James Marshall Hendrix znan kot Jimi Hendrix se je rodil 27. novembra 1942, v Seattleu. Čeprav je njegova solo kariera (od izdaje prvega singla leta 1966 pa vse do njegove smrti leta 1970) trajala vse skupaj štiri leta, pa se je zgodba o njegovi glasbeni karieri pričela veliko prej.
Na malega Jimija je imel velik vpliv Al Hendrix, njegov oče, ki mu je s svojimi blues in jazz kolekcijami plošč ustvaril prve vzore, kot so legende Howlin’ Wolf, Muddy Waters, B. B. King, Robert Johnson …
Al je opazil njegovo veliko zanimanje za glasbo, zato mu je pri petnajstih letih kupil kitaro. Kitara je bila za desničarje, zato jo je Jimi, ki je bil levičar, prilagodil sam sebi tako, da je obrnil žice. S šestnajstimi leti je v srednji šoli ustanovil svoj prvi bend. Hendrix brez kitare ni bil Hendrix, saj jo je celo na WC nosil s seboj. Toliko časa je preživel z njo, da sta se stopila en z drugim.
Zaradi obveze se je leta 1961 prijavil v vojsko, že naslednjega leta pa so ga oprostili služenja vojaškega roka zaradi težke poškodbe, ki je sledila po skoku s padalom. Takoj zatem začenja z glasbeno kariero. Največkrat je igral kot spremljava znanim glasbenikom svojega obdobja (Sam Cooke, Ike & Tina Turner, B. B. King, Wilson Picketta …). Po napornih turnejah se je zaustavil v New Yorku in igral v Cafe Wha, kjer je spoznal Chesa Chandlerja, bas kitarista skupine The Animals, in s tem se prične njegov glasbeni vzpon.
Ches je postal njegov menedžer ter ga je nagovarjal, da pride v London, hkrati pa je na njegovo iniciativo ustanovil trio The Jimi Hendrix Expirience. Poleg Jimija so nastopali še Mitch Mitchell kot bobnar in Noel Redding na bas kitari. Premierni nastop so imeli v pariški dvorani Olympia, jeseni leta 1966 pa so posneli novi singl »Hey Joe«, ki je zasedel 6. mesto britanske top liste. Nato je izšel njegov drugi singl, verjetno tudi najbolj znana Hendrixova stvaritev »Purple Haze«, ki konča na 3. mestu lestvice.
Na priporočilo Paula McCartneya je nastopal na dobrodelnem festivalu Pop Monterey (o katerem je D. A. Pennebaker posnel dokumentarni film »Monterey Pop«), ki ga je obiskalo 50 000 obiskovalcev. Poleg Hendrixa so na festivalu nastopili še The Who, Otis Redding, The Byrds, Greatful Dead, Jefferson Airplane, Big Brother & The Holding Company, Mama’s & Papa’s, Canned Heat … S svojim nastopom se je Hendrix pokazal kot najbolj kreativen kitarist, kar se je lahko videlo tudi na debi albumu »Are You Experienced?«, ki se je povzpel na 2. mesto britanske top liste, po festivalu pa na 5. mesto ameriške top lestvice.
Jimi je uporabljal prekinjajoče rife, wah-wah pedala, v katera je vnesel polno emocij, izkoriščal pa je tudi pozitivne feedbacke publike. Igrajoč svoj Fender Stratocaster izza hrbta in izza vrata, včasih celo z zobmi, je na svoje nastope privlačil tudi mnoge znane glasbenike (Eric Clapton, Jeff Beck …).
Zaradi medsebojnega nerazumevanja je bend leta 1969 razpadel, Hendrix pa se je vrnil v Ameriko. Po povratku je igral na festivalih, od katerih je zagotovo najpomembnejši Woodstock, do takrat največji festival, kjer je tudi premierno odigral ameriško himno »Star Spangled Banner« pred več kot 400 000 ljudmi. Po Woodstocku je ustanovil novo skupino, Band of Gypsies, v katerem nastopajo samo črni glasbeniki. Izdali so samo en, in sicer live album na začetku leta 1970 v Filmore East dvorani v New Yorku. Tekom koncerta v Madison Square Gardenu v New Yorku je Hendrix na začudenost vseh svojih fanov, pa tudi benda, enostavno na sredini koncerta zapustil oder in s tem dal vedeti, da ne želi več nastopati z Band of Gypsies.
Po odhodu iz benda se vrača v London, kjer ponovno sestavi Experience in skuša posneti novi album, ki bi se moral imenovati »First Day Of The Rising Sun«, kar mu ne uspe zaradi tragične smrti. Zaradi prekomerne doze tablet za spanje umre 18. 9. 1970 v hotelu Samarkand v Londonu, kjer je bil s svojim dekletom Moniko Danneman. Tako umre ena od največjih ikon rock glasbe. Zadnje besede, ki jih je Jimi Hendrix napisal noč pred smrtjo, so: »The Story Of Life Is Quicker Then The Wink Of The Eye, The Story Of Love is Hello Goodbye Until We Meet Again«.
Obstaja tudi anekdota, ki govori o Jimijevi zaljubljenosti do igranja: Jimi je po svoji sobi norel in si zamišljal, da igra kitaro, ko je oče prišel z metlo v rokah in mu ukazal, da pospravi sobo. Oče je odšel iz sobe, misleč da bo napravil to, kar mu je naročil, vendar ga je Jimi po povratku presenetil. Namreč našel ga je, kako spi z metlo na sebi, kakor da drži kitaro. Zbudil ga je in vprašal: »Kaj si delal?« »Igral sem metlo!« mu je odgovoril Jimi. Minilo je že trideset let od smrti prave legende rock glasbe, še vedno pa se ni našel večji kitaristični genij od Jimija Hendrixa.
Prevedla: Dunja Krajnc
