoj egiptovskega plesa končal in začelo se je novo poglavje plesa z vplivom, ki je prihajal iz osvojenih azijskih dežel.

Če so prej tudi ženski plesi kazali strogost in široke gibe z moškimi primesmi, je ples postal povsem ženski, razvil se je ženski slog. To je erotični ples, mehak in zaobljen, izvajale so ga trebušne plesalke; imenovali so jih tudi almeje in gavaze.