Jeseni v Dalmaciji so prav gotovo posebne. Ulice, ki so do nedavnega bile polne turistov, so ponovno zadihale, poletni vrvež se je umaknil in zdi se, kot da so se vsi vrnili k svojim vsakdanjim opravilom. Sonce je še te dni, lahko bi rekla, skorajda pripekalo in nič čudnega ne bi bilo opazovati pogumnejše kopalce na splitskih Bačvicah, če se v bližini ne bi odvijala promocijska prireditev „Smučanja na Pohorju“. „To so lahko samo Slovenci,“ pomislim, ko zaslišim takte melodije Na Golici in z vzhičenim nasmehom na obrazu pospešim ležerni nedeljski korak do mesta dogodka. Prav zanimivo je, kako te prevzamejo nekateri običaji, pojavi ali stvari iz tvoje države, ki se jih takrat nisi zavedal, jim nisi dajal poudarka ali pa si jih morda celo ignoriral; polka, kranjska klobasa, medica, jesensko listje, v nedogled dolge travnate površine … Mmmmm, I feel Slovenia! V prebujanju spominov me kaj hitro prekine napovedovalec Kekec, ki me ob njegovi veliki začudenosti, da mu je uspelo zaustaviti prav Slovenko, zaprosi za komentar iz prve roke.
Ob pregledovanju ponudb slovenskih turističnih agencij ugotovim, da sem ena od redkih srečnic, ki ji za obiranje mandarin v dolini Neretve ni potrebno plačati aranžmaja. Tako smo se ravno prejšnji vikend na povabilo prijatelja udeležili že tradicionalnega obiranja mandarin na polotoku Pelješcu. Pa še podaljšan vikend – veselju ni bilo konca! Vozeč se proti Pelješcu zamrmramo nad trenutno mirujočo gradnjo pelješkega mosta, ki ne da bi pot samo skrajšal, vendar bi nas tudi odrešil obveznega prečkanje čez sicer kratko mejo z Bosno in Hercegovino in večnega potrjevanja cariniku, da nimamo nič za prijaviti ter da bomo takoj izstopili iz države, saj smo le v tranzitu, vse to s tistim prisiljeno zaigranim nasmehom na obrazu.
Jutro je bilo kot naročeno. Sonce je že zgodaj zjutraj osušilo jutranjo roso na plantaži, kjer so se v svojem sijaju bohotile mandarine. 7 parov škornjev, 7 škarjic, 7 kantic nas je po zajtrku pričakalo v dvorišču. Kako pravljično se je začel dan. Smeh, druženje, zabava, plezanje po drevesih, krepitev bicepsov in tricepsov, doziranje s C-vitaminom, vse to na svežem zraku, v zdravem okolju ob nič kaj manj produktivnem nabiranju mandarin.
Glavna beseda se je in se vedno bo, hočeš ali nočeš, vrtela okoli hrane. Človek kar ne more verjeti, da je spisek jedi resnično napisan že pred morebitnim izletom, celo pred potrditvijo števila oseb, kraja in datuma izleta. Kot da ta listek čaka in čaka svojo priložnost, da se vklopi v naša druženja. On je glavni, on je jedro naših druženj, okoli njega pa se začenja razvijati plan, plete se zgodba, naša prihodnost. Zato ni nič čudnega, da naši gurmani že ob zajtrku pričnejo govoriti o kosilu, ob kosilu o večerji, ob večerji o meniju naslednjega dne in tako v nedogled, kot da komaj čakajo na preizkušanje svojih kulinaričnih sposobnosti. Pravijo, da meni brez mesa na žaru ni meni. Tudi brez sveže ulovljene ribe ne gre, ki jo, če jim le čas dopušča, v jutranji zarji kar sami ulovijo. Kot pravi lovci. Vonj pečene ribe na žaru, premazane z vejico rožmarina, utrganega kar na dvorišču pred hišo, in prepojenega z olivnim oljem, je naravnost čaroben. Spominjam se, ko so me prvič, mene, Slovenko, ki sem še nekaj let nazaj kupovala očiščeno, zmrznjeno ribo v supermarketih, zadolžili, da očistim ribo. Kako naj sploh zgrabim tega ogromnega, spolzkega ciplja, sem pomislila. Bi ga morebiti pomilovala ali bi ga odnesla nazaj v morje, kjer bi mogoče znova zadihal? Mogoče bi raje tarnala nad delovno nalogo ali pa na skrivaj smuknila čez cesto k lokalnemu ribiču in ga prosila za pomoč? Nalogo sem na koncu vendarle uspešno izvedla, pravijo pa, da me od prave Dalmatinke loči le še nekaj fines.
In kaj je tisto, kar bi poleg vsega tega, sprehodov ob morju, delitvijo receptov o domačih marmeladah ali slastni kivijevi torti, bil vrhunec izleta? To so prav gotovo večeri, ko skupaj ob ognjišču, s kozarcem pelješkega plavca v rokah, zapojemo tiste prave dalmatinske pesmi dolgo v noč. O, kako ljubim jesenske dni v Dalmaciji!
