Romunija danes – na eni strani revščina, na drugi ohranjena narava, pa bogata kulturna dediščina, ki je na seznamu Unesca in prijazni ljudje
Drakula je blagovna znamka, Ceausescu je zapustil večen spomenik, oddaljene pokrajine, kot je Bukovina s starodavnimi samostani in folkloro, pa vredne občudovanja
Romunija je zelo raznolika dežela s številnimi svetovno znanimi kulturnimi spomeniki in dokaj ohranjenimi naravnimi lepotami, a je njena podoba zadnja leta dokaj omadeževana. Z odprto romunsko mejo so EU preplavili tudi nepridipravi, ki s krminalnimi dejanji polnijo medije, predvsem v Italiji in Nemčiji. Verjetno je tudi to bil vzrok, da je romunsko ministrstvo za regionalni razvoj in turizem pripravilo svetovno srečanje turističnih novinarjev, združenih v organizaciji FIJET v Bukarešti. »Želimo vam pokazati, da nismo le dežela lopovov, ciganov in plenilcev vaših bankomatov,« je bilo rečeno na skupščini novinarjev. In res so nam razkazali slikovite kraje v pokrajinah Moldovija, Transilvanija in Bukovina s tradicionalno arhitekturo, dih jemajočimi starodavnimi samostani ter s folklornimi predstavami. No, na poti pa smo opazovali tudi revščino, ki še pesti državo in sem ter tja zaznali duh Ceausesca, ki še tli pri starejši generaciji.
Palača iz milijona ton marmorja kot večni spomenik diktatorju
Ni presenetljivo, da smo se novinarji, vmes nas je bilo sedem iz Slovenije, zbrali na skupščini FIJET v palači romunskega parlamenta, drugi največji stavbi na svetu za Pentagonom, ki se uvršča med glavne turistične znamenitosti prestolnice, čeprav ima mesta vrsto drugih spomenikov. Zgrajena je v klasicističnem slogu iz samih presežnikov, ki jim ni para na svetu. Za zidovje so porabili milijon ton marmorja, tla pokrivajo dragoceni tepihi, od katerih najtežji tehta tri tone. Debele zavese so pretkane z zlatom, s stropov visijo lestenci, ki skupaj znesejo dve toni. Razdeljena je na več kot dva tisoč sob, med katerimi so imenitne dvorane za prireditve in zadnje čase tudi za poroke in druga slavja. Vzdrževanje te megalomanske stavbe stane ogromnih štiri milijona in pol evrov na leto in zategadelj prostore tudi oddajajo. A vse mora biti nadzorovano, zato vsakega obiskovalca pregledajo kot na letalih. Vsi prostori niso opremljeni, tisti, ki so, pa razkazujejo razkošje; svoje k svojim.
Poglavitna norost diktatorja v palači je bil stol v parlamentarni dvorani iz čistega zlata, na katerega pa nikoli ni sedel, ker so ga prej ubili. Zaradi te Ceausescuve megalomanije je padlo staro mestno jedro Bukarešte z dvajsetimi cerkvami in dvema samostanoma vred, da ne omenjamo vil bogatašev izpred druge svetovne vojne, ki so tudi prispevale k podobi stare Bukarešte kot Pariza Orienta.
»Zapravil je šest milijard ameriških dolarjev, kar vse je šlo na račun ljudstva, ki je živelo v silni revščini, mnogi še za kruh niso imeli denarja. Najhujše je bilo, da smo pozimi zmrzovali, ker nismo imeli ogrevanja ali pa je bilo slabo zaradi neizoliranih stavb. In ko je diktator to slišal, je odvrnil, naj se ljudstvo pač odeva s plašči,« je povedala starejša vodička Marija in pokazala na razdrapane stanovanjse bloke celo ob glavni aveniji prestolnice, ki jih le počasi obnavljajo. Še več teh sivih blokovskih naselij in sivih industrijskih predelov je na obrobju prestolnice, ki bodo najbrž še dolgo nosila pečat diktatorja.
Sijaj vzhodnega Pariza se vrača
Sicer je Bukarešta z dvema in pol milijonoma prebivalcev dokaj čista, lepo urejeno, zeleno mesto z mnogimi parki, okrašenimi z velikimi vodometi in s stavbami, spominjajoč na Pariz. Počasi pridobiva svoj nekdanji sijaj. Mesto je polno muzejev, galerij, gledališč in opernih hiš. Njen kulturni utrip je bogat. Dogajanja popestrujejo s festivali, kakršen je bil septembra v čast znanega romunskega skladatelja Georgea Enesca.
Ulice pa kazijo prepletene bale žic za internet, ki visijo na kandelabrih in v zraku, ker državna pošta ni dovolila izkopov zanje po njihovih kanalih … In grde so, seveda nekdaj imenitne stavbe, ki čakajo na zidarje, saj gospodarska kriza zelo pesti deželo. Zato jo mnogi zapuščajo in si iščejo kruha v tujini, žal so vmes tudi nepridipravi – kje pa jih nimajo – ki vlamljajo v evropske bankomate, ropajo in počno druga hudodelstva. »To nas boli,« so mi rekli mnogi, s katerimi sem se pogovarjala in so seveda znali tuje jezike. Prav nepoznavanje jezikov namreč predstavlja precej težav pri razvijanju turizma vseh mogočih vrst, tudi kmečkega, lovskega, mestnega, športnega, posebej pa verskega v predelih, ki so posuti s cerkvami in samostani. Slednjega v Ceausescujevih časih skorajda ni bilo.
Žalostna podoba Romunije
Romunija ima velikost nekdanje države Jugoslavije, okrog 250 tisoč kvadratnih kilometrov, in je zelo raznolika. Takšna je bila tudi pot proti Bukovini, biseru države, ki na severu meji na Ukrajino. Več sto kilometrov dolgo potovanje skozi ravninsko podeželje odraža posledice Ceausescuvega režima, ki je pregazil vse, kar je dišalo po tradicionalni Romuniji, zlasti cerkve in križe ter kapelice po vaseh. Podeželje je, posebej v bižini prestolnice in v rodovitnem Banatu, spreminjal v agrarna industrijska območja. Marsikje je dal podreti cele vasi, prebivalce pa strpal v betonske brezoblične bloke.
Sicer pa so polja vzdolž glavne ceste dobro obdelana, kot je bilo videti, večinoma s konji in pridnimi rokami, saj so traktorji redki. Mnogi so namreč zemljo dobili povrnjeno po padcu diktatorja, vendar velik del kmetov nma denarja za stroje. Posebej žalosten je pogled na brezoblične vasi, zlasti v bližini mest, kjer večina tolče revščino, saj so plače borne; delavske največ 150 evrov, uradniške dvakrat toliko. V skromnih hiškah ali barakah velikokrat nimajo ne vode ne stranišč. Le-ta pa so tudi ob cestah vredna graje, kajti celo na novih bencinskih postajah imajo pogosto le eno samo stranišče in to za oba spola! Na tej točki so resnično pol stoletja za nami. Vendar pa sodobni hoteli in zasebni pensioni kažejo drugo solidno podobo. Nekateri gredo celo tako daleč, da opremljajo kopalnice z masažnimi tuši tako, da si v hipu ves moker z lasmi vred, če ne znaš ravnati z njimi. Hudo. Mnogi lastniki pensionov so si namreč zaslužili denar zanje v tujini, zlasti v Nemčiji.
Vrtički za petico, enka za pohajkajoče pse
Pri vsem tem pa so občudovanja vredni skrbno negovani pisani vrtovi ob hiškah, polni raznovrstne zelenjave, sadja in cvetja starih sort, kakršnega se izpred mnogih let spominjam pri moji stari mami Luciji. V času diktatorja so smeli posedovati komaj 200 kvadratnih metrov vrta, a jim je to dokaj pripomoglo prebroditi pomanjkanja v težkih časih in tudi sedaj. A v mesta že naglo prodirajo trgovske multinacionalke, ki bodo počasi – tako kot to počno pri nas – z nizkimi cenami in s pesticidi »obogateno« zelenjavo in sadjem pokorile ne le vrtičkarje, ampak tudi male kmete, ki jim EU še kako spodnaša tla pod nogami. Samo podeželje se v Romuniji vendarle počasi pobira in obnavlja, a pogosto brez reda in nove hiše ponekod rastejo kar sredi njiv in celo brez dovoznih poti. Le kje so romunski urbanisti in arhitekti, ki po drugi strani znajo upoštevati tradicijo in jo povezovati s sodobno gradnjo, vsaj v razvitejših in turizmu namenjenih krajih?
Neprijetnen občutek te prevzema še, ko ob cestah videvaš nenavadno veliko potikajočih se psov, ki so pogosto žrtve prometa. Ponoči , kako udobno! se zleknejo na ozelenela krožna križišča in se ne pustijo motiti pri svojem počitku. Podnevi se zbirajo na parkiriščih in vselej se najde kaka dušica, ki jim ponudi kaj dobrega za pod zob. Pri tem sploh niso nadležni in tudi ne shirani. V sami Bukarešti je pasje nadloge manj. Povedali so nam, da so jih veterinarji množično polovili, jih pozdravili ali evtanizirali in celo opremili s čipi, kakor jim je to naložila EU.
Lipicanci in razkošne nove cerkve
Bolj se cesta odaljuje od Bukarešte, bolj se spreminja podoba pokrajine in naselij. Ko že obupaš nad sivino in brezobličnmi grdimi hišami, se ti po kakih štiristo kilometrih ponudi druga, lepša Romunija, ki je zaradi slabih prometnih povezav in oddaljenosti od prestolnice v glavnem ušla diktatorjevi rušilni roki. No, našli so se tudi njegovi zagrizenci, ki so ponekod dali podreti velike cerkve, medtem ko so slikovite kapelice, križi, predvsem pa stare poslikane hiše na srečo ostale nedotaknjene in jih zdaj pridno obnavljajo. In to daje pečat in identiteto krajem onstran prelaza Draguseni na območju Suceava in Bukovini. Najbolj nenavadno pa je, da so prebivalci zadnja leta mrzlično postavljali velike nove cerkve na mestih porušenih in to v nekdanji obliki, da so te zdaj kot nekaki štrleči znanilci novih časov. Ponekod so šli tako daleč, da so z denarjem emigrantov pozlatili cerkvene kupole! Romuni pač štejejo med najbolj veren narod v Evropi in zato rajši dajejo denar za božje hrame kot za tovarne, ki mnogokje žalostno propadajo. V pogovoru s tujci pa vselej ne pozabijo povedati, kako si želijo, da bi dobili investitorje zanje. Iz zamejstva,seveda!!
To je drug svet!, sem si rekla, opazujoč hribovito pokrajino, posejano z gozdovi in obširnimi pašniki, kjer se pasejo krave, ovce in konji, ki galopirajo po travnikih v veselje mimoidočih. A črede živali niso same, marveč jih vselej varuje pastir v družbi z velikimi psi čuvaji, podobnim šarplanincem. V teh neokrnjenih krajih namreč živijo tudi volkovi in medvedi pa me je vse skupaj še bolj spominjalo na rodno Slovenijo. In tu Romuni razvijajo tudi lovski turizem.
Bukovina je dežela konjev. V nobeni deželi doslej jih nisem videla toliko kot tu. Ni čudno, da v kraju Radauti gojijo konje na posestvu, velikem 610 hektarov, kjer seveda prirejajo tekmovanja, imajo jahalne šole in so konji tudi na ogled turistom. Med šestimi rasnimi vrstami tam nimajo lipicancev, a sem si ob poti pošteno pomela oči, ko sem zagledala tablo z belim konjem in napisom "Tu je doma lipicanska legenda". Lepa reč, še Romuni se bahajo z našimi lipicanci!
Daleč od Bukarešte in blizu boga
Bukovina je za romantične duše pravi balzam. Ne le zaradi mehko zelene pokrajine in tradicionalnih vasi z živo pobaravanimi ali z ornamenti okrašenimi hiškami kot iz pravljic, ampak tudi zaradi naravnost čudežnih samostanskih cerkev, ki so bogato okrašene s freskami tudi na zunanjih stenah. Posebnost, ki ti jemlje dih! In kar pet od šestnajstih samostanskih cerkva je na seznamu Unesca kot varovana svetovna kulturna dediščina.
Najbolj izstopajoča je Voronet, kamor se zlasti poleti zgrinjajo množice vernikov. Domačini so nanje pripravljeni z velikimi in opremljenimi parkirišči ter tržnico, kjer ponujajo izdelke zelo razvite domače obrti. Zgrajen bil leta 1488 v rekordnem času treh mesecev in so ga tlačani gradili dan in noč kot spomin na eno od zmag slavnega moldovskega cesarja Štefana Velikega nad Turki. Ta vladar je bil strah in trepet sovražnikov. Od petinštiridesetih bitk je izgubil samo dve in tako onemogočil Otomanskemu cesarstvu, da bi okupiralo njegovo deželo. Zategadelj ga slavijo še danes in njegov kip krasi vežo v romunskem parlamentu.
Voronet v prvotni podobi ni bil poslikan po zunanjih stenah, kar zgovorno kaže pozlačena freska v notranjosti, na kateri car Štefan z družino poklanja maketo cerkve samemu bogu. Zunanjost so celotno poslikali petdeset let kasneje in to s tako zgovornimi freskami, da jih občuduje ves svet. Ne predstavljajo le boga, svetnikov in božjih zapovedi, ampak so vmes tudi posvetni prizori tedanjega življenja. Zanimiv je astrološki zodiak in mrtvaški ples.
Zagonetna nebeška modrina cerkvenega pročelja
Freske v Voronetu posebej slovijo zaradi imenitne pariško modre barve, azurita, ki krasi ozadje fresk že dobrih štiristo let, ne da bi zbledela. Medtem pa sodobne barve zdržijo komaj štiri desetletja! Ta modrina je naravnost nebeška, kakor je razložila nuna Irina, in je edina na svetu. Strokovnjaki še niso dognali, v čem je skrivnost te večne modrine! In prav zaradi tega čudeža ter fresk na zadnji zunanji steni, ki predstavljajo Zadnjo sodbo – cerkev je posvečena Sv. Juriju – je v svetu znana kot Sikstinska kapela Orienta!
"Voronet je bil tako kot ostali samostani zaprt domala brez svetlobe dvesto let. Leta 1785 so Habsburžani ukinili vse samostane na njihovem ozemlju, kamor je sodila tudi Bukovina. Tako je bilo tudi v času Ceausesca. Dobra plat tega ukrepa je bila ohranitev teh dragocenih prič davnine!"
"Ko sem leta 1991 prišla sem, smo se takoj lotili obnavljanja. Notranjost je bila črna zaradi dima sveč in štiri leta so restavratorji porabili, da so jih očistili saj, ki so pravzaprav pripomogle k ohranitvi originalnih fresk," je povedala nuna Irina, ko je razlagala vsebino nenavadnih fresk, ki so prave mojstrovine. Govori tri tuje jezike, vendar je govorila v romunščini, kar so počeli tudi vsi drugi govorci. Menda je ta navada ostala še iz prejšnjih časov. Nadzor kakopak!
Zanimivo je, da je vsak od samostanov nekaj posebnega, običajno na robu vasi z ozadjem pašnikov in gozdov. Pravljično. Občudovanja vredna so tudi pokopališča s kamnitimi, nekako zaobljenimi križi v približno enakem slogu in brez ograjc grobov. So tudi izklesani in prav hecno je, da je pogost motiv na nagrobnikih grozdje ali vinska trta. Kako pomenljivo!
Folklora je zakon, konjev pa je več kot avtomobilov
V Bukovini – bukev je tudi v romunščini bukev – in romunskemu delu Moldovije na veliko razvijajo turizem, pri čemer izkoriščajo denar iz Bruslja. Ljudje so osveščeni, da je turizem njihova bodočnost. Za popestritev poskrbijo tudi z vožnjo z muzejskim vlakom na drva. Konje, ki so sicer delovni in jih je več kot avtomobilov, pa okrasijo in vprežejo v kmečke vozove v veselje gostov, zlasti otrok. Veliko pozornost posvečajo folklori in ni je ne prireditve ne svečane večerje, da ne bi nastopili folkloristi in to z dolgimi nastopi. Za piknike, ki jih prirejajo turistom, se večina obleče, celo otroci, v zelo lepe ročno izdelane narodne noše, ki se razlikujejo od kraja do kraja. Nam, novinarjem, so pripravili imeniten sprejem na prostem v Ciocanseti z obilico domačih dobrot – od sirov, klobas do raznovrstnih slaščic in sadja. Moški so skuhali golaž, na žaru pa so nam spekli celo medveda, katerega je povozil vlak, so rekli. Sicer pa so kosmatinci zavarovani.
Na piknik so pripeljali pokazat tudi njihove avtohtone ovčarske pse, podobne šarplanincem.Ti so sposobni boriti se tudi z medvedi, slabše pa se izkažejo pri volkovih, ker ti napadajo v tropu, so povedali.
Ceausescuv sin obvaroval zgodovinski Sibiu
Na drugi strani Karpatov je Transilvanija z nekaj lepo ohranjenimi srednjeveškimi mesti, kakršen je Sibiu, ki so ga v davnem dvanajstem stoletju ustanovili nemški kolonisti oziroma Saxonci, kakor jim pravijo Romuni. Kasneje so jim pridružili še Madžari in je to mesto treh kultur, ki je bilo leta 2007 skupaj z Luxemburgom evropska kulturna prestolnica. To je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, prenovljeno in kakor so mi povedali, se imajo meščani zahvaliti Ceausescuvemu sinu, ki je preprečil, da bi ga uničila očetova razdiralna sla. Uradno sicer to ni nikjer zapisano.
Saxsonci so dali svoj pečat Transilvaniji s sedmimi utrjenimi mesti, med katerimi je Sighisoara tako ohranjena in urejena, da je bilo njeno staro jedro pred nekaj leti proglašeno za svetovno varovano kulturno dediščino Unesca. Kraj so začeli utrjevati leta 1350 za obrambo pred Tatari in otmanskimi zavojevalci. Od štirinajstih stolpov jih je ostalo nepoškodovanih devet. Citadela je lepo urejena, polna restavracij in trgovin, predvsem pa tako slikovita, da pogosto služi za kuliso filmarjem. Prav v septembru, ko smo se tam zadrževali, so snemali film s francoskim igralcem Gerardom Depardiejem v glavni vlogi.
Je pravljični grad Bran res dom Dracule?
Na osrednjem trgu Sighisoare je ohranjena stara gosposka hiša, v katari naj bi se leta 1431 rodil Vlad Tepeš, imenovan tudi Vlad Natikalec na kol, ker je bil znan po krutem obračunavanju s sovražniki, predvsem Turki, ki jih je nabijal na kol. Tam sta zdaj spominska soba in restavracija.
Ker je Dracula blagovna znamka romunskega turizma, si je bilo nujno ogledati domnevno njegov grad v Branu, nedaleč od Braševa. To je čudovita, naravnost sanjska utrdba na ogromni skali, ki vlada nad dolino od leta 1378. Poln je stopnic, velikih in malih sob, čudovito opremljenih s starinskim pohištvom, s starimi slikami. Del je namenjen nekdanjemu vladarju Vladu III Draculi, vitezu Zmajevega reda, z originalnimi dokumenti, grbi, sabljami, s portretom vladarja in opisom njegovega življenja. Nekateri viri trdijo, da ta vladar nikoli ni prestopil praga tega gradu, drugi pišejo, da je edinole prespal v grajski ječi, tretji pa pravijo, da se je bolj malo zadrževal v tej utrdbi, ker je bil kar naprej na bojiščih s Turki. Ti so ga nazadnje leta 1476 obglavili in glavo odnesli v Carigrad, kakor so to storili s Herbertom Auerspergom Turjaškim v bitki pri Budačkem.
Kakšna je sicer resnica o njem, je uganka, kajti roman, ki ga je 1897 spisal irski pisatelj Bram Stocker, je le roman, poln malo verjetnih zgodb. Res pa je, da je avtor natanko preučil dokumente viteza Vlada III Tepeša. A prav ta roman je Romunom pripomogel k magični blagovni znamki, ki nosi zlata jajca.
Tekst in foto: Albina Podbevšek
