Ob vrnitvi iz četrtstoletnega prostovoljnega izgnanstva v londonskem Pontu je Ifigenija Simonović v pesmi Lepa Vida, posvečeni njenemu umrlemu Veseljku, zapisala naslednje verze:
Začela boš izgovarjati besedo samota.
Pretirano pogosto.
Začela jo boš čutiti kot preliv.
Spremenila se boš.
Drugače boš dišala.
Oči bojo pile in odbijale hkrati.
Roke bojo visele z ramen.
Samota se te bo oprijela kot bršljan.
»Sama?« se boš vprašala nekega dne.
Takrat bo že drugače.
Sama boš in sama za dva.
Zgoščen opis, kot je to mogoče le v poeziji, podaja stanje, v katerem se je znašla pesnica, lončarka in avtorica Sprotnosti, ki jih je vse od 1993 objavljala v Novi reviji in mesečniku Ampak, ko si je morala znova poiskati hišo prebivanja in dom biti. Mesečna »poročila« iz Ponta, včasih prekleto mrzlega, so Ifigenijo povezovala z jezikom, s slovenskim jezikom, saj kdor nima jezika, je ugotovila, nima doma. Jezik, poleg gline, je edino Ifigenijino orodje, s katerim kleše v ledeno steno brezdušnega, brezsramnega, brezvestnega sveta. In ta jezik je tako telesen, tako ženski, da ob njem abderitska pravda o tem, ali obstaja kaj takega, kot je ženska pisava, hipoma izpuhti. Od Sapfe, matere lirske poezije, se pisava, literatura, nenehno greje in opija v ženskem naročju. In še globlje. Emily Dickinson in Sylvia Plath, Jeane Austin in Margueritte Duras, Georges Sand in Elfride Jelinek, Lily Novy in Ifigenija Simonović: zbor ženskih glasov, simfonija, ki očara vsakega bralca, zlasti bralca!
In četudi iskrenost ni literarnoteoretični pojem, pa prav ta čudovita, a tako redka lastnost, še zlasti pri poklicnih literatih, prežarja Ifigenijino knjigo Konci in kraji, ki je knjiga izpovedi. Izpovedi zrelega ženskega bitja, ki hodi po svetu in išče svoji samoti ustrezno, prijazno, ljubljeno pokrajino, mesto, kraj, prizor, nebo, osebo. In vedno znova se vrača na svoj začetek, k svojemu srcu, iz katerega zajema besede, s katerimi gradi nove pokrajine, »kraje in konce«.
»Iz dneva v dan, iz meseca v mesec skušam prestopiti mejo golega preživljanja, pogledati, kaj se mi kuha v srcu, v mislih in domišljiji, pogledati vase in čez plot, obogatiti kak večer. Včasih sem nad čim ogorčena, drugič vzhičena, obupana ali navdušena. Včasih sem polna načrtov in pričakovanj, drugič brez volje,« piše Ifigenija v uvodu k svojim izbranim »sprotnostim«.
Pisava Ifigenije Simonović se ne navdušuje nad lastnim stilom, veščino oblikovanja všečnih stavkov in visokoletečih globokoumnih misli; je stvarna, preprosta, a hkrati tako »zaresna«, da se bralec sooča z dejstvom, kot da je pred njim knjiga zapisov, ki nočejo biti literatura, ampak kar se le da natančni zapisi utripanja avtoričine duše, a tudi telesa, tudi telesa. In prav ta »nonšalanca«, s katero Ifigenija presega umetelnost pisave, je tisto, kar je tako žensko, tako prvinsko, tako pretresljivo, da mora, trdno sem prepričan, še tako neobčutljivega bralca, zlasti bralca!, prekriti s srhom, to pričo nehotenega vznemirjenja, pretresenosti.
Malokateri slovenski literarni delavec, delavka bi zmogel svoje mesto sredi sveta opisati tako neusmiljeno, kruto, pretresljivo, kot je to storila Ifigenija Simonović v svoji Krajih in koncih, in sicer, da se počuti, kot da je kurjač na prekooceanki: »Premog mečem v peč. Delam. Kolikor morem dobro. Včasih stopim na krov, zadiham, se spet vrnem v trup«. Saj premog, s katerim Ifigenija hrani požrešno peč prekooceanke, na kateri plujemo neznano kam, so njene misli, želje, upanja, hrepenenja, ljubezni, smrti … vse v besedah, ki jim je mati.
