Za mano je še en nakupovalni dan. Če bi pogledala v svojo polno bombažno nakupovalno vrečko in se poglobila v to, kaj živila sploh vsebujejo, bi me naslednji nakup verjetno olajšal za bistveno nižjo številko na izpisanem računu. Kar sploh ne bi bilo tako slabo. Vendar pa tega, preventivno, za lastno dobro počutje raje ne počnem. Vsi tisti E-ji, ki zlovešče sikajo z etiket pregrešno dobrih jedil, bi mi verjetno zagodli s slabo vestjo.
Da si olajšam vest (in če sem že priklopljena na medmrežje), vsaj preberem, kaj se skriva za to nesrečno črko – še bolj učena beseda, aditivi. No, pa dajmo obogatit moj besedni zaklad. In berem in se čudim. Črka, ob kateri dobim slab občutek v želodcu – za kar se lahko zahvalim časopisom, ki se v nas trudijo vzbuditi fobijo pred živilskimi E-ji – naj bi v resnici pomenila snov, ki je bila s strani EU dejansko odobrena in registrirana kot varna (!) snov. Potem z ekrana vame začnejo bolščati še antioksidanti, barvila, sladila, konzervansi, stabilizatorji, emulgatorji, ojačevalci okusa – ki prav vsi spadajo v družino aditivov. Če bi množici teh čudovitih dodatkov, ki naša jedila izboljšajo (zaščitijo, obarvajo, utrdijo, zgostijo, osladijo, mmm, glazirajo in še kaj), prišteli še arome (ki (še) nimajo svojih E-oznak), ki jih bilo kar impresivnih 6200!
Trenutno sem rahlo zmedena. V končni fazi gre za nepogrešljive stvari, ki so naši hrani potrebne, da jih shranjene lahko brez nevarnosti uživamo tudi pozimi, ko na vrtu sameva kvečjemu grenki radič ali ko preko oceana pripotujejo iz daljnih, sončnih dežel. V tehnološko tako naprednem svetu res ne moremo pričakovati, da bi tako praktična juha iz vrečke ali privlačni gumijasti bomboni »polni sadja« na prodajnih policah na nas čakali samo s pomočjo soli, kisa, medu ali sladkorja. Ravno zadnjič sem bila nezadovoljna z izbiro jogurta, ki je sicer bil pravega okusa, a mi je z neenakomerno sestavo tek zbijal že na videz, kaj šele ko sem ga, tako grudičastega in nekako kašastega, skušala pridno pospraviti. Kaj zato, če na umetelno oblikovanem pokrovčku piše bio, če mi veliko bolj ugaja prijetno rdeč in gladek jogurt popularne znamke s televizije.
Res je sicer, da sem brala o odsvetovanju kakršnih koli aditivov za prehrano otrok, mlajših od treh let. Izmed takih »otrokom prijaznih« živil so mi najbolj ostale v spominu junior paštete in male pisane pošasti, ki so narisane na klobasah. Še dobro, da večino življenja presedimo pred računalniki in so nam želeni podatki (takorekoč dobesedno) na dosegu rok. Ker izbrskati je možno marsikaj (dajte si še vi duška, zato pa sem dodala povezave); recimo to, da omenjena klobasa dejansko niti ni tako zelo zdrava, kot jo oglašujejo, ampak vsebuje preveč soli, za nameček pa še ojačevalce okusa … Sploh nisem posumila, da »brez konzervansov« ne pomeni tudi »brez aditivov«.
Saj nikomur ni več mogoče zaupati! Kot da še ni dovolj govorjenja o gensko spremenjenih organizmih (še ena sumljiva stvar iz Amerike!) in alergijah, ki jih aditivi povzročajo, me je zdaj šokirala še vest, da tako imenovana azo-barvila pri otrocih povzročajo hiperaktivnost. Hitim k sosedi, njen najstarejši nam že dva dni skače po glavi pa ji še ni prišlo na misel, da mu pobere zalogo m&m’sov …
Viri:
M. Peterman idr.: Aditivi. Ljubljana: ZPS, 2007.
Kakšna živila ponujajo našim otrokom? Dostopno na: http://www.zps.si/hrana-in-pijaca/zivila-in-zdrava-prehrana/kaksna-zivila-ponujajo-nasim-otrokom.html#Mesni%20izdelki
Aditivi v živilih. Dostopno na: http://www.zps.si/testi-vip/hrana-in-pijaca/vipov-test-aditivi-v-zivilih.html#
Gensko spremenjeni organizmi. Dostopno na: http://www.biotechnology-gmo.gov.si/fileadmin/datoteke/Publikacije/GSO_slo.pdf
