Etruščani naj bi prišli na Apeninski polotok iz Male Azije in od tam prinesli v arhitekturo lok in obok. Njihova umetnost je bila mešanica orientalskih elementov in močnega grškega vpliva. Grški deli oblačil so sestavljali tudi etruščansko nošo. Njihovi osnovni oblačili sta bili anatomsko oblikovana tunika ter pravokotno ali polkrožno oblikovano ogrinjalo tebena. Moška tunika je bila dolga ali kratka, tebena pa je postala predhodnica rimske toge. Tebeno so nosili na različne načine. Ženske so nosile dolgo okrašeno tuniko in bile so ogrnjene s tebeno, ki je bila podložena z drugo barvo. Nakit je bil graviran in zlat. Ženske so si spenjale lase v vozle in si jih pritrjevale s trakom na zatilje. Etruščani so imeli še eno posebnost, to je kljukasti orientalski čevelj. Na freski se vidi, da tudi etruščanski plesalci plešejo goli, predvsem moški, ki imajo bojno opremo, ščit in čelado. Ženska pa ima spodnji del telesa pokrit z dekorativnim kosom tkanine.
Sodeč po freskah na pokopališčih, so Etruščani zelo ljubili ples. Rimljani, ki so jih nadvladali, pa ne. Etruščanska kultura je bila ena od osnov, iz katere se je razvila rimska kultura.
2.1.8 Rim (l. 700 pr. n. š.– 476 n. š.)
Rimska mestna država se je v nekaj stoletjih razširila v imperij, ki so ga sestavljali Apeninski in Balkanski polotok s severno Afriko, Španijo, Francijo, Veliko Britanijo in Sirijo ter Bližnjim vzhodom. Tudi oblačila Rimljanov so imela grške prvine, le da so vanje vključili polkrog in obok, ki sta tudi značilna za rimsko arhitekturo. Osnovno oblačilo obeh spolov je tunika, ki so jo nosili preko lanenega predpasnika, stisnjenega v pasu. Preko tunike so nosili ogrinjala različnih oblik. Ženske so tunike povezale pod prsmi in jih s fibulami pritrdile na ramenih. V hladnih dneh pa so oblekle po dve tuniki. Iz vrhnje tunike se je kasneje razvila štola, ki je bila bogato okrašena, pojavili so se tudi rokavi in vlečke. Ogrinjalo je bilo močno drapirano in pravokotno krojeno, imenovalo se je pala. Ženske so nosile spodnje hlače, prsi pa so si prevezovale tako kot Grkinje.
Moška tunika je bila prepasana in je običajno segala do kolen. Sprva je bila brez rokavov, kasneje pa jih je imela. Tunika je bila v obliki T in se je imenovala dalmatika. Vrhnja oblačila so bila podobna grškemu klamisu, prav tako ogrinjalo lacerna, daljše škrlatno ogrinjalo paludamentum. Vojskovodje pa so nosili galski plašč s kapuco, palij.
Za oblačila so uporabljali bombaž, lan, volno in čisto svilo. Za oba spola je bilo značilno pretirano nošenje nakita: diademov, prstanov, amuletov in obročkov. Rimljani so se tudi pri oblikovanju las zgledovali pa grški modi; uporabljali so tudi lasulje in lasne vložke iz svetlih las. Moški so nosili krajše lase, počesane na čelo, razkrito čelo je veljalo za neestetsko. Telo in obraz so si negovali. Ženske so se ličile s kredo, z ogljem in rdečilom.
Preudarnim Rimljanom se je zdel ples neprimeren. Znan je stavek, ki ga je izrekel Cicero: »Nemo fere saltat sobrius. « (Skoraj nihče trezen ne pleše.) (Lit. vir. (16), str. 19). Cicero menda ni mogel plesati zaradi zdravstvenih problemov z nogami, zato je bil toliko večji nasprotnik plesa. V Rimu je postajal ples vedno bolj predstava za razvedrilo. Plesali so akrobatski plesalci in pojavila se je pantomima. Rimljani so pantomimo sprejemali z navdušenjem. Temelji na tem, da nekdo bere besedilo, igralec pa hoče razložiti besedilo.
Pri dolgotrajnih obedih pa so Rimljane razveseljevala s plesom mlada dekleta. Poseben sloves pri plesanju poltenih plesov so imel plesalke iz španskega Gadesa, imenovali so jih tudi lahkožive Gaditanke.
Rimska gledališča so se v marsičem razlikovala od grških. Zgrajena so bila na ravnih tleh in ne na griču, obdajal jih je visok zid, ki je bil pogosto bogato okrašen. Iz igre je dokončno izginil zbor in tudi orkestra je postala nepotrebna, uporabljali so jih predvsem za borbe živali in gladiatorjev.
V prvih stoletjih nove dobe so Rimljani zgradili veliko takih amfiteatrov po vsej Italiji, tudi v Španiji, Franciji in severnoafriških kolonijah. Imeli so vse mogoče izboljšave in okrasja, kot npr. zaveso, gledalci so imeli na razpolago senčnike … Vendar zaman, gledališče je bilo le prostor, v katerem je domovala umirajoča umetnost. Predstav, ki so jih tu igrali, še zdaleč ni mogoče primerjati z umetninami, ki so nastajale v preprostih lesenih gledališčih.
Glavne teme rimskih iger so bile kvantanje, opolzki mimi in farse, ki so opisovale predvsem pijanost, pohlep, prešuštvo in surove šale. V razkošnih akrobatskih točkah so nastopali pomanjkljivo oblečeni plesalci.
Gledališke igre, ponos Grčije, so v obdobju rimskega cesarstva izgubile prvotni pomen in postale vulgarna zabava rimskih množic. Rimljani so se učili igrati razne instrumente, predvsem liro. Sam cesar Neron je bil navdušen pevec in se je spremljal z liro.
