V enem mesecu se toliko zgodi, da je nemogoče vse na kratko opisati.
Bila sem v Črni Gori. Obiskala sem Veseljkove sorodnike, prvič. Veseljko je bil zadnjič tam leta 1963, star trinajst let. Obstaja fotografija – Veseljko s konjem. Nikoli mi ni pripovedoval o Črni Gori. Oče je hodil sam k bratom in sestram, Veseljko pa je z bratom in sestro hodil k mamini mami na Tolminsko. Tudi z mano, dokler je stara mama živela.
Pisala sem dnevnik, ki ga ne bom nikoli prebrala, a mi je sproti odleglo, da sem odlagala misli. Vesela sem, da sem šla, vesela sem, da sem vsakega drobca spoznanja.
O čem bi hotela pripovedovati? Plemenitost, dobrosrčnost, nesebičnost – to prevladuje med sorodniki. Drugih ljudi nisem srečavala, časopisi in televizija pa slikajo drugačno podobo. Nezadovoljstvo, revščina, malodušnost – tudi tega sem se nagledala. Malomarnost do narave in omalovaževanje pomena arhitekture kot posega v naravo – ne bi verjela, da je možno, če ne bi videla. Politika – podobna naši – žal mi je, da ubirajo isto ali morda še slabšo pot kot mi. Razdvojenost Črnogorcev kot naroda je hujša kot razdvojenost Slovencev. Ne gre samo za to, za katero politično opcijo se kdo zavzema, ali je nekdo za Evropo ali za Srbijo, katero interpretacijo zgodovine (novejše in starejše) kdo sprejema, gre za to, če je Črnogorec Črnogorec po poreklu ali je Srb črnogorskega porekla ali je Srb in ali je morda Albanec, Kosovar ali Rom. Tudi Judovska skupnost soobstaja. Dvesto let po rojstvu Petra Petrovića Njegoša si niso edini, ali je sploh črnogorski pesnik. Kako se govori o Romih ali muslimanih, s kakšnimi klišeji govorijo o Judih, kakšna je reakcija na temnopolte košarkaše v evropskih ekipah, kakšni so odzivi na homoseksualce – to je pa nezaslišano. Shakespearu odpustim, da je bil ksenofob, bil je pač otrok časa. Tako tudi nemškim otrokom odpustim, da so mahali z zastavicami – naši so tudi – tudi jaz sem. Shakespeare je beneškemu trgovcu za tiste čase izjemno tolerantno pripisal sposobnost občutenja bolečine, uspel je izzvati sočutje do njega, ko je žrtev brezvestnih napadov ozkosrčnežev. Nacionalizem in bratomorilsvo je elegantno razgalil v Romeu in Juliji, razdrl je prepad med bogatimi in revnimi, tako da je revnim (njegovi znameniti norci) poklonil bogat duh in razum. Dandanes je stereotipno zaničevanje in sovraštvo neopravičljivo.
A to vse je preveč za kratek stavek. Pardon!
Najbolj nezaslišana se mi je zdela zgradba slovenskega arhitekta Marka Mušiča v Kolašinu. To je majhno mestece v osrčju Črne Gore, skrito med gorami, ob kanjonu rekel Morače. V starih časih je bilo pomembno trgovsko mestece. Tu skozi so se zaganjali tudi Turki, ko so silili na sever. Meščanske hiše so enonadstropne. Primerjam jih lahko s hišicami v tržiču, pa ne ob glavni ulici. So manjše. Zdaj obnovljene, lične. Nasproti njim pa stoji Mušičeva umetnina, zaradi katere so verjetno podrli vrsto hišic, ki bi, če bi jih pustili na miru, lahko še zdaj krasile Kolašin. Nemreč stare hiše ni težko obnavljati, zgrajene so, da trajajo, treba je samo skrbeti zanje. Nova arhitektura pa ima kratek rok trajanja. Novi bloki v Moskvi so menda namenjeni stanovanjem za naslednjih petdeset let. Kar je bilo grajeno v Londonu v šestdesetih, podirajo že dvajset let. Midva sva živela v hišici iz leta 1928, pa je še vedno obnovljiva. Sodobne montažne hiše naj bi stale petindvajset let.
No, tako je tudi z obleko, s čevlji. Samo hrani dodajamo sestavine, ki preprečujejo gnitje – čeprav nam krajšajo življenje.
Če rečem, da ljudje mečejo smeti v hudournike, ki se skupaj s smetmi iztekajo v reke, ki se iztekajo v jezera, ki se iztekajo v morje, kar sem videla na lastne oči, moram tudi reči, da je Marko Mušič vrgel v Kolašin svoje arhitekturno skropucalo, kakor da bi načrte vrgel v smeti. Nikjer v Sloveniji ne bi mogel postaviti česa takega! V betonski stavbi sredi malega mesteca je zdaj občina, zgrajena pa je bila kot spominsko in kulturno središče. V njej naj bi bil muzej. Okrog zgradbe je park, v njem so doprsni kipi narodnih herojev. Od starega dela mesteca je park ločen z velikim krožnim križiščem. Pot do hotela teče vzdolž betonskega zidu na levi strani in barak brez oblike in vsebine na desni strani. Stene tega mogočnega betonskega smetišča so razpokale že prvo zimo, menda v teh krajih temperature lahko padejo pod -30. Baje je teklo notri, kakor da bi bila zgradba sito, pa po besedah domačinov arhitekt ni dovolil preliti sten z nečim, kar bi zamašilo razpoke. Strehe praktično ni, so pač betonske plošče pod močnim naklonom. Stavba naj bi ponazarjala hribe. Stene so temno sive, pokrpane, okrušene ali obraščene s črnim lišajem. Okna so steklena. Steklo je počrnelo. Ne vidiš ne notri ne ven. Stavba ima več vhodov, a uporabljajo samo enega. Polovico zgradbe ne uporabljajo. Kaže, da ima tudi nekakšno klet. Vhod na vzhodu je smetišče. Ne morem reči, da je stavba dobila patino, rečem lahko samo, da gnije. Baje je isti arhitekt delal tudi nekaj podobnega za Nikšić. Bilo me je sram.
Toliko govorimo o odgovornosti, o klicanju na odgovornost, a umetniki in arhitekti lahko še naprej počnejo, kar hočejo. Umetnost naj bi plemenitila človeka, naj bi ga povzdigovala nad drugimi bitji. Mislim, da umetnost lahko škoduje. Kako naj gre tajnica rada v službo v tako grdo zgradbo? Kako naj župan samozavestno sprejme gosta v palači, ki gnije?
V istem mestecu, na robu Kolašina, živi gospod Danilo Vincek, Slovenec, ki ima okrog hišice botanični vrt, ki ga obišče 2500 ljudi na leto. V Črno Goro je prišel po 2. svetovni vojni, ostal je, delal je v Titogradu, zdajšnji Podgorici, ukvarjal se je z alpinizmom, v Kolašin pa je prišel živet, ko se je upokojil. Začel je popisovati in zbirati rastline tega področja. Črna Gora je na petem mestu na svetu po številu različnih vrst rastlin na tako majhnem področju. 60% rastlin je zdravilnih. Gospod Vincek trdi, da gojenje zdravilnih rastlin lahko reši črnogorsko ekonomijo. Naredil je vsaj petsto herbarijev za črnogorske šole. Bil je mentor več generacij črnogorskih in srbskih botanikov. Kot zanimivost je povedal, da ima Črna Gora fakulteto za botaniko in da so zdajšnji profesorji večinoma študentje slovenskih strokovnjakov. Pozna tudi ljubljanski botanični vrt, posebej gospoda Bavcona. Poudaril pa je, da nimajo fakultete za gozdarstvo, čeprav je večina države poraščena z gozdom. Za gozdove še nihče ne skrbi, z botaniko pa se ukvarjajo ljubitelji, neprofesionalci in teoretiki. Glede odpadkov v naravi je rekel, da je že skoraj prepozno, da je reka Morača že uničena, zlasti zaradi posipanja ceste s soljo, cesta pa teče vzdolž kanjona, čisto po robu. Predlaga, da začnejo graditi miniaturne elektrarne, ki bi zadoščale za potrebo okoliških vasi, saj je padec vode mogočen in vode je veliko. Pravi, da bi Črna Gora lahko živela od prodaje električne energije, ki bi bila ekološko čista. Je proti velikim elektrarnam, češ da je predraga logistika elektovodov in da je škoda rodovitne zemlje, ki bi jo pogoltnila umetna jezera. Rodovitne zemlje je veliko, a se nahaja na slabo dostopnih predelih, zato morajo biti naselja samozadostna, če naj jih ohranijo. Gospod Vincek skuša dopovedati Črnogorcem, da potrebujejo pomoč pri preprečevanju požarov, da bi jim učenje pri Slovencih prav prišlo. Iz tujine dobivajo denar in kontejnerje za vodo, ne znajo pa gasiti. Mislim, da bi posvet z gospodom Vincekom prišel prav tudi našim gozdarjem in botanikom. Ta gospod ima sedemdeset let izkušenj. Še vedno sprejema študente. Kaj pa če bi šel kak naš študent tja? Za kak mesec, saj ne bi bilo treba ostati dlje.
Veseljkova družina se je pred 400 leti naselila v hribe nad Kalašinom. Zgodba te družine je romantična saga o begu, boju, preživetju. Ženske, ki so umirale. Moški potomci, ženski potomci ne štejejo… Vasice, ki sem jih prehodila, so zdaj zapuščene, hiše, ki še stojijo, so koče, bajte, krite s pločevino razrezanih sodov za asfalt. Pred petdesetimi leti so bile dostopne samo peš ali s konji. Brat in sestra Veseljkovega očeta sta postavila poletno bivališče v sedemdesetih letih, še kosijo, še gojijo slive, od petih njiv obdelujejo samo eno. Slive še prekuhavajo za žganje. Njive kosijo. Plačati morajo kosce, seno pa zažgejo, ker ga nihče noče. Niti zastonj. Čudovito čisto dišeče gorsko seno.
Oba sta zdaj osemdesetletnika, otroci, Veseljkovi bratranci, pa ne kažejo zanimanja. V nekaj letih bo sadovnjak zadušen. Tako pač je. Tako je tudi pri nas.
No, šla sem v Cetinje, ogledala sem si muzeje, kupila sem Gorski venec in ugotovila, da ga bom morala brati v prevodu. V muzeju imajo rokopis. Razveselila sem se podatka, da so rokopis našli v zapuščini Frana Miklošiča na Dunaju. Kako evropska je bila takrat Evropa!!!! In kako kozmopolitanski so bili evropski intelektualci. Njegoš je šel na Puškinov grob! V muzeju je njegova knjižnica. Velikanski zvezki Voltaira. Velikanski slovarji, očitno pogosto rabljeni.
Potem pa za nekaj dni na morje in en dan na Skadarsko jezero. Čudovite plaže, kvari jih samo arhitektura in smeti, smeti, smeti. Plavala sem, uporabila sem masko in plavutke. Na jezeru poljane lokvanjev. Žal je ladja spuščala črno olje in je strašno ropotala.
Veseljkov bratranec mi je rekel, da bi morala priti pred tridesetimi leti, pa bi videla, da je smeti dosti manj, kot jih je bilo včasih. Torej gre vendarle na bolje. To me zelo veseli.
Dovolj kratek kratek opis?
