Eno najlepših poletij! Izčrtam politiko, naravne grozote, nekaj osebnih razočaranj, nekaj zoprnosti, ki se jim nisem mogla izogniti. Podčrtam veselje, ki me navdaja ob delu, ko sem v NUK-u ali ko kaj barvam, ko počasi pletem pulover, ki bo gotov za zimo leta 2014, nič prej, žal, delam s tenko nitko in še debela sem, pa veselje, ko se peljem s kolesom proti Lavrici k Ujlakovim na štrudel iz letošnjih, še kislih jabolk ali na bučke z ajdovo kašo, ko pomagam pobirati krompir in točiti med in pasti kokoši, ko zazibam nove otročičke v moji družini, vnuke sestre in brata in bratrancev po očetovi strani, pa ko kolovratim po Ljubljani z nečakinjama Evo in Nežo in nečakom Borom, ki mi približujejo raznobarvni svet najstnikov, ko klepetam s kakšno deklico, ki se ji tresejo kodrčki, ko odkriva prve besede, ko obsedim pri Ivanki ali s Krištofom, ko sem na zajtrku pri ljubljanski Mariji ali na polnjenih paprikah pri kočevski Mariji, ko se peljeva z Manco in se izgubiva in si dava duška, ko preklinjava tiste, ki nelogično označujejo križišča, ali pa se zibam v naslonjaču pri Ladeji, ko praznuje rojstni dan in sem obdana z njenimi prelepimi mladimi prijatelji in otroki. Ali pa, ko se z Natašo, prijateljico, ki sem ji pobarvala vrata, odpraviva peš iz Kosez v Škofjo Loko – 8 ur čez drn in strn – mislila sem na Groharja iz romana Macesen, ki ga je napisal Janez Kajzer. Film Histerija! Koncerti in ulično gledališče. Obiski iz Francije. Ure miru in čudenja in spokojne avanture v NUK-u. Vse to in še tisoč drugih reči sestavlja čudovito letošnje poletje.
Bila sem v hribih. Hodila sem nad Bohinjskim jezerom v smeri urinega kazalca. Začela sem v ponedeljek pri žičnici v Bohinju, končala pa v soboto v Ribčevem lazu, v jezeru, ki je bilo potem še cel teden obsijano s soncem.
Zgubila sem se. Markacija je bila pri tleh, prekrita z vejo in za ovinkom. Izbrala sem napačno smer, kar sem videla šele nekaj ur kasneje, ko sem se vračala po isti poti. Po soncu sodeč sem vedela, da hodim v napačno smer, a pričakovala sem razcep. Kar počes proti koči pod Komno ni bilo mogoče sestopiti. Odtavala sem v grobo melišče pod Podrto goro, ki je bilo sicer markirano, a je vodilo v Tolmin, ne na Spodnjo Komno. Na vrhu prelaza med Kukom in Podrto goro mi ni preostalo drugega, kakor da sem se vrnila po istem melišču. Kuk je bil previsok, počez pa ni bilo mogoče iti. Oblačilo se je. Temnilo se je že. Bilo me je kar malo strah.
Doživela sem razburkano gladino jezera, voda je pljuskala, kakor če bi bila morje. V sedlih ob gori Kuk in naslednji dan ob vznožju Bogatina sem videla Tolmin in Sočo in morje. Pod prelazom Bogatin na poti od koče pri Komni proti Komenskemu jezeru, na bohinjski strani in na samem sedlu, so ohranjeni temelji barak, ki so jih postavili v času prve svetovne vojne. Čisto v kotu! Do sem gor so že leta 1916 speljali žičnico iz Bohinja. Tu so imeli skladišča, bolnišnico, kuhinjo, barake za vojake. Tu je bilo na stotine vojakov, konj, mul. Mraz, vročina, slaba obleka. Brala sem pisma iz bojišč v Besarabiji. Ni dolgo tega, ko sem bila v muzeju prve svetovne vojne v Kobaridu. Slike so se povezale. Bila sem presunjena.
Pomislila sem, da je zdaj čas, ko lahko razmišljamo o 1. svetovni vojni z relativno čisto glavo, o 2. svetovni vojni pa še ne moremo. To mi daje upanje, da bojo zgodovinarji (in politiki – če jih bomo še imeli!) leta 2041 lahko začeli mirno razpravljati o partizanih in domobrancih. Meni je jasno samo to, da vsi partizani niso bili komunisti in da vsi domobranci niso bili fašisti. V Bohinjski Bistrici sem opazila, da sta dva spomenika žrtvam 2. svetovne vojne. Na enem piše, da je spomenik borcem za osvoboditev, na drugem pa, da so borci padli za revolucijo. 1941 – 45. Po letu 1945 je bilo še veliko žrtev, ki jih tudi ni mogoče napisati na skupni seznam. Videla sem spomenike žrtvam komunističnega nasilja. Nisem videla spomenikov žrtev domobranskega nasilja. Potuhnjeni ovaduhi še niso sprejeli nobene krivde. V tem vidim nemožnost sprave. Zato pa še ne pravim, da naj bi se vse skupaj zapečatilo ali celo zanikalo.
V 1. svetovni vojni (Angleži jo imenujejo The Great War) so bili Slovenci v dveh vojskah – v italijanski in avstroogrski. Prav tam, na sedlu, kjer sem počivala, so streljali drug v drugega. Vsi so padli "na domačih tleh". Kaj pa so delali vojaki slovenskega rodu na turški ali ruski fronti? Isto kot mobiliziranci v 2. svetovni vojni bodisi v Abesiniji ali pred Stalingradom. Ali imamo spomenike slovenskih žrtev 1. in 2. svetovne vojne v teh oddaljenih deželah? Ali naši veleposlaniki prihajajo na počastitev padlih v deželah, kjer službujejo? Ali sploh kdo ve, kje vse so kosti slovenskih vojakov? Ruska kapela pod vršičem se je ohranila po čudežnem naključju. Zanjo je skrbel gradbenik, gospod Slavec, potem njegov sin, dokler se ni zbudilo društvo rusko-slovenskega prijateljstva. Kaj bi o takem društvu rekli v času Titovega prepira s Stalinom? In kako so v tem društvu jadrali v času raznih ruskih predsednikov do padca berlinskega zidu? Koliko je to društvo sploh staro?
Ne glede na vse to, res je, da se ob Ruski kapelici vsako leto zberejo politiki in cerkveni dostojanstveniki – ruski in slovenski, upam, da tudi katoliški. Sprašujem, kdo se zbere ob kostnicah Slovencev, ki so padli v 1. svetovni vojni na tujih tleh. Tudi iz tistih časov ni družine, ki ne bi izgubila svojca.
Triglavska jezera. Od otroštva sem želela videti to krasoto. Največje, ki mu menda pravijo Ledvička, je bilo veličastno, druga, manjša, pa so to poletje precej plitka. Tudi ledenikov ni. A vseeno lepo, seveda. Gams, zleknjen na previsu, kraljevsko miren. Svizec, lepo rejen, debelo kosmat, ljubek, ko sede na zadnjico in se ozira na vse strani. Naslonila sem se na nahrbtnik in strmela. Razigrane jate drobnih sivih hitrih ptičic, ki jim žal ne vem imena. Ob takih trenutkih vedno pomislim na Iztoka Geistra. On bi takoj vedel, kdo se spreletava med skalami. Našla sem pero. On bi vedel, čigavo. Marsikdo bi vedel. Ne vem imen živali in rastlin okrog sebe, tudi slik v cerkvah ne razbiram, ne poznam ljudskih legend … bilo bi še mogoče popraviti, a vem, da ne bom. Sram me je te malomarnosti.
Blazinice cvetočega maha in modrih zvončnic v razpokah skal. Planinke. Nežni beli cvetovi, podobni divjim vrtnicam ali maku. Ne poznam imen. V koči rečejo, da ne smejo kuhati čaja iz zelišč. Zaradi Evrope! Postrežejo gosto sladkan sadni čaj iz vrečke – ogabno.
Osamljeni borovci, skrotovičeni od vetra in teže snega. Razklani v nevihtah. Skale – iz vesolja vržene skulpture. Iz zemlje štrleči penisi, v tla razprte vagine. Ob večerih zvezde. Pogradi v kočah. Enkrat nevihta. Prisopla sem v kočo na Doliču okrog treh – ob osmih sem šla na pot z Zasavske koče nad Triglavskimi jezeri (pisalo je tri ure, pa se nisem obotavljala), naročila sem mleko in žgance, sedla v senco, ker je sonce žgalo, a so se privalili oblaki, preden sem odložila žlico. Ljudje so pritekli s Triglava, premočeni do kože.
Pisalo je, da je 3 ure do Triglava. Ne hvala. To bi pomenilo najmanj 6 ur. Neka ženska je rekla, da je bila sreča, da je bil tam nekdo z vrvjo, da je njenega odraslega sina potegnil do vrha. Hkrati pa je rekla, da je pot lahka. Kdo bo pa mene potegnil gor? Ni me zamikalo. Če vprašam, rečejo takoj tamle, pet minut. Jaz pa šele dvajset minut kasneje vidim kočo, do katere potem še eno uro hodim. Petnajst minut! Čas zgubi pomen.
Z bratom in svakinjo smo nekaj dni taborili v Bohinjski Bistrici, šotorišče Danica. Mimo teče reka, ki prihaja iz jezera, je topla in kristalna. Kamp je prijeten, ljudje tihi – razen ene noči, ko se je jih je nagnetlo skupaj kakšnih dvajset, ki so pač hoteli tuliti v zvezde. Šla sem jih prosit za manjšo dozo vpitja, potem pa so me ozmerjali, da sem hinavka. Nekdo drug se je pritožil v recepciji in so jih že slišali. Ne, ne jaz. Povedala sem jim v obraz, takoj ko je kazalo, da bojo pljusknili čez rob uvidevnosti do drugih. Zjutraj so zanikali razgrajaštvo.
Preselili smo se na drug konec ravnice in imeli spet ljubi mir. Izvedeli pa smo, da so naslednji večer izvedli dvakrat hujšo in dolgotrajnejšo kalitev nočnega miru. Kako so ljudje lahko tako neobzirni do drugih? A komu se lahko pritožiš ponoči? Recepcija je zaprta. Skušati se pogovarjati s pijanimi objestneži pa je tako, kakor če bi tiščal napihnjen balon skozi ključavnico. Pa še pretepsti te znajo, neotesanci.
V hribih, med počitki, sem brala roman Vrata iz meglenega mesta Vitomila Zupana. Napisal ga je tik pred zaporom, leta 1948, objavljen pa je bil šele leta 1968. V spremni besedi Taras Kermauner govori o najbolj socialrealističnem delu tega pisatelja, a jaz socialrealizma nisem začutila. Postavlja se na stran narodnoosvobodilnega boja, seveda, saj se ga je polnosrčno udeležil, a ne piše s plašnicami na očeh. Zajema celoto, brez presejanja. Nikomur se ne prilizuje, nikogar ne zagovarja, nikogar ne obsoja. Dogajanje je postavljeno v ljubljansko predmestje nekaj let pred drugo svetovno vojno in na začetek okupacije, prve dni kaputulacije Jugoslavije – zmeda med prostovoljci, prve fašistične aretacije, prve komunistične likvidacije, odhodi v partizane, predvsem pa je prikazano vzdušje v tistem ključnem času, ko so se Slovenci odločali o tem, ali se bojo uprli okupatorju ali bodo sodelovali z njim. Zupan se oprime prav te tenke niti, kjer se vsak odloča sam po svoji vesti. Nekatere "junake" spremlja, da tako rečem, od otroštva do zrelosti in v njih zarisuje tiste poteze, ki so bile nakazane že zgodaj in so v ključnem trenutku pač prevladale. Deček, ki je bil potuhnjen, je kasneje ovajal Italijanom. Ampak gre za širši pogled: ljubljansko predmestje na južni strani, barje, obrtniki v stiku s kmetom in meščanom, življenje tistega časa, ki je bilo porinjeno na drug tir zaradi okupacije – ne le Ljubljane, temveč Evrope. Ne rečem "drugi" tir. nasprotno. Drug tir postane prvi.
"Kako malo je bogastvo, ki ga nosijo ohranjeni spomeniki propadlih kultur: podobe umirajočih ljudi in živali, bojev in bitk, stari grobovi, slavoloki v slavo zmag nad slabotnejšimi, umetna zavarovanja pred sosedi, spomeniki strahu pred bogovi, naravnimi silami, bogci in vragi, pobijanje živali, orožje, kamnita slava samosilnikom, ponižani zasužnjeni, pobiti sovražniki in zakoniti zločini. Kako malo je podob v slavo dela in spoznanja, v čast malega človeka, ki se je uprl mogočnemu nasilniku, črnemu psu, Dantejevemu Ditu s tribarvnim obrazom. Infermo groze odnosov med ljudmi, v praznino doneči klic prerokov lepote in dobrote, poetov in modrianov, to je bila dediščina najmlajše zemljin, razdelitev ljudi in bitij, grabežljivosti in brezpravnega trpljenja, ljudožersko cesarstvo. Zato je Evropa slabo vzgojena hči, a še otrok, ki blodi v noči. Za vsako nočjo pride jutro. Pride jutro in noč ni več resnična. (str. 266)"
Opisi Barja so nebeški!Zadnji dve desetletji se prevešajo in mešajo in premetavajo v levo ali desno leva in desna in vmesna in približna in ohlapna in pišmevuhovska stališča glede zvezd in imen in spomenikov in državnih praznikov. Romani, kakršen je Vrata iz meglenega mesta, postavljajo temelje razumevanja. Ne morem si misliti, da bi pisatelj, kakršen je bil Vitomil Zupan, o čemerkoli lagal. Samo brati je treba. To je pač lažje kakor pisati!
Nazaj grede sem se ustavila pri Mariji za Bežigradom. Ugledna četrt. Opazila sem moškega kakih 30 let, kako je prečkal travnik med dvema blokoma. Opazila sem drugega moškega, ki je stal pri vhodu bloka, kakor da bi čakal tega, ki mu je brzel nasproti. Ljubezenski sestanek dveh moških, me je prešinilo. Ozrla sem se. Pričakovala sem objem v poltemi. Ne, moški, ki se mu je mudilo čez travnik, je imel v roki bič ali dolg pas ali kaj takega. Usekal je drugega moškega. Slišala sem vihtenje biča, udarjal je tudi ob tla. Drugi moški je hropel. Stekla sem v blok. Poklicala sem policijo. Rekla sem, da nekdo tam in tam pretepa nekoga kot psa. Ne, psa ne bi tako tepel. Zakaj se tako reče? Nikogar ne bi tako tepel! Za očmi so se mi zvrstile podobe vaških psov na verigah – tako je to bilo še v mojem otroštvu. Tudi pri nas smo imeli majhnega psička na verigi. Cvilil je ponoči, ko so ga obiskovali sosoedovi spuščeni psi. Bilo je strašno. O tem nismo govorili. Delali smo se, da ne slišimo. Taka krutost! Tako kot zdaj na kmetih ne dajo mačke sterilizirati, ker je ceneje utopiti mladiče. Temu se reče: pospraviti gnezdo. Potem pa se mačka menda plazi s trebuhom po pesku, ker jo tako zelo bolijo seski. Krutost! Krutost! Zatekla sem se k Mariji.
Tri opice – ena si maši ušesa, druga ne govori, tretja si zatiska oči.
Pol ure kasneje so miličniki še iskali pretepača.
Bilo me je bolj strah kot na najbolj grobem melišču tik pred večerno nevihto.
