Sram me je bilo ob polnoči zadnji večer leta, ko sem poslušala bruhanje ognjemetov. Sram, da sem človek. Je to barbarstvo res potrebno! Res hočemo prav to? Nam župan kaže, kako smo bogati!? Saj meče v zrak naš denar! Saj gledamo svoj denar v dimu! Nimam pojma, koliko tisoč evrov. In naše živali imajo srčne infarkte. Naši dojenčki so živčni. Naši starčki se tresejo od spomina na vojne, ki so jih prestajali.
Kaj sploh praznujemo? Konec strašnega leta. Lahko bi šli pometat po ulicah in tiho zakopavat temne spomine in mrmrat molitev za boljše leto. To metanje petard sploh ni logično.
Življenje je mračno, treba ga je razsvetliti! Izražanje veselja na agresiven način? Saj lahko nekomu z objemom streš rebra. Saj nekoga lahko zastrupiš s poljubom. Saj lahko streš srce s pogledom. Saj lahko ubiješ z molkom. Ne vem, nimam predloga. Ne rečem, da je tako, kakor jaz silvestrujem, dobro za vse. A svojega načina pač nikomur ne vsiljujem. To je pa gotovo bolje kot vsesplošno svinjanje okolja.
Nisem srečna, ko razmišljam v tem tonu. Rada bi videla, da vsaj veseljačenje ne bi nikomur škodilo. Nisem moralistka, nisem puritanka, samo skrbi me. Žalostna sem.
Umrla je I., londonska prijateljica. Rak. Želela je, da se ob kremaciji zberemo v barvnih oblekah in zaigramo, zapojemo, deklamiramo pesmi o radosti bivanja. Nisem šla v London. Pogreb ne more biti vesela priložnost! In to prav njen, saj je bila ona kost in skala reda, minimalističen sivi ton stanovanja brez prahca, estetsko vegetarijansko organsko aranžirane jedi, Valentino in Dior, nobenih vzorcev, enobarvne ploskve. Če je to želela? Mogoče je celo življenje hrepenela, da bi bila drugačna. Zdaj se po smrti hoče kazati drugačno, kot smo mislili, da je bila? Vedno me je klicala, češ da je osamljena, zdaj pa njen mož sporoča, da je toliko ljudi potrdilo udeležbo na pogrebu, da bo cerkev premajhna. Poslal je poletni termin za dodatno rajanje. Potem me je preganjal očitek. Čisto sem zmedena.
Ne morem ji uresničiti želje.
Bila je Nemka, Judinja po mami. Ko so mamo pregnali fašisti, jo je vzela k sebi očetova sestra. Ta ji je prikrila judovsko poreklo. Vzgajala jo je luteransko in pro-nacistično. V šestdesetih je prišla v London kot varuška. Poročila se je z Angležem. Imela sta eno hčerko. Ni ji bilo treba delati. Bila je mati in žena. Srečali sva se leta 1980. Takrat je bila poleg matere – ker je hčerka že odšla od doma, in poleg žene – ker jo je mož varal, ljubica nekega Juda, začela je pisati pesmi. Veliko ji je pomenilo, če sem njene pesmi brala in ji povedala svoje mnenje. Imela se je za veliko pesnico. Napisala je dvajset pesmi. Nekaj splošno prepoznanih feminističnih občutkov je ubesedila na čist, minimalističen način, brez špehca strasti (bila je anoreksična). Tega ji nisem rekla, seveda, a sem pogosto imela na konici jezika.
Nekaj se je zgodilo v njeni družini: njeno vnukinjo je omrežil hčerkin ljubimec, torej ljubimec vnukinjine mame, I. hčerke. I. in njena hčerka sta zaradi tega obe začeli hoditi k psihiatru. Leta in leta. Z njegovo pomočjo je I. pri šestdesetih letih ugotovila, da je bila Judinja in da jo je, deklico, posilil mož njene tete. Imela sem občutek, da je želela biti Judinja, ker je hodila z Judom (ki pa jo je zapustil, ko mu je povedala, da je Judinja – ker menda Judje ne grešijo, če hodijo z nejudinjami – in mogoče mu je tudi šele takrat povedala, da je pravzaprav Nemka). Pa tudi sovražiti je hotela krušne straše, ker je bila sirota. Ni mogla sovražiti mame, če je ni poznala. Ločili so jo od brata. Menila je, da je bil oče esesovec. Ni hotela govoriti o njem. Borila se je tudi z vsenemško krivdo. V Anglijo je prišla v hipijevskih časih med "zmagovalce". Mogoče je celo skušala tajiti svoje nemško poreklo – a izdajal jo je akcent, seveda. Po šestdesetih letih v Londonu je še vedno govorila nemško angleščino, tako kot sem jaz slovensko. Ljudje so v hudih zmotah, če mislijo, da se angleško lahko hitro naučiš. To je zelo zelo zapleten in niansiran jezik.
Skratka, I. je bila ob vseh teh odkritjih v evforičnem šoku. Končno ni bila samo navadna ženska. Začela je prirejati literarne večere, da je lahko govorila o sebi. Začela je ustvarjati podobo rahločutne užaloščene feministke, ki bo z resnico o sebi spremenila svet. Doživela je še en živčni zlom, tako da je potem še nekaj let hodila k psihiatru, mene je pa spraševala o posilstvih, kakor da ji jaz lahko obudim spomin. Vabila me je k svojemu psihiatru. In prav takrat je hodila k teti, ki je umirala, prav k tisti teti, ki je potem zapustila premoženje njenemu bratu, ki ni nikoli prišel obiskat niti nje niti tete. In takrat je doživela že tretji živčni zlom. Tokrat od materialistične užaloščenosti – pa je imela vsega dovolj, šlo ji je za princip. Takrat sem se ji začela izmikati. Umiral je Veseljko, ona pa me je po telefonu mučila s svojo zgodbo. Enkrat je treba nehati, se odtrgati, pustiti zadaj, sem ji prigovarjala. Prišla je celo v bolnišnico. Ni mi verjela, da nisem imela časa zanjo. In v zadnjih desetih letih – ure in ure na telefonu, pisma, obiski. Prosila sem jo, naj me ne kliče na mobilni telefon, češ da se na cesti pač težko pogovarjam o njenih nujnih travmah, a ona me je spet in spet klicala, samo to, samo minutko, samo še to … Ko je umirala moja mama, me je klicala, češ da mi daje korajžo, da bom lahko sovražila mamo, ki si ne zasluži moje ljubezni. Ne hodi tja, ne strezi ji, ignoriraj jo! Hotela je, da jaz sovražim svojo mamo tako, kakor je ona želela sovražiti svojo teto. Za nazaj. Naj jaz namesto nje opravim sovraženje? O tem, da umira zdaj moj oče, ji nisem več govorila.
Ne sovražim je, nič ji ne zamerim, jezim se nase. Trideset let ji nisem povedala, da ne želim njenih klicev. Koliko ur bi lahko gledala v nebo in štela vrabce, namesto da sem lovila sapo, ko me je polivala s svojo odplako. O tem zdaj premišljujem. Zdaj, prav zaradi njene želje, da bi bili na njenem pogrebu v barvah in se veselili, zdaj sem spregledala, da je želela biti vesela in srečna, pa ni zmogla, zdaj pa to izražanje veselosti nalaga nam, prijateljem, ki se z njo, ko je bila živa, nismo mogli ničesar veseliti. Kaj nam daje? Kakšno je to veselje, če si naj ga uprizorimo brez nje? In kako bo njenemu možu in otroku in vnukom, če bomo mi okinčani in veseljaško stopali za krsto. Najbrž so te barve in veseljačenje odplaka, ki jo hoče z očitkom zliti na moža. Čisto sem zmedena. Dobro, da nisem šla na pogreb.
Šla sem gledat igro Tennesseeja Williamsa Mačka na vroči pločevinasti strehi. (MGL, divje dober prevod Tine Mahkota, režiser Ivica Buljan, igralci: Jana Zupančič, Jure Henigman, Jožica Avbelj, Gašper Tič, Karin Komljanec, Jaka Lah, Boris Kreč, Domen Valič, Janez Starina in Matej Puc). Odlašala sem. Zaripel žveket resnice in laži. Mačka, ki zdrži na vroči pločevini, kolikor dolgo more. To prestajanje, to vztrajanje. Williams ga v igri nagradi. Brick reči ženi čisto na koncu: "Občudujem te, Maggie". In ona odgovori: "O, vi, prelepi ljudje, ki se vdate tako graciozno. Prav vi rabite nekoga, da se vas oprime – nežno, z ljubeznijo, in vam vrnejo življenje, kakor nekaj zlatega, kar ste izpustili iz rok – in jaz zmorem, odločila sem se, da bom to naredila – nič ni tako odločnega kot mačka na pločevinasti strehi – mar ne. Mar ne, ljubi? (Nežno se dotakne njegovega lica.)"
Dobro je vztrajati. In ta ženska, Margaret, maratonsko vztraja. Brick je pomenljivo ime. Kos opeke. Moški, ki mu ne prideš do živega. Ona pa je Magdalena, tudi pravšnje ime. To igro sem spet ugledala kot svetlo, čeprav obravnava strahotne razmere v paru, v širši družini in družbi nasploh in čeprav se tu režiser ni odločil za upanje vzbujajoč konec. Igro je zaključil v nekakšno obešenjaško farso. Na ta način je sicer zrahljal resnost, a imela sem občutek, da skuša zmanjšati pomen tematike. Smrt, imeti otroka ali ne, biti homoseksualec (v tistih časih, ko je bilo homoseksualstvo še protizakonito!), to izpovedati ali zatreti v sebi, ljubiti ali se pretvarjati. Tekst je predober. Nič mu ne more škoditi. Noben režiser ga ne more spakedrati. To je eden od tekstov, ki ga lahko bereš tudi brez odrske postavitve. Drame sicer težko berem. Nimam domišljije. Pomešam protagoniste. Igralci mi pomagajo slediti.
Jana Zupančič v vlogi Margaret me je popolnoma prevzela. Vsi igralci, pravzaprav. Brick in Skipper imata v igri zelo močno vlogo, sta eno, ki se mora raztreščiti. Henigman in Puc sta njuno razmerje odigrala s tako občutljivostjo, da se mi je trgalo srce. Njuni športno ljubezenski pretepi so bili mešanica jeze in vdanosti. Da je možno izpovedati to "prepovedano" čustvo! Da ga ni mogoče prikriti. Da so ljubezenska čustva med moškimi tako močna. Pomislila sem na film Brokeback Mauntain. Odlično.
Končno je tudi na našem odru homoseksualnost prikazana s sočutjem in spoštovanjem. Vesela sem bila, da tokrat niso uporabili klišejev. Izhajali so iz razmerja samega. Samo na koncu se mi je zazdelo, da je Puc za nianso preveč humoriziral. Raje bi videla, če se ne bi opredelil. Zazdelo se mi je, da mu je rahlo nerodna, ker je prevzel to vlogo. Upam, da se motim. Kakor da bi skomignil z rameni in hotel reči gledalcem, da sicer igra homoseksualca, a naj ne mislijo, da to tudi v resnici je. Ustvaril je mojstrovino. Ustvaril je lik, ki si ga je zamislil Williams. Kolikor je zmogel verodostojno glede na tekst in glede na življenje.
Rada bi mu povedala, da sem mu hvaležna – v imenu homoseksualcev in tudi žensk, ki z njimi živijo. Na podoben način sem hvaležna Manci Košir za knjigo Drugačna razmerja.
Scena mi je tudi zelo všeč (Tobias Putrih). Oder je razdeljen na teraso in sobo in kopalnico, a odprt, tako da ni skrivnosti – všeč mi je bilo, da so vsi protagonisti ves čas vse opazovali in poslušali, tako kot mi, gledalci. Niti niso kazali reakcij na to, kar se je dogajalo, ko naj bi ne bili prisotni. Gledali so prizor, ki je bil tisti hip izpostavljen. Niso pritegovali pozornosti nase. Če sem koga za hip pogledala, sem morala slediti njegovemu pogledu in se vrniti na osrednji prizor: to so bili pa maratonski dialogi – veličastni že kot verbalni zalogaji.
Razmerje mora biti živo, samo v stiku se dogajamo. Všeč mi je rešitev z gradbeniškimi odri na kolesih – predstavljala sem si, kako so tudi odnosi zgrajeni in jih je treba sestavljati in se razdirajo, neprestano. Improvizorične rešitve. Nedokončnost bivanja, večno iskanje. In predvsem vztrajanje. Ne gre za trmo ali trdoživost, gre za sočutno vero v človeka, ki ga ljubiš.
Igra me je opogumila. Tega nisem pričakovala.
