Grkom je bil ples pomemben v vsakdanjem življenju. Njihov značaj je bil veder, optimističen in realističen.
Občudovali so vse, kar je bilo v zvezi s telesom: moč atleta, telesno ljubezen in lepoto giba. Že v Iliadi zasledimo opise plesov mladih Grkov, fantje so jih plesali skupaj z dekleti ali sami, in sicer ob različnih priložnostih, lahko tudi iz veselja do plesa. Njihova plesna tehnika je bila zelo razvita, skoki, obrati, vrtenje. Vse te elemente je grški ples že poznal. V Iliadi je omenjeno tudi kolo. Opisana pa so tudi oblačila, ki so jih uporabljali pri plesanju kola. »Tanka platnina odeva dekleta, a fante hitoni, tkanini na drobno, novi, še z medlim odsevom po olju; dekleta nosijo vence lepe, mladeniči kažo se z zlatimi meči ob strani.« (Lit. vir (13), str. 30)
Plesna oblika se je spreminjala in ni bila vedno krog; lahko ga je spreminjal posameznik, vodja ali pa je drugačnost zahteval verski obred.
Bojeviti Špartanci so imeli bojni ples in so ga imenovali pyrhiche, oblečeni so bili v rdečo. Špartanci so dečke od petega leta vzgajali v skupnostih, njihova vzgoja pa je temeljila na bojnih sposobnostih. Tako je bil ples nekakšna priprava na boj, zato nas ne preseneča Sokratova izjava: »Dober plesalec tudi dober bojevnik.« (Lit. vir (13), str. 31)
Poleg bojnih plesov so Špartanci poznali tudi druge plese. Ples, namenjen Apolonu, se imenuje pains. Apolon je bog zdravja, svetlobe in lepote, zato je ta magični ples namenjen odvračanju bolezni in smrti. Ples, ki je posvečen temu bogu, je gymnopaidiai. Izvajali so ga goli mladeniči. Vseboval je elemente rokoborbe. Kasneje se je to ime ohranilo za gimnastiko. V nasprotju s tem religioznimi plesi se je razvijal Dionizov kult, ki pooseblja zemljo, vegetacijo in rodovitnost. Dioniz je divji kult, bil je zarodek grške drame in se je spremenil v nekakšen festival vinske trgatve. Ljudje so bili preoblečeni v satire (to so starogrška mitološka gozdna božanstva, navadno upodobljena s kozjim nogami, z repom in rogovi) in selene (z dolgimi bradami, repi in
s falosi) in so v pijanskih ekstazah plesali okoli menad.
Te igre so postajale vedno bolj priljubljene; najprej so govorile le o Dionizu, kasneje pa tudi o drugih bogovih. To je rojstvo gledališča, kot ga poznamo danes. Izvajalci pojejo zgodbo, plešejo, pripovedujejo. Igra ima tudi dramaturški lok in seveda občinstvo, ki predstavo spremlja. Pojavijo se prvi profesionalci plesalci in pevci. Boga Dioniza ne predstavlja več duhovnik, ki je bil povezava med bogovi in ljudmi, začne ga igrati neposvečen igralec.
Kmalu se je ta novost razširila po vsej Grčiji. Eden izmed igralcev je bil tudi Tespis. Svojo igralsko skupino je spravil na voz in tako je nastalo premično prizorišče. Z njim je potoval po vsej deželi. To nam pove, od kod prihajata izraza Tespisov voz (za gledališče) in Tespisova oblačila (za gledališke kostume).
Tespis je uvedel še drugo novost; odcepil se je od zbora in začel z njim dialog, ki je bistveni element gledališča.
V začetku, dokler še niso bili poklici definirani, je pesnik sam delo režiral, napisal glasbo, postavil koreografijo in tudi igral glavno vlogo. Za opremo in organizacijo so prispevali bogati meščani, ki so si to šteli v čast.
Dionizije so se začele s sprevodom, v katerem so sodelovali igralci, ki so bili brez mask. Oblečeni so bili v kozje kože. Najprej so izvedli tri tragedije. Začeli so jih igrati v šestem stol. pr. n. š. in so jih poimenovali tragedija (tragos – kozel, ode – pesem).
Kasneje so uprizarjali še komedijo, drugo vrsto grškega teatra. Ime izhaja iz besede comos – razigrano, slavje. Dionizije so izvajali po vaseh. Bile so razigrane, grobe in seksualno obarvane.
Kasneje so začeli uprizarjati igre v posebnih gledališčih; središče je predstavljal poseben prostor za zbor, ki so ga imenovali orkestra, prostor za ples. Za njim je bila platnena ali lesena stena, ki je bila ozadje in je zakrivala garderobe in tehnične naprave. Imenovali so jo skena, danes pa scena. Gledalci so sedeli v polkrogu na tleh ali klopeh. Pozneje pa so začeli graditi amfiteatre. Na strmini so zgradili sedeže, spredaj pa sta ostali orkestra in skena (primer Epidaurus). Za orkestro pa se je že dvigal oder za igralce.
Igralci so nosili maske, bogate težke kostume ter koturne (to so obuvala z debelim podplatom; nosili so jih zato, da so bili višji). Igrali so samo moški. Maske so bile pripomoček za označevanje značaja in spola. V tragediji je igralo osemindvajset igralcev, ki so bili precej omejeni pri gibanju. V komediji jih je nastopalo veliko manj, sprva le trije. Zbor je imel v predstavi zelo pomembno vlogo, saj je komentiral dogajanje s plesom in pesmijo in včasih celo sodeloval v njem. Igralci pa so nosili lažje kostume, lahko tudi vsakdanja oblačila, včasih pa so nastopali tudi goli.
Grška oblačila so se spreminjala. Poznamo oblačila iz arhajskega obdobja. V pomoč pri predstavi linij oblačil so nam lahko dorski stebri. Moški so nosili hiton, ki je segal do kolen, sčasoma pa se je podaljšal v dolgo oblačilo. Čez obe rami pa jim je padalo krajše ogrinjalo hlamide.
Ženski hiton je bil sprva ravnih linij in je bil daljši od telesa. Pod pazduho je bil privzdignjen in obrnjen navzven, na ramenih pa spet s fibulami. Kasneje se je preoblikoval v ohlapen drapiran hiton, ki je bil oblikovan tako, da je višek blaga oblikoval značilno gubo kolpos. Ogrinjalo se je imenovalo peplos in je bilo podobne oblike kot pri moških. Oblačilo je bilo dekorirano z geometrijskimi vzorci, vezeninami in obrobami. Imenovalo se je grški meander. Pričeske so imele velik pomen. V arhaični dobi so moški in ženske nosili dolge lase, ki so bile razdeljeni s prečko in speti na zatilju z zlatim trakom ali s sponko.
Drugo obdobje je klasično. Zanj je značilen jonski steber. Značilni so preprosti materiali, enostavnost in eleganca bogato drapiranih oblačil. Mladi moški so nosili kratek hiton, sešit iz dveh kosov, na eni rami plašč klamis, ki je segal do tal. Priljubljeno pa je bilo tudi kratko pripasano oblačilo exomis, ki je bilo sešito iz enega kosa in je pokrivalo levo ramo. Moški višjih družbenih položajev so nosili dolg hiton, preko njega pa so okoli telesa in leve rame ovili dolgo pravokotno ogrinjalo himation. Ženske so nosile dolg hiton in klasično obliko peplosa, s himationom so se ogrinjale preko glave ali pa so ga nosile pripetega na ramenih.
V klasičnem obdobju so bili ženski lasje valoviti in dvignjeni s pomočjo trakov v beli ali zlati barvi ter povezani na zatilju v lasni vozel, ki je bil okrašen z zlato mrežico ali diademom. V arhaičnem obdobju moški nosijo daljše lase in brado, oblikovano v konico; pojavijo pa se tudi kratke in srednje dolge nakodrane pričeske ter gladko obrita brada.
V helenističnem obdobju pa se z zmagovitim pohodom Aleksandra Velikega proti vzhodu razširi orientalski vpliv. Ta prinese fine svilene materiale z vtkanimi zlatimi nitkami. Oblačila postanejo razkošnejša in večbarvna z raznimi vzorci, s črtami, spiralami, z romboidi in meandri. Bogate draperije so bile v mehkih linijah. Pojavil se je nakazani rokav, pomemben dodatek k oblačilu je bil nakit. Najljubša barva Grkov je seveda bela, pojavijo pa se tudi rdeča, rumena, škrlatna in vijolična. V helenističnem obdobju so se privzdignjeni lasje pod orientalskim vplivom umetniško prepletali, začeli so jih tudi beliti, barvati in posipati z belim, zlatim ali rdečim prahom. Grki so najraje hodili bosi ali pa so nosili preproste jermenaste sandale s plutovinastimi ali z lesenimi podplati.
Grki so verjeli, da glasba, ples in tudi gledališče vplivajo na duševno stanje plesalcev, poslušalcev in gledalcev. Bili so prepričani, da njihov vpliv lahko očisti človeško dušo slabih nagnjenj in afektov, to so imenovali katharsis.
Glasbila, ki so spremljala plese, posvečene Apolonu ali Afroditi, so dopolnjevale kitare in lire. To so prvi akordični instrumenti, glasba in ples se ujemata. Dionizije pa so večinoma slonele na improvizaciji in so jih spremljale piščali in tolkala.
