Čeprav je Eva Pogačnik začela trenirati pri petnajstih, je na prva tekmovanja šla šele pri dvaindvajsetih. Konec leta 1995 je v Anconi na tekmovanju v kategoriji Body Building Soft gladko zmagala. Čez osem mesecev je v Parizu nastopila na tekmovanju za Miss Universe in v srednji kategoriji zasedla drugo mesto, leto kasneje je nastopila v težki kategoriji in osvojila bron. Do leta 2000 je na najuglednejših tekmovanjih s precejšnjo lahkoto zasedala druga in tretja mesta. Manjkala ji je le še zmaga. Potem pa je počilo, dobesedno. Eva je utrpela zelo hudo prometno nesrečo, ki jo je za pet mesecev priklenila na invalidski voziček. Vendar je to ni ustavilo. Leta 2002 je postala Miss Universum v federaciji WPF. Istega leta je osvojila še drugo mesto na tekmovanju Profesional Gran Prix v Belgiji. Po osvojenem naslovu svetovne prvakinje, ki ji je, kot pravi, prinesel notranji mir, se je posvetila karieri osebne trenerke. Še vedno pa dela tudi na sebi, le da se zdaj udeležuje tekmovanj za Miss fitness. Tako je leta 2007 postala državna prvakinja Miss fitness Slovenija. V Italiji je leta 2007 in 2008 osvojila drugo mesto, prestižen naslov odprtega prvenstva za veliko nagrado Trofeo Due Torri. Zdaj se aktivno pripravlja na svoj zadnji nastop, ki bo leta 2012.
Najuspešnejša slovenska bodybuilderka je končala študij kineziologije. V Belgiji se je izobraževala za osebno trenerko in uspešno opravila mednarodni izpit za športno treniranje ter osebno trenerstvo. V to pa ne sodijo samo telesne vaje, Eva zelo veliko dela tudi na pravilni prehrani. »Gre za kombinacijo treningov in pravilne prehrane in sicer pisano na kožo vsakega posameznika. Poskušam najti formulo, ki jo lahko moj klient uporablja vse življenje.«
Ali lahko kdo k vam pride samo zaradi prehrane?
Seveda. Velikokrat se zgodi, da me pokličejo ljudje, ki se veliko gibajo, hodijo v hribe, kolesarijo, telovadijo, imajo trenerja, še vedno pa imajo preveliko telesno težo.
Zakaj?
Zaradi prehrane. Jedo ob napačnem času, hrana je sestavljena iz napačnih kombinacij, nimajo pravega reda. S takim človekom se pogovorim in sestavim jedilnik, prilagojen posebej zanj. Pri tem upoštevam spol, leta, metabolizem. Dobro je, če se odloči, da bo nekaj časa treniral z menoj, saj se tako lahko sproščeno pogovarjava in spoznavava. Ljudje zelo težko spremenijo svoje navade, ko pa enkrat steče, steče. Zanimivo je, ko mi povedo, da sploh ne pogrešajo prehranjevalnih navad, ki so jih imeli prej. Imam poklic, da osrečujem ljudi.
Prehrana je torej pisana na kožo vsakega posameznika. Kje ste se izobraževali?
Sama sem na najtežji način spoznala, kaj je dobro zame, za ženske, za moško, kaj za ljudi nasploh. Veliko sodelujem tudi z zdravniki in drugimi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s prehrano. Najboljša je namreč tista dieta, ki se je lahko držiš celo življenje. Včasih se zgodi, da so moje stranke poskusni zajčki. Vendar smo na koncu, ko pride rezultat, vsi zadovoljni. Delam z vsakim posebej, vsak človek je namreč unikat. Pri pripravi prehrane mi zelo pomaga tudi krvna skupina, ki jo ima stranka. Predvsem pa se s stranko veliko pogovarjam. Zanimajo me njene navade, kako živi, kakšen je njen urnik prehranjevanja. Danes je veliko ljudi zasvojenih s sladkorjem.
Domnevam, da radi kuhate?
Zelo rada kuham. Kuham vsak dan, zjutraj in zvečer, večinoma ribje jedi in stročnice. Rada imam čim bolj naravno hrano. Lotim pa se vsega, tudi kruh pečem sama. Moja najljubša jed je gibanica, s tem se pregrešim, pa ne preveč, ker jo pripravljam po svojem receptu. Vse sestavine, ki vsebujejo maščobe, sem zmanjšala na minimum in dodala več jabolk. Tudi testo naredim sama, in sicer iz pirine moke.
Radi kuhate, maksimalno skrbite za svoje telo. Kakšni pa ste bili kot majhna deklica?
Bila sem zelo fantovska. Moj oče si je želel fanta, pa je dobil fanta v ženski obliki, samo še dvakrat ali trikrat hujšo različico, kar se tiče obnašanja in drugih spretnosti. Punčkaste igre, razen morda gumi tvista, me niso zanimale, celo več, prav prezirala sem jih. Privlačile so me dinamične igre, zato sem se družila s fanti. Bila sem najboljša v igri s steklenimi frnikolami. Pred blok sem prišla z dvema, domov odšla s polnimi žepi.
Ste se kdaj stepli?
Seveda, vendar vedno s fanti. Deklic nisem tepla.
So vas fantje sprejeli?
Ja, popolnoma. Sebe nisem nikoli dojemala kot deklico, vedno le kot človeka.
Ste imeli kakšno prijateljico tudi med dekleti?
Čeprav sem imela nekaj prijateljic, je bil moj najboljši prijatelj fant. S fanti se je bilo lažje dogovarjati. Pri njih je to, kar smo se dogovorili, veljalo, pri puncah se običajno ni obneslo.
Ker ste bili tako živahni, domnevam, da ste se zelo zgodaj začeli ukvarjati s športom?
Preden sem šla v šolo, sem ves čas migala, se podila s fanti. Ko pa sem začela hoditi v osnovno šolo, sem začela iskati šport, ki bi me popolnoma zadovoljil. Tako zelo sem bila zaljubljena v šport, da sem imela v šolski torbi običajno samo opremo za telovadbo in nič drugega. Učenje me ni preveč zanimalo, pogosto sem tudi izostajala od pouka. V drugem razredu sem se malo umirila. Takrat sem si zelo želela trenirati smučanje, vendar na žalost doma ni bilo finančnih možnosti. Precej sem bila ljubosumna na sošolca, ki je aktivno treniral smučanje in se je medtem, ko sem jaz morala sedeti zaprta med štiri stene, podil po belih strminah. Zato sem neumorno iskala naprej. Košarka in odbojka sta mi bili sicer všeč, vendar sem kmalu ugotovila, da skupinski športi niso zame. Tako sem pri petnajstih odkrila borilne veščine – ju jitsu.
Zakaj ravno borilne veščine?
Moj oče je bil večkratni državni prvak v Jugoslaviji v judu.
Vas je on navdušil?
Ravno nasprotno. Ker je predobro vedel, kaj pomeni ukvarjati se z borilnimi veščinami, ni hotel, da bi se preveč vrgla v to. Skrbelo ga je namreč, da se bom poškodovala in zaradi treningov postala preveč robustna. Njegova skrb je bila kmalu odveč, odkrila sem namreč uteži.
Kako pa ste prišli do uteži?
Moj takratni fant je bil učitelj fitnesa. Začel me je spodbujati, mi nositi revije. Fotografije popolnih teles so me čisto prevzele. In takrat sem ugotovila, da bi bila rada kiparka svojega telesa. Z utežmi in s pomočjo ustrezne prehrane sem začela oblikovati svoje telo. Želela sem, da bi se videle vse mišice, cela anatomija mojega telesa. Končno sem našla šport, kjer sem bila odvisna samo od sebe. Čisto me je zasvojilo.
Kako je na vašo vnemo gledal fant?
Bolj ko sem drsela noter, manj je bil navdušen. Sploh zato, ker sem postala zelo egocentrična in egoistična, pred seboj sem videla samo še tekmovalni uspeh. Da sem si lahko privoščila treninge, sem začela poučevati. Po šoli sem se s kolesom vozila iz Fužin v fitnes Panter v Šentvid. To je bil prvi fitnes v Ljubljani.
Koliko ste bili stari, ko ste prvič stali na tekmovalnem odru?
22 let sem bila stara, ko sem šla na prvo fitnes tekmovanje. Imela sem najmanj mišične mase med tekmovalkami. Po tekmi sem se odločila, da preverim, koliko moje telo zmore, kakšno genetiko imam. Kaj lahko dosežem, če začnem maksimalno trenirati, če vse svoje življenje prilagodim treningom. Nič več me ni moglo ustaviti, ne fant ne starša. Konec leta 1995 sem šla na prvo mednarodno tekmovanje. V Anconi v Italiji je bilo tekmovanje v lahki kategoriji bodybuildinga. Ocenjevali so postavo brez kakšnih ekstremnih mišic. In sem zmagala. To mi je dalo zagon, da sem čez osem mesecev v Parizu nastopila na tekmovanju za Miss Universe v srednji kategoriji in zasedla drugo mesto. Leto kasneje sem že nastopila v težki kategoriji in osvojila bron. Vsako leto sem tekmovala.
Kako so izgledali vaši prvi treningi?
Začela sem s fitnesom, za bodybuilding namreč potrebuješ zelo veliko mišične mase, ki si jo nabiraš nekaj let. Moraš pa imeti veliko znanja, ogromno predanosti in veliko časa. Pripravljen se moraš biti odpovedati vsem ostalim stvarem. To je služba, ki jo opravljaš 24 ur na dan in je sestavljena iz dobro premišljene prehrane, vaj, počitka in regeneracije.
Koliko ur pa trajajo treningi?
Enkrat na dan, kakšno uro in pol, razen pred tekmami. Takrat 5 mesecev treniramo tri- do štirikrat na dan po kakšno uro, 45 minut ali samo pol ure, odvisno od tega, kako stimuliraš metabolizem. Prehrana je namreč zelo pomembna. Če hočeš pridobiti mišično maso, moraš jesti pravilno sestavljene obroke. Zato ti pripravljanje obrokov vzame zelo veliko časa. Mene je takrat tako potegnilo noter, da sem hotela vedno več.
Kaj sta rekla starša?
Moja mama ve, da ko se enkrat za nekaj odločim, me nič več ne premakne. Še posebej me je vleklo dejstvo, da je bodybuilding res težko dosegljiv, sploh za žensko. Družba ima še danes precej predsodkov. Hotela sem si dokazati, da zmorem, tudi iti čez mnenja in predsodke ljudi. Zelo malo je ljudi, ki to zmorejo. Jaz sem. Več let sem tekmovala, vendar sem bila vedno le druga ali tretja. Zato sem se še bolj zagrizeno kot sicer pripravljala na tekmo leta 2000. Bila sem v odlični formi, končno pripravljena na zmago.
Vam je uspelo?
Ne, ker se mi je zgodila nesreča.
Kakšna?
Bil je maj, ravno sem se začela približevati vrhuncu svojih zmožnosti, ko sem doživela hudo prometno nesrečo. Vozilu, v katerem sem bila sopotnica, je neka ženska izsilila prednost. S prijateljem sva trčila v steber. Imela sem poškodovano hrbtenico, odprte zlome in zdrobljene kosti na obeh nogah. Kljub hudim poškodbam se nisem dala. Trdno sem bila prepričana, da bom še tekmovala. Kmalu sem ob spremljavi Bonnie Tyler – Holding Out For a Hero začela dvigovati ročko nad bolniško posteljo. Tri tedne po nesreči sem se v invalidskem vozičku že odpeljala na trening v fitnes. Okrevanje je bilo dolgo. Prestala sem pet operacij, pet mesecev sem bila na invalidskem vozičku, osem mesecev na berglah. Zaradi zapletov imam še danes bolečine, a jih ignoriram.
Ignorirali ste poškodbe in bolečine ter dve leti kasneje zmagali.
Čeprav sem imela zdrobljene kosti, nisem imela zdrobljene volje. Ta je po nesreči postajala samo še močnejša. Zastavila sem si nemogoč cilj, kateremu sem bila pripravljena podrediti vse, tudi zdravje. Želela sem zmago, ki se mi je zaradi nesreče izmuznila iz rok. Zame je štela samo zmaga, vse ostalo mi ni pomenilo nič. Zato sem trdo delala, sprva sem trenirala naskrivaj, ker so mi zdravniki odsvetovali naprezanje. In kar naenkrat se je zgodil preskok, kot da bi šla 20 korakov naprej. Nikoli do takrat mi ni uspelo doseči popolnih proporcev telesa. Končno je vse steklo tako, kot je treba. Našla sem dobrega trenerja in ljudi, ki so me podpirali. Pa tudi spočila sem se. In zmaga je bila moja. Leta 2002, dve leti po prometni nesreči sem postala svetovna prvakinja v bodybuildingu. To je bilo tudi moje zadnje tekmovanje v tej disciplini. Dosegla sem nemogoče in si obljubila, da ne bom več izzivala.
V katero disciplino ste šli potem?
Nazaj v fitnes. Danes so že fitnes tekmovanja na takšnem nivoju, kot so bila včasih v bodybuildingu.
Iz bodybuildinga nazaj na fitnes. Kakšna je razlika med temi tekmovanji?
Najprej sem morala izgubiti nekaj mišične mase in spremeniti koncept treningov. Imela sem več kondicijskih treningov, visoko intenzivnih. S to vadbo sem dobila čisto drugačno strukturo telesa. Obrestovalo se mi je, leta 2007 sem postala državna prvakinja.
Je še kakšna Slovenka tako uspešna na tem področju kot vi?
Takrat, ko sem začela, sem bila edina, ki je prišla tako visoko. Tekmovala je še Andreja Semolič. Zdaj pa v Ameriki v bodybuildingu zelo uspešno nastopa Brigita Brezovac iz Maribora.
Vi ste končali srednjo turistično šolo. Bojda govorite precej tujih jezikov.
Končala sem srednjo šolo za gostinstvo in turizem. In tako sem vsake poletne počitnice vsaj tri mesece kelnarila v hotelih s petimi zvezdicami po Evropi. Iz Italije sem šla v Nemčijo, iz Nemčije v Anglijo. Tako sem se naučila jezikov. Francoščine pa sem se naučila v Belgiji, ko sem delala mednarodni izpit za osebno trenerstvo.
Ves čas šolanja ste delali?
Med počitnicami sem kelnarila, zamudila tudi prvi mesec šole, med letom pa sem delala kot osebna trenerka. Že pri 15 letih sem vodila 5 skupin. Z Andrejo Semolič sva leta 1997 postali prvi osebni trenerki v Sloveniji.
Je delo s strankami naporno?
Ker se v vsakega zelo poglobim, je to kar naporno. Po treningih pa me čaka še odgovarjanje na elektronsko pošto. Tisti, ki si želijo uspeti, namreč veliko sprašujejo. Si pa zato skrbno planiram počitek, da si naberem energijo.
Kako si nabirate energijo?
Tri dni delam zelo naporno, dva dni z manjšim tempom, za vikend pa odklop. Sedem na motor in se odpeljem v naravo, rada grem tudi v savno, tečem po gozdu, se z gorskim kolesom zakopljem v breg. Rada prebiram tudi strokovno literaturo, povezano z zdravo prehrano, ali preberem kakšno knjigo o duhovnosti. Duhovne knjige me vlečejo zato, ker mi pomagajo, da bolje spoznavam samo sebe, da se znam obvladati, da se lažje pomirim. Naučila sem se ohranjati srečo ob tem, kar počnem.
Kako strastna motoristka ste?
Motor je moj fetiš. Zame je to najlepši način potovanja. Ko se lahko ustavim, kjer želim, si v miru ogledam lepote narave, se pogovorim z ljudmi, ki jih srečam. Izbiram kraje, ki niso preveč turistični. Idealna kombinacija je samotna plaža in vrvež tržnice. Obožujem tržnice, sploh v Turčiji. Sicer pa grem vedno tja, kjer je tudi hrana dobra.
Potujete sami?
Tudi moj partner je motorist.
Je tudi on športnik?
Tudi on se ukvarja s fitnesom. Všeč nama je podobna zvrst glasbe, oba tudi zelo rada kuhava.
Leta 2004, dve leti po vaši zmagi so v Cankarjevem domu odprli fotografsko razstavo avtorja Francija Viranta. Na fotografijah ste bile štiri ženske: balerina Urša Vidmar, orientalska plesalka in vizažistka Mirjam Mihelčič Korez, bodybuilderka Eva Pogačnik in erotična plesalka Pia Bajc.
Razstava je bila ravno okrog mojega rojstnega dne. Meta Bizjan in Irena Mrhar sta izdelali kostumografijo in poslikali naša telesa z belo in črno barvo. Na posamezne dele telesa sta nam narisali razne simbole, znake pradavnih pisav in matematičnih enačb. Šlo je za prikaz teles v gibanju. Štiri različne poslikave in različne tkanine oblačil, ki so zakrivala naša gola telesa in pripovedovala zgodbo, kot so jo videli avtorji.
Vaše telo je nekaj posebnega. Ga radi pokažete v javnosti?
Ne kažem se rada. Ne maram namreč komentarjev. Marsikdaj se zgodi, da kdo, ko vidi moje mišičaste roke, navrže kakšno neumestno pripombo. Zato roke raje zakrijem z rokavi.
Ko ste postali svetovna prvakinja, mi je v spominu ostalo, da so mediji takrat precej poudarjali, da imate zelo lep, nežen ženski obraz, kar ni ravno značilen za bodybuilderke.
Nekatere moje kolegice imajo res bolj moške obraze. To pa zato, ker jemljejo moške hormone. Čeprav se mi zdi, da vsi športi vplivajo na zunanjost. So me pa takrat res precej hvalili, ker sem imela idealne proporce, ozek pas, široka ramena in čeden obraz. Proglasili so me za najlepšo bodybuilderko. Sama nisem nikoli pretiravala s hormoni. Vse, kar daš vase, vpliva na zdravje, zato moraš zelo dobro vedeti, do kam lahko greš. Pretiravanje pa itak nikjer ni dobro. Zdaj veliko bolj pazim na regeneracijo, tekmujem le še vsaki dve leti.
Prihodnje leto se boste udeležili ene izmed najbolj priznanih tekem na svetu.
V Angliji se bom udeležila legendarne tekme za naslov Miss Universe po različici Nabba za svetovno prvenstvo. Prav na tej tekmi je svojo kariero začel tudi Arnold Schwarzenegger. Priprave bodo zelo zahtevne, saj na tekmi zahtevajo ekstremno definicijo, idealne proporce in popoln nastop. S to tekmo bi rada končala svojo kariero. Lačna bom hrane in najboljšega izida!!!
