Intervju: Dejan Zavec

0
478

 

Dejan Zavec, svetovni boksarski prvak

 

 

 

Dejan Zavec je najboljši slovenski boksar vseh časov. V svoji 8-letni poklicni karieri beleži 29 dvobojev, od tega 28 zmag, 17 z nokavtom. Na svetovni vrh se je povzpel 11. decembra 2009 v Johannesburgu, ko je postal svetovni prvak v velterski kategoriji (do 66,7 kg) po verziji IBF z zmago nad dotedanjim prvakom Isaacom Hlatshwayom. Štiri mesece kasneje, 9. aprila 2010, je v Ljubljani ubranil naslov svetovnega IBF-prvaka. Po spektakularni predstavi s tehničnim nokavtom je v 12. rundi premagal Argentinca Rodolfa Martineza. Sledila je znamenita borba 4. septembra 2010 v dvorani v Stožicah pred več kot 12.000 gledalci. Uspelo mu je premagati Rafala Jackiewicza, edinega, ki mu je prizadejal poraz v profesionalni karieri.

 

Zavec je osvojil tudi številne druge lovorike. Pohvali se lahko z naslovi medcelinskega prvaka in z naslovom prvaka Evropske unije. Zase pravi, da ni agresiven, ni nagnjen k samodokazovanju, z boksom tudi ne zdravi svojih kompleksov. In najverjetneje prav zato razbija negativne stereotipe o boksu. Velja za ambasadorja fairplaya in pozitivnih vrednot boksa kot tradicionalne in plemenite borilne veščine. Med tekmeci in navijači se ga je prijel vzdevek Mr. Simpatikus.

 

 

Zgodbo 15-letnega fantiča, ki je nekega januarja pred 21. leti v mrazu čakal, da se začne nogometni trening, danes poznajo že skoraj vsi. Zanimivo se mi zdi, kako se usoda velikokrat poigra z nami. Zakaj takrat niste odšli, ampak ste vstopili v toplo telovadnico in opazovali igralce namiznega tenisa? Igra vas je bojda tako pritegnila, da sploh niste opazili, da v tej dvorani trenirajo tudi boks. Vse do takrat, ko se je pred vami pojavil trener Ivan Pučko. In ko vas je 185 cm visok in 120 kg težak možak vprašal, ali ste prišli trenirat boks, ste mu hitro pritrdili. Domnevam, da je bilo to srečanje za vas usodno. Pa ne mislim samo na vašo boksarsko kariero. Pučko je bil veliko več kot samo trener. Nadomestil vam je očeta in vas sprejel v svoj dom.

Srečanje z njim je bila zagotovo prelomnica v mojem življenju. Pučko, prav tako njegova takratna partnerica Natalija, sta pomembno vplivala na zaključno fazo mojega odraščanja, na oblikovanje mojih pogledov na življenje. Zagotovo jima ni bilo lahko, ko sta skoraj čez noč v svoj dom sprejela še enega otroka in to v najobčutljivejših najstniških letih. Ponudila sta mi temelj novega življenja. In čeprav se bo morda komu zdelo grdo, res sem ga imel za svojega drugega očeta. Prav tako tudi svojega drugega trenerja Stanislava Milutinovića. Takole bom rekel, osnovno in srednjo šolo življenja sem naredil pri Pučku, diplomiral pa sem pri Milutinoviću.

 

Imate s Pučkom še stike?

Seveda. Ob njem se počutim drugače kot s prijatelji. Ko sem z njim, sem popolnoma neobremenjen. Še vedno se obrnem nanj, ko se mi v življenju zgodi kaj pomembnega. Povezan sem tudi z njegovima sinovoma Ivanom in Sašom, čeprav se ne videvamo pogosto. Ko pa se vidimo, se med nami v trenutku splete posebna vez.

 

Čeprav pravite, da ste se v boksu znašli po naključju, je zanimivo, da ste že kot otrok v skednju babičine domačije v Halozah udarjali v vrečo za krompir, napolnjeno s koruzo.

To ni bilo pri babici, ampak pri starših. Tega se zelo slabo spominjam, moral sem biti še zelo majhen. Večino svojega življenja sem namreč preživel po internatih in pri teti nedaleč stran. Res se ne spomnim več, kaj me je takrat gnalo, da sem tolkel po tisti vreči. Zagotovo pa to ni imelo nobene zveze z agresijo, z izživljanjem svojih frustracij ali iz maščevanja za svoje življenje. Pravzaprav sem za razliko od marsikoga imel lepo življenje. Bil sem na toplem, na suhem, edino, kar mi je manjkalo, je bila tista osnovna starševska ljubezen. Morda je tudi bila, verjamem, da je bila, vendar je pač naneslo tako, kot je. Takrat so bili drugačni časi in starša sta se na svoj način borila za obstoj sebe in otrok. Moje življenjsko kolo se je zasukalo drugače in vesel sem, da je bilo tako.

 

Ker sta na prve tekme s trenerjem Pučkom hodila skoraj brez denarja, sta morala biti še posebej iznajdljiva. Pred odhodom v Atene na evropsko mladinsko prvenstvo leta 1993 so vama na zvezi rekli, da morata za zastavo in himno, ki so jo zahtevali organizatorji, plačati deset tisoč tolarjev. In ker denarja nista imela, ste zastavo sneli s prvega droga, namesto kasete s himno pa sta v Atene nesla kar kaseto s hiti Miše Kovača. Ali pa ko sta v Budimpešti v recepciji pustila vaš potni list, ker nista imela denarja, da bi plačala hotel.

(smeh) Zelo veliko je bilo podobnih dogodkov. Kamor koli sva šla, sva šla brez denarja. Imela sva ga zgolj za gorivo. Veliko prigod, ki jih nisva pričakovala, se nama je zgodilo tudi na samih potovanjih. Enkrat sva šla na pot oba brez vozniškega izpita. Tele zgodbice so danes smešne, takrat pa so bile za naju precej stresne. So bile pa to zelo vzgojne življenjske izkušnje, ki nama še danes dajejo motivacijo in zagon.

 

Očitno je trener zelo verjel v vas, celo tako močno, da se je bil pripravljen podajati v včasih celo nevarne pustolovščine.

Na to vprašanje vam ne znam odgovoriti. Ne vem, zakaj se je tako angažiral, nikoli ga nisem tega vprašal in ga tudi ne bom. Vsekakor se je to zgodilo iz neke simpatije do športa in do mene. Oba sva iskala svoj maksimum. Zavedala sva se, da sva maksimum doma zelo hitro dosegla. Razočarana sva bila tudi nad vodstvom takratne boksarske zveze. Celo kaznovali so naju, ker sva trenirala dvakrat na dan. Pučku so očitali, da me bo uničil, čeprav so boksarji drugje po svetu trenirali tako kot midva. Zastavljala sva si vedno višje cilje in jih tudi dosegala kljub veliki konkurenci. Zase ne morem reči, da sem bil zelo nadarjen, pri meni je izstopala delavnost, pripravljenost, da zadevo ponavljam brez konca.

 

Je to trma?

Vsekakor.

 

Vas je naprej vlekla tudi nekakšna obveza do trenerja?

Šlo je za dokaz, da zmorem, in pa strah, da bi se v primeru neuspeha moral vrniti nazaj v Haloze. Ves čas mi je nad glavo visela razlika med Halozami in možnostmi, ki jih ponuja mesto. Ne razumite me narobe, nič nimam proti Halozam, zelo lepe se mi zdijo.

 

Če človek pride samo na obisk?

Ja, še lepše so, ko odhajaš. V Halozah je zelo težko živeti, še posebej, če imaš drugačne poglede, želje po nekem uspehu. Če se vrnem nazaj k vašem vprašanju, kaj me je motiviralo. Imel sem srečo, da sem našel prečudovite ljudi. Seveda sem imel verjetno tudi jaz nekaj pri tem, da smo se našli. Za uspeh nekoga je vedno zaslužnih več ljudi. Nekaj je tudi v usodi, ki me je pripeljala na to pot. Pa tudi moja težka življenjska zgodba. Mogoče bi se vse skupaj čisto drugače zasukalo, če bi dobil dobro plačano službo …

 

Si danes lahko predstavljate sebe, kako sedite v neki pisarni?

Ne. Pisarna me ni nikoli veselila. Vem pa zagotovo, da bi, česar koli bi se lotil, delal z enako zavzetostjo kot boksam.

 

Če se vrneva k boksu. Trenirali ste vsak dan, denarja ni bilo, kaj vas je gnalo?

Šport mi je dajal veliko. Ni mi dajal denarja, dajal pa mi je druge možnosti in nekatere privilegije. Lažje sem dobil službo, ki mi je omogočala, da sem lahko treniral. Boks je bil v nekem obdobju postranska stvar, čeprav sem ga jaz vedno imel za glavnega. Ker pa se nisem mogel preživljati z njim, sem za preživetje opravljal marsikaj.

 

Kaj vse ste delali?

Čisto na začetku sem bil natakar, potem sem bil v kuhinji, taksist, gradbinec, kamnosek, varnostnik. Ves denar, ki sem ga zaslužil, sem vlagal nazaj v šport. Šport me je izoblikoval, tam sem imel prijatelje, družbo, v kateri sem se dobro počutil, in se zato vedno znova vračal. Človek potrebuje neko sredino, ki ji pripada. In prav šport predstavlja kulturo življenja, ki daje veliko več, kot vidi večina.

 

Mnogo športnikov ima pred začetkom tekme svoje rituale. Vi ste jedli banane.

(smeh) Res je. Pred vsakim dvobojem sem v garderobi pojedel banano. Prepričan sem bil namreč, da bom po njej boljše boksal.

 

Kdaj ste banane opustili in kaj je zdaj vaš ritual?

Nekajkrat se je zgodilo, da banan ni bilo, in takrat sem spoznal, da dobro boksam tudi brez njih. Tako sem ta ritual opustil. Kasneje so se stvari tudi precej spremenile. Zdaj nimam nekega »vidnega« rituala. Imam ga, kaj pa to je, bom izdal po končani karieri. Malce sem tudi vraževeren (smeh). Danes je zame najpomembnejše, da sem v tisti odločilni uri maksimalno psihično in fizično pripravljen.

Niste pa napredovali samo na področju športa. Zanimiva je tudi vaša pot do izobrazbe. Najprej ste končali dveletno kovinarsko šolo, kasneje dokončali še srednjo trgovsko šolo, v Novem Sadu zaključili fakulteto.

Moja izobrazba še ni končana. Imam že pripravljeno vso dokumentacijo, da se najverjetneje naslednje leto, če bo čas dopuščal, najkasneje pa po končani karieri, vpišem še na magistrski študij.

 

Kaj vam pomeni izobrazba?

Na začetku se mi je zdela nepomembna. Šele ko sem začel iskati informacije, ki bi mi pomagale pri razvoju v športu in nasploh v življenju, sem ugotovil, da imam premalo podlage. Najprej sem se trudil sam, potem sem se vpisal preko zavoda za zaposlovanje na srednjo trgovsko šolo. Kasneje sem se vpisal še na fakulteto za šport in postal diplomiran športni trener za borilne veščine. Lahko rečem, da mi je izobrazba pomagala doseči maksimum tudi na športnem področju. Največ težav sem imel s tujimi jeziki.

 

Simpatična je anekdota, povezana s profesorico angleščine v srednji šoli. Menda vam je rekla, da vam zaključi pozitivno, če ji pravilno poveste eno poved. Vi ste izstrelili: »I love you!«

Pravzaprav sem ji rekel: »Do you love me?« Šele kasneje,ko sem ves rdeč odšel iz razreda, sem se zavedel, kaj sem ji rekel.

 

In kako je odreagirala?

Rekla je: »Yes, I love you,« in me nagnala iz razreda s pozitivno oceno. Razlog, da sem imel probleme z jeziki, je bilo slabo predznanje. Potem sem se učil sam, preko televizije. Gledal sem razne oddaje in filme.

 

Kmalu po začetku boksarske kariere ste spoznali tudi soprogo Natašo, ona je bila takrat stara 15 let. Koliko ste bili stari vi?

19 let.

 

Domnevam, da sta zelo povezana.

Ja, sva. To je pravzaprav najina sreča. Mislim, da za uspešno zvezo potrebuješ čas za partnerja in za pogovor. Tudi, če te kaj preseneti med pogovorom, je pomembno, da se v najkrajšem možnem času vrneš in rešiš težavo. Težav ni dobro odlagati, ker se sicer kaj hitro zgodi, da se nakopičijo in eksplodirajo. V zvezi vedno pridejo trenutki, ko se v nečem ne strinjaš ali imaš slab dan. Nikoli tega ne smeš pogojevati z ljubeznijo, zdaj te imam rad, če si tak, te pa nimam. Midva sva bila sposobna sprejeti drug drugega in najino različnost.

 

Koliko zaslug ima vaša soproga, da ste danes tu, kjer ste?

Veliko sem se učil od nje. Nataša je bila vedno korak ali dva pred menoj. Sploh kar se tiče šolanja. Ko sva začela hoditi, sem si rekel, pismo, ona bo študirana, kaj se bom pa potem jaz lahko pogovarjal z njo. Tako sem dijaško in študijsko zorel ob njej.

 

11 let ste bili v amaterskih vodah, zadnjih 8 let ste v profesionalnih. Kakšna je razlika?

Na prvi pogled v drugačni opremi in zaščiti. Amaterski boks je bolj zaščiten. In seveda v denarju, ki ga v amaterskem boksu skorajda ni, za razliko od profesionalnega, kjer se obračajo veliki denarji, je pa tudi veliko spletk, veliko dogovarjanj. Boksarji imamo na vse skupaj zelo malo vpliva, menedžerji so tisti, ki krojijo našo usodo in celotno igro. Mi s svojo igro samo še postavimo piko na i. Najpomembnejše razlika med amaterskim in profesionalnim boksom pa je ta, da se od profesionalizma da živeti.

 

Kaj to konkretno pomeni? Morate kdaj sprejeti tudi kakšen »pokvarjen« predlog?

Ni ti treba, če lahko dominiraš z dokazovanjem in s svojim delom. Zame je zelo pomembno, da sem lahko pošten do sebe.

 

V Nemčiji ste morali spremeniti ime v Jan Zaveck. Vas je to motilo? Še pred tem pa vam je trener Werner Kirsh dodelil vzdevek Mr. Sympathikus. Občutek imam, da ste že pred Kirshem marsikoga očarali, kot denimo vašo profesorico angleščine.

(smeh) Nikoli nisem nikomur želel nič slabega. In če nisem mogel pomagati, sem lahko dal vsaj nasmeh ali prijazno besedo, ta prav nič ne stane. Zato me tudi sprememba imena ni motila. Vedel sem, da to spada k poslu. Kar pa se tiče vzdevka, domnevam, da se je trener zanj odločil zato, ker sem v klub prinesel drugačno vzdušje. Po pripovedovanju je bilo v klubu, preden sem prišel, precej turobno vzdušje. Kolegi so prišli v klub, odtrenirali svoje in odšli.

 

Zelo po nemško.

Ja. Jaz sem za razliko od ostalih, tudi ko mi je bilo najtežje, šel do kolega, ga malce dregnil in povedal kakšno šalo. Pa še »ausländer« sem bil, ki ni znal dobro jezika in tako sem 14 dni potem, ko sem prišel v klub, dobil vzdevek Mr. Sympathikus.

 

Veljate za zelo prijaznega, neagresivnega človeka. Zanimivo je, da je ravno med boksarji kar nekaj »nežnih« duš. Imela sem priložnost osebno spoznati Mateja Parlova, ki me je presenetil z deklamacijo Aškerčeve pesmi Brodnik in to v slovenščini.

Bistvo je očem nevidno. Meni se zdi zanimivo, da pripadajo najbolj divji navijači tako imenovanim neagresivnim športom. Zavedati se morate, da pretep v ringu in pretep na ulici nimata prav nič skupnega. Na ulici se mlatijo strahopetci, pri nas veljajo pravila. Zame je boks šport in moj posel.

 

Tudi sicer za borilne veščine velja, da človeku precej pomagajo pri oblikovanju njegove psihe, ne zgolj telesa.

Se strinjam. Pri borilnih veščinah se spoznaš in začneš drugače razmišljati. Seveda obstajajo ljudje, ki borilne veščine trenirajo samo zato, da se lahko pretepajo. Ti mečejo črno luč na ta šport.

 

Ste prijazen do drugih in hkrati zelo nepopustljiv do sebe.

Preprosto zato, ker mi življenju ni bilo nič podarjenega. Nikoli ne pričakujem, da bom nekaj dobil zastonj. Po drugi strani pa, če dobim možnost, da nekaj lahko naredim, dam maksimalno vse od sebe. Na prvem mestu je seveda družina, kjer ni limita, ni premisleka, ni mej.

 

V borbo za naslov svetovnega prvaka v Južni Afriki ste šli bolni in zmagali. Tudi v dvoboju v Stožicah je bilo podobno. Imeli ste kar precej poškodovan levi komolec, celo tako, da niste mogli stegniti roke do konca. Kaj vas žene?

Biti vrhunski športnik pomeni biti tudi vrhunski hazarder. Seveda je predpogoj, da zelo dobro poznaš sebe, svoje telo in svoje zmožnosti. Kar se tiče Južne Afrike, sem se res slabo počutil, ker sem se prehladil. Vendar sem se prav dobro zavedal, po kaj sem prišel. Prišel je trenutek, za katerega sem garal celo življenje, in popravnega izpita ne bo. Enako je bilo tudi v Stožicah. Nisem imel izbire. Če ne bi tekmoval ali če bi izgubil borbo, v obeh primerih bi izgubil pas. Zato sem stavil na vse ali nič in zmagal. Bil sem egoist, rekel sem si, da si zmago zaslužim jaz.

 

Kaj bi vas pripravilo do določitve, da prenehate boksati?

Poškodba, ki bi mi spremenila kvaliteto življenja. Ne govorim o zlomljeni roki, prebiti arkadi, gre za mentalne poškodbe ali zelo hude telesne poškodbe.

 

Pred dobrimi petimi leti bi že lahko tekmovali v Ameriki. Povabil vas je sam Don King, legendarni menedžer boksa, ki je zastopal imena, kot so Muhammad Ali, Mike Tyson, George Foreman. Kaj se je zgodilo, da niste šli?

Borbo, ki so jo organizirali zame, so prestavili na datum, ko je imela Nataša rok za rojstvo najine prve hčere. Povedal sem mu, da je zame rojstvo mojega otroka najpomembnejše. King me je razumel. V tistem trenutku je bila to moja največja želja, največja skrb in največja odgovornost. Vsak si postavi svojo lestvico prioritet in pri meni je to družina, potem zelo dolgo nič in šele potem pride šport. Zato sem si rekel, če sem uspel priti do tja, bom znal tudi počakati, da pride pravi trenutek. Meni zelo veliko pomeni, da imam družino ob sebi.

 

Zato domnevam, da je za vas zelo težko, ko ste na treningih v Nemčiji in ste ločeni od družine več kot 1000 kilometrov.

Tega se poskušam čim bolj izogibati. Ko sem tam, sam ne delujem tako, kot bi moral, sem le polfunkcionalen.

 

Koliko kilometrov ste v vseh teh letih prevozili?

Na leto naredim med 70.000 in 90.000 kilometri, če ne štejem avionskih prevozov.

 

Kakšen oče ste?

U…

 

Koliko sta stari hčerki?

Ivona ima štiri leta in pol, Tija tri leta. Vsekakor bi želel biti dober oče. Kaj je dober oče, je seveda relativno. Z ženo imava popolnoma enake poglede na vzgojo in se drživa te modrosti, če si otrok zaželi jabolka, mu ga ne daj, ampak ga nauči, kako si ga utrga sam.

 

Vas je kdaj zaneslo, da bi svojima deklicama nudili vse tisto, za kar ste bili vi kot otrok prikrajšani?

Pri Ivoni je bilo morda na začetku nekaj takega, pa ne v smislu jaz nisem imel, ona bo pa imela. Bolj je šlo za to, da sem ji prehitro ugodil. Potem sva z Natašo zelo hitro spoznala, da na tak način razvrednotiš stvari. Stvari namreč dobijo vrednost šele takrat, ko si jih otrok želi.

 

Kaj, če bi se katera od njiju odločila, da bo boksala?

To vprašanje so mi že večkrat zastavili. Oba z Natašo ju bova podpirala v njunih željah. Seveda jima bova najprej razložila, kaj njuna odločitev pomeni, odločiti se bosta pa morali sami. Najslabše je, da otroka v nekaj prisiliš, potem pa je vse življenje nesrečen in ti očita, da si ti kriv.

 

Kako deklici dojemata dejstvo, da imata slavnega očeta?

Tisti na televiziji je Dejan Zavec, doma pa sem ati. Res pa je, da bi me v javnosti raje imeli samo zase.

 

Kaj je z Ameriko? Že imate izzivalca?

V najožjem izboru so trije. Dvoboj pa se bo konec poletja skoraj zagotovo odvil v ZDA. Kar pa se Amerike tiče, grem zdaj samo na dvoboj.

 

Kakšni pa so načrti za naprej?

Zaenkrat je še vse nedorečeno in negotovo. Vse je mogoče. Do naslednjega dvoboja definitivno vse ostaja tako, kot je, potem bomo pa videli. Seveda je odvisno od zmage ali poraza.

 

Se lahko zgodi, da se boste preselili v Ameriko?

Tudi to je ena od možnosti, vendar zgolj za obdobje kariere.

 

Pa si želite?

Po eni strani ja, po drugi ne. Tu je vse jasno in urejeno, po drugi strani pa nekaj novega nikoli ni odveč.

 

Za konec še vprašanje: kaj je za vas boks?

V tem trenutku je to moja služba. Kar pa se tiče samega boksa, je to igra psihe, precej podobna igranju šaha.

 

Vaša psiha je v odlični kondiciji.

Več kot polovica pripravljenosti na borbo je psiha. Ne rečem, da imam najmočnejšo psiho, je pa do zdaj to zadoščalo. Imam še nekaj rezerve. Treba se je dobro poznati.

 

Pri vas odločajo sekunde.

Stotinke oziroma tisočinke sekunde odločajo. Če si prepozen, nisi več prvi. Tu ni blefa. Zato pa toliko treniram, ker imam več ali manj vse elemente v podzavesti. Ta podzavest mora biti instinktivna. Vse mora biti avtomatizirano in pa reakcija na akcijo. Ker ne veš, kaj bo naredil nasprotnik, moraš imeti glavo tako stabilno, da lahko razmišljaš zraven. Razmišljanje je podzavestno, ker je premalo časa.

 

Bojda se vas ne da izzvati?

Tolikokrat v življenju sem bil izzvan, da me ne more zmesti nobena provokacija, ne verbalna, ne fizična. Provokacije mi ne pomenijo nič. NIČ!