Se kdaj sprašujete kaj je duša? Ali jo lahko sploh opišemo z besedami? Ali duša zares definira naša čustva in pogojuje zavest in naša hotenja? Polno vprašanj na katera znanost nima prepričljivega odgovora.
Dušo pa seveda občutimo in marsikdaj zaznamo tudi kakšna je duša drugih ljudi, saj znajo duše med seboj komunicirati in se prepoznavati. Če srečate človeka, ki vam želi slabo, vam bo vaša duša to povedala in celo zagnala paniko, da se boste naježili in od takega človeka oddaljili. Če pa srečate sorodno dušo, se vaša duša od nje kar ne bo mogla odtrgati in bo potem še dolgo časa veselo odzvanjala v vašem srcu. Duša pa ima tudi vest: pohvali vas, kadar naredite kaj dobrega ali pa vas kara, kadar naredite kaj slabega. Tako duša vpliva na razum in dejanja človeka, ga vodi, usmerja in se s človekom pregovarja.
Resnična zgodba – moja duša me korigira
Povedala vam bom zgodbo, kako me je nekoč moja duša korigirala, ko sem dobila denar, ki ga ne bi smela dobiti.
Dogodilo se je v tistem času, ko sem se zavedala, da imam zaradi svoje obsmrtne izkušnje neke dodatne sposobnosti. Ko sem bila še otrok, sem se skoraj utopila v Malem grabnu. Bila sem na robu smrti, saj sem že začela potovati skozi tunel nepopisljive svetlobe in glasbe. Rešili so me z umetnim dihanjem. Ta dogodek me je v bistvu spremenil. Danes je znano, da pusti vsaka taka izkušnja na človeku posledice – odraža se v njegovi psihi, občutenju in jasnovidnosti – skratka spremeni ga za vedno. Posledice so se odrazile tudi na meni. Ko sem okrog 20. leta starosti ugotovila, da imam poudarjeno intuicijo in telepatske in še druge sposobnosti, sem začela malo eksperimentirati. Tako sem na ustnih izpitih profesorjem sugerirala vprašanja, carinikom, da nimam nič za prijavit in podobno.
Ko sem šla v službo, sem kot začetnik imela majhno plačo. Ker sem se rada lepo oblačila, mi je včasih ostalo premalo za hrano in sobo, ki sem jo imela v najemu. Pomagala sem si na najrazličnejše načine: kupovala sem srečke in vedno zadela kaj malega, napisala sem kakšno humoresko in opravljala tajniška dela za takratni Klub mladih.
Nekoč sem denar, ki mi je manjkal dobila kar v trgovini. Tedaj sem stanovala v mestu in popoldan sem šla v živilsko trgovino. Kupila sem dve žemlji in tetrapak jogurta. Plačala sem z bankovcem za 500 dinarjev. Ko mi je prodajalka vračala denar, sem ji močno sugerirala, da mi je vrnila toliko denarja, kot bi ji dala bankovec za 5.000 dinarjev. Denar sem spravila v denarnico in odšla.
Že po poti me je moja duša opozarjala, da nisem naredila prav. Prišla sem domov, a pritisk moje duše se je še stopnjeval: oglasila se je vest, ki je neizprosno pritisnila name, tako da sem se počutila krivo in neprijetno.
Sklenila sem, da grem nazaj in vrnem denar. Bilo je tik pred zapiranjem trgovine in prodajalka je že delala obračun in bila vidno vznemirjena, ker se ji blagajna ni ujemala. Povedala sem ji zakaj sem prišla. Povedala sem, da mi je vrnila preveč denarja. Vidno si je oddahnila in rekla, da so še pošteni ljudje na svetu ter se mi iskreno zahvaljevala.
Čeprav sem na koncu vse uredila po vesti svoje duše in naredila prav, sem se vseeno počutila zaradi eksperimenta krivo in bilo me je sram.
Tisti teden se mi je potem še dvakrat zgodilo, da so mi ljudje hoteli vrniti več denarja kot je bilo treba (še vedno sem razmišljala kako bi prišla do denarja), vendar sem takoj povedala, da mi vračajo preveč denarja.
No, manjkajoči denar sem potem zaslužila s humoresko, ki sem jo objavila v Pavlihi. Tedaj so bili honorarji dobri, izplačilni roki pa kratki. Danes, ko silijo novinarje v prekarna dela, si tega niti ne znamo predstavljati!
