Znanilci zime

0
124

Sprehajajoč se po centru Splita mi znani vonj nežno podraži nosnice. Sive celice se v trenutku aktivirajo, brskajoč po datoteki vonjev, dokler ga ne prepoznajo – vonj sveže pečenih maronov, ovitih v časopisni papir. Vonj, ki oznanja zimske dni, plešoče snežinke, ki so prava redkost tega pejsaža. Spominjam se prvega snega v Splitu. Dotlej sem si sliko pobeljenega najlepšega mesta na svetu, kakor mu pravijo Dalmatinci, lahko le vizualizirala.

 

Pa vendarle je tistega jutra vse nas presenetila, sicer ne predebela, vendar ravno pravšnja, snežna odeja, ki je s svojim perjem prekrila mesto. Presenetila je tako voznike, ki zaradi letnih gum niso bili vešči vožnje, kakor lastnike dolgo pozabljenih fotoaparatov, na katerih se je leta nabiral prah, čakajoč priložnost, da zapečatijo ta posebno dojmljivi, magičen trenutek, vedoč, da bo kmalu splahnel. Blišč fotoaparatov je zasenčil celo belino snega. In šolarji, ki so kot raketa skočili iz postelje, prilepili nosove na zarošeno okno, si mencali oči ter se s široko odprtimi usti čudili, čudili osupljivi belini. Če bi bilo potrebno postaviti rekord v odhodu v šolo, so ga takrat prav gotovo vsi prekosili.

 

Pouk v šolah je bil na moje veliko presenečenje zaradi »izrednih« razmer odpovedan, saj je marsikatera učiteljica bila zaposlena s čiščenjem le nekaj centimetrskega snega iz jeklenega konjička, medtem ko je ravnatelj skozi steklena vrata nemo opazoval valček snežink. En, dva, tri – en ,dva, tri. In ker je v Dalmaciji pravilo, da se nikomur ni potrebno nikamor muditi, saj je dokazano, da stres vpliva na zdravje in kvaliteto življenja, so meni nič, tebi nič šolska vrata ostala zaprta, seveda na veselje vseh malih in velikih nadebudnežev.

 

Sunek burje me zbistri in odpihne vonj kostanjev. Prihaja, prihaja zima! Glava se avtomatsko povleče med ramena, topli dah se usmeri v zgornji del prsnega koša, palec objame v pest skrčene prste, hoja se pospeši. Če le ni potrebno in ne lije kot iz škafa, ne odpiraj dežnika. Prejšnjo zimo sem zaradi svojega neznanja tašči v štirinajstih dneh zlomila kar 3 dežnike, enkrat zaradi burje , drugič zaradi juga, ki piha tako nepredvidljivo, da verjetno tudi Danny-ju ne bi uspelo predvideti njegovega sunka.

Če bi mi še nekaj mesecev nazaj ponudili dve pesti, v katerih bi bila v eni burja, v drugi jugo, bi se kljub mojemu večnemu tehtanju ne nazadnje odločila za slednjo, samo zaradi topline, ki jo prinaša, saj se z burjo, ki se kot britev vreže v kosti, ni mogoče boriti. Obleči se slojevito – ne pomaga dovolj! Tudi nasvet, ki ga je z menoj podelila znanka iz Slovenije, mi ni prizanesel. No, mogoče že za kakšno sekundo ali dve. »Sprosti svoje telo, ki se krčevito bori z mrazom, plitko dihanje zamenjaj z globokim vdihom, prepusti se in telo bo oblila nepričakovana toplota.« Že, že,vendar kdo lahko ostane tako dolgo osredotočen na to »blaženo« stanje.

 

Vsako leto me on tolaži in vliva upanje: »Še malo pa bo plinovod prispel do Splita. Evo, je že v Zadru, še malo pa bo v Šibeniku. Sedaj pa čisto zares, leta 2011 bo zagotovo v Splitu – centralno ogrevanje!« Ker se mi zdi, da se tu datumi vedno pomikajo, takrat ko se približujejo, Zadar pa se zdi kot oddaljena Rusija, se priključim masi ter začenjam verjeti v blagodejni učinek burje ter se ji skušam, čeprav še vedno upirajoč, tokrat le z dvema okončinama, prepustiti in razumeti njeno dobrobit.

 

»Aj lipo moja!« vzklikne prodajalec kostanjev za menoj. »Za tebe so samo po 10 kun!« Sramežljivo vzamem vrečko še vročih maronov, se zazrem proti Zadru in odštevam dneve do leta 2011.