Jaz in moja mami se imava skrajno rada,
kljub temu da so nama
pri srcu različne stvari,
zelo različne …
Jaz naravnost obožujem najinega psa Henrika,
ker je po karakterju bolj tihe sorte in ni višji od mojih planinskih čevljev,
sploh ne hodi naokoli z visečim, mokrim jezikom
in edina stvar, ki jo rad grize,
so moji gumijasti morski psi
in mamini gumijasti vijolični škornji.
Moji mami pa so bolj pri srcu muce –
češ da so bolj zamišljene in fine. Oh, no …
jaz pa ne bi maral nekoga, ki bi bil ves čas zamišljen in fin,
ker bi mi ob njem prav gotovo postalo dolgčas!
Zato prav zares ne razumem mami, da ima raje muce kot pse?? Boh …
Mamina najljubša barva je vijolična in … daaaleč nobena druga!
"Vijolična je zelo pomirjujoča in romaaantična," rada poudari vsakokrat,
ko prideva iz nakupovalnega centra z veliko nakupovalno vrečko, ki je, kajpak, vijolična …
Tako je vijoličen tudi naš kavč,
pa marmelada,
vijolične so zavese v kopalnici
in skoraj vse, kar imamo v hladilniku.
Aja, in včasih je vijolična tudi zelenjava v mineštri in
Henrikova kockasta odeja.
Jaz pa navijam bolj za rdečo,
ker so vse rdeče stvari zelo razburljive:
traktor s kabino od mojega strica Riharda, recimo,
pa ta novi avtomobil od moje stare mame,
naš nakupovalni center
in papagaj od najboljše prijateljice Anite.
In vse zapestnice od Anite so rdeče in rdeče so tudi njene drsalke.
Ni mi pa povsem jasno, kako lahko izmed vseh, čisto vseh barv izbereš ravno … vijolično??
Mah … je videti, da je moja mami punca, ker so ji všeč bolj čudne stvari!
Ona tudi pravi, da je pomarančni sok zelo okusen in zelo zdrav,
zato kar naprej stiska v sokovniku debele pomaranče.
Ampak jaz pomaranč ne maram, ker so prekisle in
ne razumem – kako je lahko zelo okusno nekaj, kar je zelo kislo?
Zato takrat še najraje pobegnem k Rudiju, mehaniku s konca naše ulice. No, med nami rečeno, moja mami Rudija ne mara preveč, češ, ker ima črne prste in ker ves čas diši po pokvarjenih avtomobilih. Jaz pa mislim, da se je treba na določene reči v mehanični delavnici tudi navaditi, se vam ne zdi?
Imam pa jaz veliko raje sok iz rdečih jagod, ki mi ga pripravi stara mama. Stara mama je veliko pametnejša od moje mame, tako kot vse mame, zato zelooo dobro ve, kaj je zelo okusno in tudi zelo zdravo.
Moja absolutno najljubša, prav zares najljubša stvar pa so …
OČKI!
Vsi očki, kar vse sorte očkov:
oni ta veliki kot košarkarji po televiziji
in tisti nizki kot naš predalnik …
očki bolj suhljati
in pa tudi zelo močni, močni kot bojevniki v risankah,
ki dvignejo buldožerja ali pa nilskega konja kar z eno roko …
ta smešni, ki nosijo kravate in čudne frizure, kot vremenarji na televiziji,
in bolj resnobni, resnobni kot strici,
ki imajo smešne naočnike in berejo velikanske črno-bele časopise …
klepetavi očki mi ugajajo še posebej
in, čeprav ne gre drugače,
tudi tisti bolj tihi, kot naš pes Henrik.
Ampak jaz nimam nobenega očka,
niti zelo majhnega in suhljatega in tihega.
Zato sem mami zadnjič vprašal:
"Kdaj bova vzela k hiši kakšnega očka?
Tako kot sva pripeljala Henrika, recimo, iz zavetišča za živali?"
"Oh, oh, oh!" mi je rekla ravnodušno, kot da očki sploh niso nobena pomembna stvar,
"midva ne potrebujeva očka pri hiši, prav nobenega očka, ker zmoreva sama čisto vse!"
Res imam rad svojo mami, čeprav dobim včasih kar jezno vročino,
ker noče nobenega očka pri hiši.
Niti enega samega ne.
Niti tistega najbolj majhnega in suhljatega in tihega iz zavetišča za očke …
Nekega dne pa mi je predlagala: "Pojdiva na tržnico in vzemiva s seboj še Henrika. Kupila bova slive, grozdje, svež paradižnik …"
"In mogoče še kakšnega očka," sem veselo pomislil. Stara mama pravi, da imajo na tržnici včasih prav od vsega preveč!
Torej tudi očke …
In smo se odpravili, jaz, mami in Henrik. Toda naš mali modri avto ni in ni hotel speljati. Kašljal je, prhal in se tresel, skoraj skoraj je spominjal name, kadar jem špinačno mineštro! Res je bilo videti, da hudo potrebuje Rudija, mehanika s črnimi prsti.
"Če bi imeli pri hiši očka …" sem hrepeneče zašepetal Henriku na uho, ampak mami je že radostno naznanila:
"Najbolje bo, če jo mahnemo na tržnico kar z našim lepim vijoličnim kolesom!
Vožnja s kolesom zna biti zelo razburljiva in Henrik tako rad opazuje izložbe s čevlji in velike srebrne avtomobile in voznike s čeladami na motornih kolesih …
"… razen, če ni sprednja guma prazna, tako kot včeraj?" se je potem mami popraskala po laseh. Henrika so zasrbela ušesa in jaz sem dobil jezno vročino, zato sem mami malce pogodrnjal:
"Če bi imeli očka, samo enega, bi …"
Mami pa me je na hitro prekinila:
"Potem pa pokličimo staro mamo! Saj se z njenim novim avtomobilom zelo rad voziš, mar ne?"
Ampak staro mamo in mene je zadnjič prehitel traktor s prikolico, zato sem hitro odvrnil:
"Ja, to že … in kako se pride do tržnice, če je stara mama slučajno v toplicah že od nedelje?"
Mami se je malce zamislila in nato živahno rekla:
"Lahko bi vzeli taxi! Že dolgo se nismo peljali s taxijem, kaj praviš? Z zadnjega sedeža bomo lahko opazovali oblake in letala in bele čaplje in naše mesto v desnem ogledalcu."
Saj ne, da mamina ideja ni bila fantastična, a jaz sem jo vseeno spomnil, da bi bilo vse drugače, če bi imeli očka:
… ki bi naš mali modri avto malce potisnil
… ali poklical taxi s tistim ta dolgim žvižgom
… ali naju s Henrikom odnesel do tržnice kar štuporamo.
A kdo ve, če me je sploh slišala mami, ko je čemerno godrnjala nad taxijem, ki ga ni in ni bilo od nikoder.
"Le kje se mota celo uro?" je bila vsa živčna.
In naposled je rekla odločno:
"Če ne gre drugače, gremo pa peš!
Sprehod po mestu bo vsem trem dobro del, kajneda?
In potem bomo vmes še pozdravili teto Adelo iz cvetličarne in njeno črno muco Lalo," je še rekla, vsa navdušena.
Henrik je žalostno bevsknil, jaz pa sem mamico opozoril: "Henrik ima zelooo kratke noge. In Lala ne mara psov, ki imajo kratke noge, preveč je izbirčna, a si že pozabila? Ampak če bi imeli očka, veš mami, bi gotovo že zdavnaj imeli pre…"
Mami in Henrik me seveda nista slišala, ker je ravno tedaj pripeljal mimo avtobus, zelo glasen avtobus, in ustavil je prav pred našo hišo.
"A vi trije mogoče potrebujete kakšen prevoz?" nam je zaklical šofer prijazno in pomežiknil Henriku, ki se je ves zmeden zamotal okoli mojih nog. Mami je najprej z velikimi očmi pogledala vozilo, ogromno in rdeče, potem pa radostno vzkliknila:
"Zakaj pa ne?
Gremo pa z avtobusom!
Gotovo bo zabavno, a ne?"
In je bilo zabavno prav zares, ker je Izidor, šofer, vso pot posnemal divje prašiče precej na glas, z jezikom si je kar trikrat dotaknil nosu in se je tudi resno spoznal na miganje z ušesi, tako kot naš Henrik!
"Torej je Izidor prav gotovo pobegnil iz zavetišča za očke!" sem pomislil ves iz sebe. Z rdečim avtobusom smo še dvakrat obkrožili naše mesto in Izidor nas je potem povabil še na tiramisu in brikete – za Henrika, se razume!
Pa zgleda, da se je naš osebni šofer zdel zabaven tudi moji mami, saj je potem hotela na tržnico z avtobusom kar vsak dan. A le s ta rdečim, tistim od Izidorja!
Tudi potem, ko smo spet dobili nazaj od mehanika naš mali modri avto, vijolično kolo
in še staro mamo, naravnost iz toplic.
Mami je tudi kupila novo rdečo preprogo, celo prikolico rdečih jagod za naš sokovnik in nenehno je čohljala ubogega Henrika, s čisto novo rdečo ovratnico, po trebuhu. In prav nikoli več ni omenila nobene muce,
niti tiste zamišljene in fine Lale od tete Adele.
"Le kaj je narobe z našo mami? Nekam čudna je, tako kot tisti dan, ko je pojedla preveč kuhanih brokolijev," sva jo s Henrikom zaskrbljeno pogledovala, vse dokler me ni nekega lepega dne vprašala, vsa na trnih:
"Kdo ve, če bi bil Izidor pravi očka zate??
No, ni ravno iz zavetišča za očke
ali s tržnice
in sploooh se ne razume na majhne modre avtomobile
in tudi poštevanka in zemljepis mu ne gredo najbolje od rok,
AMPAK …
tako prijazen je in obožuje rdečo barvo, ki je tvoja najljubša,
in romantično poezijo
in velike fantke z majhnimi psi, ki niso višji od otroških planinskih čevljev …"
Jaz in moja mami se imava še vedno skrajno rada,
kljub temu da nama je zdaj pri srcu:
ta ista,
ta največja,
ta najbolj pomembna stvar, ki je:
IZIDOR – moj novi očka!
Ki je pravzaprav tudi malce Henrikov očka in
od stare mame, ki ima zdaj rdeči avtobus veliko rajši od svojega novega avtomobila.
"Ker gre avtobus pač veliko hitreje od mojega novega avtomobila," rada pove naša stara mama.