Ko mirno spala boš v globoki jami,
bo moja senca vsak večer prišla
ob tihi uri, ko sva se razšla,
in trkala na krsto, da te vzdrami.
Vso dolgo noč ob tebi bo tožila
o tihi uri, ko sva se razšla,
in s petelinjim petjem spet odšla
in med grobovi spet v svoj grob blodila.
In prej ne bo se senca umirila,
da najin prah prešl bo v ljuba dva,
in da se bosta tiho poljubila
ob tihi uri, ko sva se razšla.
(Pesmi štirih, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1953)
