Kot da mi je bil namenjen – obisk Interliberja, triintridesetega mednarodnega sejma knjig v Zagrebu. Še nedolgo pred pričetkom sejma, sem si belila glavo z uvrstitvijo le-tega v svoj urnik. In potem se je uvrstil sam od sebe, potem ko je le dva dni pred zaključkom sejma zazvonil telefon iz Županijskega sodišča v Splitu, od koder so me napotili na obvezni seminar za sodnega tolmača v Zagreb. Z nasmehom sprejmem obvestilo in že kujem razporeditev obveznosti oziroma združitev prijetnega s koristnim.
Po nočni vožnji z avtobusom sem le prispela, v velemesto, ki te za vsakim vogalom vabi na prgišče dogodkov, ki jih navaden smrtnik brez ekstremno dobrih organizacijskih sposobnosti, ki vključujejo tudi odpovedovanje družinskim srečanjem, ne bi zmogel obiskati. Tokrat me je za spremembo že ob vhodu v Zagreb pozdravilo ravno vzhajajoče sonce, saj je megla vedela, da ji ta dan tukaj ni usojeno mesto. Zgrabilo me je, da bi kar v avtobusu izvedla Pozdrav Soncu in se mu vnaprej zahvalila za današnji dan. Ta vsemogoča žareča krogla tako vpliva na tamkajšnje prebivalstvo, da sem bila prepričana, da bo zaradi njene prisotnosti in energije medsebojna komunikacija tekla kot po medu. Tudi taksist spusti ceno, ne glede na to da taksi meter prikazuje za nekaj kun večjo porabo goriva.
V sklopu seminarja obiščemo policijsko postajo, kjer nam zmedeni policist, ki je le pet minut pred našim prihodom zvedel, da bo moral zamenjati svojega sodelavca, prične govoriti o zgodah in nezgodah sodnih tolmačev, ki naj bi se morali odzvati na poziv policije, kadar je v postopku udeležen tuji državljan. Pa do tega, da je v porastu povpraševanje za ukrajinskimi tolmači, ki morajo biti prisotni pri osebnem pregledu ukrajinskih eskort damah. Da, prav ste pomislili, prisotni morajo biti pri telesnem pregledu tako rekoč vsake luknje na njenem telesu, ki bi predstavljala morebitno skrivališče za opojne droge. In sedaj ostani ravnodušen, mirno opazuj in poleg tega še prevajaj: »Sedaj vam bomo prst vtaknili v…..«. Ali pa prisotnost na še bolj morbidnem dogodku, na katerega sem prepričana ne želite prejeti poziv – na oddelek patologije, ko zaradi smrtno ponesrečenega tujca prevajaš potrditev identitete izrečene s strani pokojnikovih svojcev. Da, tudi sodni tolmači bruhajo, padajo v nezavest, misleč da bodo le zdržali in častno upravičili svojo funkcijo. Ob naših zamišljenih pogledih in bojih, ki so se bili znotraj nas o smotrnosti sprejetja tega naziva, nas prekine sogovornik v sveže zlikani modri uniformi ter nam ponudi veliko škatlo piškotov, tistih najmehkejših in najbolj dišečih. Vsak me lahko pridobi s sladkarijami. Še ko sem bila otrok, mi je draga mami napolnila skledo z barvitimi bomboni in čokolado, le da bi me obvarovala pred neobritimi, hudobnimi strici v dolgih plaščih, ki bi me s koščkom čokolade zvabili v avto, me odpeljali daleč proč in nikoli več vrnili nazaj. Bila sem kod sosedov kužek, kateremu si pomolil košček klobase in že je vandral s teboj celi dan.
Po obisku matičarke, šolskemu prevodu izpiska iz rojstne matične knjige in učenju predpisanega vezanja, sem že sedela v tramvaju,vozeč se proti Zagrebškemu Velesejmu.
Nekaterim so fetiš škornji, drugim parfumi, tretjim biči…meni pa so po končani pravni fakulteti, ko sem se rešila tistih debelih knjig, ki so skorajda zapolnile vsako sivo celico, prav gotovo knjige. Obožujem Profilove knjigarne v Splitu. Ko vstopim vanjo zblaznim, izključim se, skrivam se med policami, brskajoč po literaturi, ki je resnično dobro organizirana po oddelkih. Tisti njihovi udobni, živo rdeči fotelji na katerih sediš kolikor te je volja, ter ob prijetni glasbi bereš in bereš, ne da bi ti prodajalec s svojim pogledom očital tvojo ležernost in prelistavanje knjig. Zato ne razumem poslovne politike vseh tistih ostalih knjigarn, ki prodajajo knjige v polivinilastih ovitkih, ki ti ne dopuščajo vpogled v avtorjev način pisanja, pred tistimi ne zapakiranimi pa stoji masten napis: Listanje je prepovedano! Povrh tega pa je literatura še razmetana malo tu,malo tam.
Zaradi moje novo prebujene ljubezni do knjig in ugodja, ki ga preživljam v splitskih knjigarnah, me je obisk sejma še toliko bolj mikal. Prav je, da organizator ni zaračunal nikakršne vstopnine, saj se mora prav vse generacije spodbuditi k razširjanju znanja in k literarni pismenosti. Ob vstopu v paviljon sem z lačnimi očmi kot divja zver pregledovala uspešnice, publicistiko, alternativno medicino… Toliko tega na enem mestu! Kar skakala bi iz ene stojnice na drugo. Vendar tu je bila kača,dolga kolona obiskovalcev, ki me je ovirala v mojih željah, mojih dejanjih. Dvorana se je v hipu napolnila in moji najsrčnejši nameni so hitro padli v vodo. Ko padeš v kačo, si v njej, z njo se gibaš in ne moreš odstopiti. Kje je tista udobnost, kje je glasba, kje so fotelje, stolčki…pa saj ni božični sejem?! Ob bojevanju same s seboj, bojevanju z lačno kačo sem se le morala predati in predčasno zapustiti prostor, saj nisem želela preživeti trenutke v tej čudežni deželi knjig, ki so se nudile po akcijskih cenah, ob nenehnem pritoževanju in neugodnem počutju ostalih lakomnikov. Pa vendarle se mi tik pred vhodom ni uspela izmuzniti najnovejša knjiga Paula Coelha, Valkire, ki me je že nekaj tednov mamila k sebi. Našla sem pot do nje in bila mi je namenjena, kot mi je bil namenjen ta dan.
