Čudna stvar – to življenje. Igra svojo glasbo, ti pa plešeš to melodijo. In čutiš vsak zvok, vsako noto. Tudi sreča odzvanja v hitrem, poskočnem tempu. Če pa življenje zaigra z žalostnim tonom in nam odvzame zvoke serenade, romance in sonate, nam še vedno ostanejo mnoge poti za hitra stopala.
Okoli nas je vedno veliko ljudi. Tudi brez njih ne moremo živeti. Oni so note našega življenja, naša glasba torej. Prav neverjetno je, koliko in kaj vse lahko nevede naredi za nas en sam človek! Iz glasbe ne moreš odstraniti not, pa tudi besed ne. Oboje je pomembno. Torej je zavoljo vsakega človeka v našem življenju na nek način z njim zaznamovano naše življenje. In tako nastaja celota, povezanost. Vse note, brez izjeme, so nujne in pomembne. Vse so enako pomembne za celoto, a to ne pomeni, da so vse enake. Sploh ne. So pa vse nujno potrebne, da glasba sploh zadoni. Vsako človeško bitje ima svoje sobitje, ki predstavlja njegovo polovico. In tako se zlijeta v simfonijo.
Včasih se zgodi, da pa simfonije preprosto – ni. Takrat se nam zdi, da je ves svet zoper nas. A ko je simfonija, zaigramo in igramo z vsemi možnimi ključi, reprizo, celo pauzami. Dovolj je en sam človek, da se počutimo bolje in da smo srečni. Tedaj celo pianino postane klavir. In četudi še vedno nismo povsem izpolnjeni v blagih niansah sreče, to sploh ni pomembno. Dovolj je, da vidimo in slišimo svojo lastno glasbo, ki nas osrečuje.
Nastja Terenja, OŠ FLV Slivnica
(mentorici Sonja Votolen, Petra Trstenjak)
