Poezija
O prevajanju poezije
Poezija in vesolje poetičnega znotraj vsakega živega jezika, v katerem prebiva, misli, čuti ali ustvarja posameznik, predstavlja izjemno barvitost človeške civilizacije. Pomeni fantastično možnost ne le za besedno-umetniški prostor, torej za poezijo, književnost nasploh, ampak iz tega izvirajočo kreacijo človeške družbe sedanjosti, prihodnosti in vzporedno poglobljeno raziskovanje-razumevanje lastne preteklosti, posamezniku-pesniku pa hkrati predstavlja način življenja. Slovenski jezik je z rojstvom svoje države dobil najvišjo formalno-politično priznanje v kontekstu preostalih, v večini primerov neprimerno večjih svetovnih jezikov. To ni le zasluga politikov, ampak tudi občudovanja in priznanja vreden pogum posameznih pesnikov, pisateljev in drugih ustvarjalcev v jeziku, ki ga bolj ali manj spretno uporabljata približno dva milijona ljudi.
Razvili smo jezik, ki je v svojem potencialu kos kateremukoli največjemu. Zgodil se je prelomni trenutek, ki nas ne sme uspavati, nasprotno, svojemu jeziku, svoji kulturi in zavesti moramo posvetiti vso pozornost, s tem pa seveda z vso prizadevnostjo tudi drugim jezikom. In področje, ki je v vsakem jeziku v najvišji meri zavezano raziskovanju, ustvarjanju, nastajanju in plemenitenju jezika, je nedvomno področje literarnega ustvarjanja in poezije. Poezija, ki v svojih neštetih oblikah predstavlja avantgardo planetarnega povezovanja, je hkrati v svojem temelju ujeta v »magični paradoks«. Ta »magični paradoks« je v jezikovni identiteti, torej v ustvarjalni osredotočenosti na en sam jezik in njegov kulturni potencial, ki je istočasno v nenehnem dotikanju z drugimi jeziki in njihovimi kulturami, odprt v neizmerno živ univerzum, v katerem vseskozi prehajamo drug v drugega, smo drug drugemu izpostavljeni in drug k drugemu naravnani.
Vsak jezik je živ organizem, njegov razvoj je odvisen od povezovanja z drugimi, sorodnimi ali drugačnimi jeziki. Nikakor ne more ostati zaprt sistem, sicer začne zamirati in se fosilizirati. Kako navezovati stike z drugimi in drugačnimi, ne da bi se jih bali, ne da bi čutili odpor ali vzvišenost, je ključno vprašanje obstoja in razvoja vsakega živega bitja, in s tem jezika. Jezik se lahko razvija le, če je ustvarjalen, radoveden, odprt za drugačno in za inovacije, za igre in revolucije, vendar obenem spoštljiv do svoje preteklosti in odgovoren do svojih meja in zmožnosti. Le tako lahko biva v sozvočju z vsemi, tudi največjimi jeziki. Ustvarjalnost v jeziku pomeni drznost, radovednost, širino, predvsem pa tudi odgovornost. In ta odgovornost je nujno povezana z razgledanostjo in izobraženostjo, s širino pogledov in znanj, razvija se z zanimanjem za druge kulture in zato nujno z branjem. In ker le redki lahko tako suvereno in dobro obvladajo več tujih jezikov, da v njih tudi brez težav berejo in uživajo v branju, je spoznavanje in srečevanje s književnostjo drugih narodov mogoče le prek prevodov. Pustimo ob strani bogato, babilonsko zgodovino teorij o prevajanju, dejstvo je, da knjige, napisane v tujih jezikih, brez prevodov ostajajo zaklenjene sobe, zapečatene dežele. Morda smo o njih kaj slišali, vendar vanje nismo stopili.
Prevajanje poezije ima v literarnem prevajanju posebno težo. Izražanje skozi poezijo namreč pomeni v prvi vrsti raziskovanje jezika, njegovih odtenkov, njegovih skritih in skrajnih kotičkov izraznih zmogljivosti. Poezija niso besede, ampak magični naboj besed, ki se dotakne bralca, njegovega domišljijskega in predstavnega sveta, njegovega nezavednega, skrivnostnega, sanjskega. Zato je prevajanje poezije neizogibno potovanje v magični, prvinski element besed in iskanje načina, kako ta specifični svet pomenov in to energijo izraziti v drugem jeziku, z drugimi jezikovnimi sredstvi, z drugimi odtenki besedne vsebine. V tem smislu je prevajanje predvsem odkrivanje razsežnosti lastnega jezika, iskanje novih načinov izrekanj v lastnem jeziku, je bogatitev lastnega jezika. In seveda odpiranje vrat v zakodirane sobe in potovanje v neznane dežele.
Danes smo evropski narodi med seboj povezani kot še nikoli, pogovarjamo se, srečujemo, obiskujemo. Od Berlina do Lizbone, od Londona do Aten ali Pariza in Firenc, povsod so razpredene goste mreže povezav, da virtualne internetne realnosti ne omenjamo. Meje med državami, ki so še do nedavnega predstavljale oviro, ne obstajajo več. Vendar pa jezik še vedno predstavlja pregrado, je ovira za številne ljudi, ki se želijo srečevati in sodelovati. In dejstvo je, kot pravi Yves Bonnefoy, da se zdi ta pregrada »za poezijo veliko bolj škodljiva kot za industrijo ali trgovino«. Pa ne za poezijo v obliki festivalov, ki so pravzaprav literarna oblika sejmov in imajo predvsem vlogo popularizacije umetnosti, pač pa za poezijo in pesniško ustvarjanje v njuni najgloblji biti, v ustvarjalni drži, ki je izražanje in način življenja skozi jezik, ustvarjanje v jeziku in z jezikom. Takšno srečevanje je mogoče le s poznavanjem jezikov in predvsem s prevajanjem. In prav zato danes prevajanje poezije in literarnih del pomeni izjemno dragoceno in subtilno odpiranje vrat v svetove drugih kultur, v tisočletja življenj ljudi, ki so ustvarjalno-sporočilno magijo jezikov razvijali pred nami. In obenem pomeni nujno potrebno bogatenje duha, razširjanje obzorij in mišljenjskih svetov ter raziskovanje in odpiranje izraznih možnosti lastnega jezika.
Ivan Dobnik
