V morju je živela ananasova riba. Bila je zelo drugačna od drugih rib. Ni imela okroglih lusk. Imela je luske v obliki ananasa. Dišala je po ananasu in okus je imela po ananasu. Ko so odkrili to vrsto rib, jih je bilo v morju 2000. Zdaj pa je ostala samo še ena ananasova riba. In to je bila Ananaska. Ananaska je živela v zelo globokem predelu morja. Z nikomer se ni hotela družiti, razen s koralami. Ves čas je plavala okoli koralnih grebenov in se pogovarjala s koralami in morskimi zvezdami. Če je kdaj v njen predel prišla kakšna klovnska ribica, je Ananaska takoj zbežala v svojo luknjo v koralnem grebenu. Ni marala drugih rib, ker so se ji zdele čudne in so se preveč razlikovale od nje. Nihče drug ni plaval okoli tistih koralnih grebenov razen klovnske ribice. Zato se je morala skrivati samo pred njimi. Nekega dne, ko se je pogovarjala s koralo Koko, ni opazila, da se med koralami skriva majhna klovnska ribica in jo opazuje z zanimanjem. Ko sta Ananaska in Koka končali s pogovorom, je klovnska ribica priplavala iz koral. Ananaska je hitro odplavala stran, klovnska ribica pa za njo, v njeno luknjo. » Tebe pa še nikoli nisem videla, čeprav pridem vsak dan sem. “Kdo pa sploh si?” je klovnska ribica vprašala Ananasko. “Kaj te briga, pojdi stran hočem imeti svoj mir, pred vami, normalnimi ribami.” je nesramno rekla Ananaska . Klovnska ribica jo je začudeno pogledala. »Normalnimi ribami? Jaz že nisem normalna riba! Nobena druga vrsta rib ne gre h tem grebenom!« Ananaska pa je rekla: “Samo pojdi stran!” Klovnska ribica jo je še bolj začudeno pogledala, nato pa odplavala stran. Ananaska si je oddahnila. Končno je imela mir. Šla je nazaj h koralam. Vzela je školjko, se polulala nanjo in jo pojedla. To je bila edina hrana , ki so jo jedle ananasove ribe. Ko je klovnska ribica prišla do svojega doma, je vsem pripovedovala o nenavadni ribi, ki jo je srečala, ko je šla plavat h koralnim grebenom. »Bila je zelo lepa riba z luskami v obliki ananasa, in celo vonj je imela po njem, vendar je bila zelo nesramna in tečna. Izgleda, da vedno ko gremo me plavat tja, se skrije v svojo luknjo v koralnem grebenu! Ampak zdaj vem kje živi! Zelo zanimivo bi se bilo družiti z njo, če ne bi bila tako tečna,« je pripovedovala klovnska ribica svojim sestricam. Nekega dne, je klovnska ribica spet šla h koralnemu grebenu in se skrila. Ko je Ananaska prišla na plano, je skočila k njej. »Hej, ti, neznana nenavadna riba! Spet se vidiva! Res bi rada izvedela kdo si!« Ananaska je zavila z očmi. »Prav! Sem ananasova riba Ananaska! Zdaj veš kdo sem, pojdi stran!« je jezno rekla Ananaska. »Ne! Tokrat ne grem stran. Malo bolje te hočem spoznaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaatiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!« je zavpila klovnska ribica. Ananaska se je še malo upirala, nato pa se je predala. Morala se je malo podružiti s klovnsko ribico. Klovnski ribici je bilo ime Orbela. Ko se je Ananaska začela družiti, je začela živeti lepše in zabavnejše življenje in končno ni več preživljala časa z dolgočasnimi koralami v globinah morja.
